Kaj to v parku razbija?!

Najbrž že veste, pa vendar. Hiphop se je skotil na ulicah Bronxa nekje ob koncu sedemdesetih let, ko so didžeji po parkih kradli elektriko iz uličnih svetilk, vrteli nenavadno kombinacijo plošč, zraven pa so se mladi Afrohispanoameričani začeli zvirati na dotlej nevidene načine in kmalu dobili ime bboys, s komercializacijo pa potem breakdancers. Dogodkom se je reklo park jams.

Danes, kakšnih 35 let pozneje, se prav te prakse (ponovno) dogajajo po parkih vseh delov New Yorka, ki že tako slovi po fragmentirani, nišno specializirani glasbeni sceni. Vse poletje se je v mestu intenzivno dogajalo na prostem, veliko je bilo zastonjskih dogodkov in večjih festivalov. No, tudi pod zemljo se je pogosto potrdil stereotip o sijajnih glasbenikih, ki igrajo za drobiž na vlakih podzemne železnice. A ključni so bili dogodki v parkih.

Didžejevska serija, ki najbolj stavi na starošolsko hiphopersko doktrino, se imenuje Digger’s Delight in se je dogajala enkrat na teden v St. Nicholas Parku v Harlemu. Organizatorji so obljubljali »didžeje, ki nametavajo svoje najbolj funkaste in redke plošče, ki jih nobeden ne bi smel prepoznati,« in dejansko so vrteli didžeji, ki kompulzivno iščejo in kopičijo rabljene vinilke iz ploščarn, skladišč, z bolšjakov, sejmov ... Dogodke vodi starošolska legenda Grandmaster Caz, med didžeji pa se znajdejo oboji, pionirji žanra in mlajša kri, od skreč didžejev, ki zmagujejo na tekmovanjih, do legend/pionirjev, od bboy didžejev do kopačev (diggerjev).

Vstop na džeme je seveda brezplačen, organizacija pa »od skupnosti za skupnost«. V desetih letih delovanja so nabrali stalne sponzorje, čeprav so mnogi sodelovanje tudi zavrnili, češ da gre za neugledno sosesko. A časi zloglasnih harlemskih uličnih tolp so zdavnaj mimo in feštice so tudi v soseski »kvazinizke kupne moči« deležne izjemnega spoštovanja. V park pridejo vsi – breakdancerji, drugi didžeji, otroci, upokojenci in celo hiphoperske legende, kot sta izumitelj skreča Grand Wizzard Theodore in raper Biz Markie. Na večer se jih nabere približno 200, nič več. Gospa kakšnih 50 let pravi, da se je dogodkov v parku najprej bala, da so se ji zdeli nevarni: »A ko sem zadevo le preverila, sem se povsem navdušila in zdaj sem zmerom zraven.«

Pravi naval smo doživeli na drugem koncu mesta, v drugem parku. Zvezdnika podzemnega rapa, producenta in didžeja Pete Rock in Dj Premier sta nastopila na tako rekoč popolni lokaciji, v amfiteatru v East River Parku, kjer se konča tudi zadnji, koncertni prizor hiphoperskega filmskega kulta Wild Style (1983). Zabavno je bilo opazovati, kako je številno obiskovalstvo tako rekoč vse komade poznalo in jih pelo/rapalo. Kakor pri nas v en glas v Križankah prepevajo Big Foot Mamo, tam tripajo na Slick Ricka in komad La Di Da Di, na Audio Two in komad Top Billin’, na Jackson 5 in Baby Give me One More Chance ...

A razmere so kljub temu težke. Virus posledic gentrifikacije, ki je že pred časom načel številne newyorške soseske in uničil številne newyorške jazzerske klube, je zdaj napadel še ploščarne. Lastniki nepremičnin vrtoglavo zvišujejo najemnine, zato se kot po tekočem traku zapirajo specializirane trgovine. Že samo med našim obiskom sta se zaprli dve, mestna atrakcija z izjemno (jazzersko) tradicijo Colony Records in hiphoperska Big City, ki je stala sredi glasbenega vrveža East Villagea. Slednja je že tretja, ki so jo letos zaprli v tej soseski. Vodja trgovine Jared Boxx, ki je menda Dr. Dreju prodal ploščo, ki jo je ta potem semplal za hit The Next Episode, pravi, da bodo trgovino najbolj pogrešali zaradi prostora za druženje. Doba mp3-jev ni spremenila le ekonomije, ampak tudi načine poslušanja glasbe in družbene okoliščine. Pri kupovanju vinilk gre vedno tudi za druženje, izmenjavo mnenj in štorij, pri kupovanju mp3-jev pa se družiš le s svojim računalnikom.

Seveda vse ni črno. V hipsterskem gnezdu Williamsburgu ob »indie« kitarskih rifih na ulicah odmeva tudi rap, tam so redni hiphoperski klubski večeri in koncerti mlajših okrepitev scene. Na koncert obilnega raperja iz Queensa Actiona Bronsona, po rodu pol Albanca in pol Juda, je prišlo šestkrat več fenov, kot jih prenese prostor. Brez podpore večje založbe je postal prava lokalna, pa tudi svetovna podzemna zvezda. Na največjem zastonjskem festivalu afroameriške »alter« glasbe Afro Punk v Brooklynu se je prav tako trlo obiskovalcev, vrsta pa je bila dolga kot obseg Kongresnega trga v Ljubljani.

A vseeno so to trenutni trendi in newyorška scena je precej drugačna od romantičnih predstav o njej. Izjemni hiphoperski in jazzerski dogodki v legendarnih prostorih so pogosto slabo obiskani. Poleg nemogočih najemnin je neredko ovira tudi toga ameriška zakonodaja. Lastnikom klubov gre za nohte, glasbeniki pa so že zdavnaj odpisani – plačani so le okoli 20 dolarjev na špil. Didžejem gre za zdaj še nekoliko bolje, a vprašanje je, kako dolgo.

To je newyorška realnost. In naša? Kaj se bo zgodilo, če oziroma ko dokončno pade sistem evropskega subvencioniranja »vsega tega jazza«, če med pogreni in se mleko skisa, bomo bržkone videli že kmalu.