Kako najti ustvarjalnost?

Pred leti je v italijanskem Comu, kasneje pa še v Milanu delovala kakovostna galerija, ki jo je vodil galerist slovenskih korenin Andrea Murnik. Galerist, ki je bil najprej kirurg in je nato študiral še psihologijo percepcije, je v Italijo in iz nje pripeljal številne mlade umetnike in med njimi je bila tudi slovenska ekipa Veš slikar svoj dolg (V.S.S.D.).

Ko je eden od članov bivšega tandema V.S.S.D. Alen Ožbolt, ki je medtem zasedel mesto predavatelja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), ugotovil, da se je Andrea Murnik kar naenkrat znašel v Ljubljani, so se stiki med njima obnovili in nastala je podlaga za nov skupni projekt. Ta je v pravem nasprotju z nekdanjo ideologijo komercialne galerije, saj temelji na brezplačnem širjenju in sprejemanju vedenja s komunikacijo med posamezniki, ki se za določen čas združijo v skupino.

Zaradi precejšnje nestrpnosti do vsakovrstnih newageevskih ideologij, ki se je nikakor ne zmorem otresti, sem se na delavnico Andree Murnika odpravljala z veliko skepse. Obljubljal se je štirinajstdnevni napor, ki naj bi v posamezniku spodbudil ustvarjalnost, pa ne le tiste, ki se razvija na umetniškem področju, ampak ustvarjalnost, ki jo lahko uporabljajo prav vsi, politiki, bankirji in morda celo kirurgi … Pa vendarle so se na ALUO v sivem septembrskem jutru zbrali predvsem umetniki. Eni so bili študentje domače akademije, drugi so pripotovali s cenjene milanske Brere, tretji so kovčke spakirali v prelepem Bergamu. Delavnica ustvarjalnosti Umetnost, stvarnost, identifikacija se je lahko začela.

Murnik za prihodnje leto načrtuje veliko večji projekt, ki naj bi se spektakularno končal v opuščenem kamnolomu nedaleč od hrvaškega Grožnjana.

Vodstvo je bilo v rokah Andree Murnika, ki je zbrane do končnih zmag popeljal prek filozofij umetnosti, fizike, odkritij nevroznanosti in pogostih skokov v polje glasbe in slikarstva. Najprej je bilo treba ustvariti primerno delovno ozračje, v katerem je veljala mantra iz filma Matrica in podobnih popularnih pripovedi o sodobnem doživljanju sveta. Miselni preskok v svet, v katerem ni več ničesar, kar bi bilo resnično, kjer resničnost sploh ne obstaja, kjer lahko vsak izmed nas ustvarja svojo, kar pravzaprav že ves čas tudi počne. Toda ko se tega zave, ko ve, da je ta moč v njegovih rokah, ali bolje glavi, jo lahko tudi ustvarjalno uporabi.

Da, vsi smo gledali Nea, ki je izbiral med rdečo in modro tabletko, toda kako se tej stvari streže v resnici? Preprosto. Murnik je izbrance najprej poslal na Čopovo, kjer so mirno, razporejeni v dolgo vrsto, trenutke merili v nepremičnih pozah in se skušali na mimoidoče odzivati zgolj z DA ali NE, le s sprejemanjem in z zavračanjem. Fokus, ki je bil potreben za takšno »postopanje«, je udeležene osebke umiril in jim dovolil, da so se osredotočili na lastno doživljanje sebe in svoje okolice. Življenje je teklo in oni so ga sprejemali mirno in osredotočeno. Pri tem je bila seveda njihova naloga samoopazovanje. Zaznavanje občutkov, ki jih v človeku zbuja okolica.

Vajo je učitelj Murnik ponovil še v gozdu, v podzemni jami in seveda večkrat tudi v učilnici. Udeleženci so se naučili, kakšni so njihovi odzivi na svet v različnih okoljih, kjer nanje vplivajo različni dražljaji. Zbrane je Murnik popeljal od renesančnih umetnin do opazovanja lastnega telesa, od fizikalnih zakonitosti do uporabe teh zakonitosti v medsebojnih odnosih. Barvito in z veliko domišljije je združeval navidezno nezdružljivo in udeležencem prepustil ogromno svobode v iskanju stika z lastno ustvarjalnostjo. Ne, delavnica udeležencev ni učila, kako biti ustvarjalen, ampak jih je naučila, da so se ustavili in se spomnili svoje ustvarjalnosti, da so našli tisto otroško samozavedanje, ki se je izgubilo s socializacijo, in ga povezali z vedenjem o svoji moči.

Delavnica, ki je potekala na ALUO in je bila tokrat darilo umetnostnega guruja, pa je zgolj prva stopnica pri veliko večjem projektu. Drugo leto bo šlo zares. Vsebina bo podobna, le da bo delavnica precej intenzivnejša in spektakularnejša. Del naj bi je potekal v slovenskem planinskem svetu, za ugodje udeležencev pa bo menda skrbela enota Slovenske vojske. Tudi na tej delavnici bodo obiskali mrak podzemnega sveta in se soočili s svojimi strahovi, delavnica pa se bo spektakularno končala v opuščenem kamnolomu nedaleč od hrvaškega Grožnjana.

Morda bodo tisti, ki bi radi izpregli iz ponorelega sveta, še globlje zakoračili v Matrico in na svojih telesih občutili svobodo ustvarjalnosti, ki jo ponuja doživetje lastne moči.