Do konca krize je še daleč

Evropska unija in ZDA še niti približno blizu konca krize, pravi ameriški Nobelovec za ekonomijo Paul Krugman. »Evropa mora priznati, da ima varčevanje meje. Dodatni varčevalni ukrepi bodo družbo vodili le do roba zloma,« je dejal na nedavnem predavanju v Beogradu. Po njegovi oceni je 60 odstotkov možnosti, da je evro še mogoče rešiti. Vztrajanje Nemčije pri zahtevah, da je treba krizo reševati z varčevanjem, po njegovi oceni predstavlja nevarnost, da se bo ponovila kriza iz 30. let prejšnjega stoletja.

Krugman vztraja, da je v času krize država tista, ki mora omogočiti povpraševanje, ne varčevati. Najlepši primer, da varčevanje ni pot iz krize, je po njegovih besedah Grčija. Država mora omogočiti investiranje v nove posle, v novo proizvodnjo, zagotoviti mora socialno varnost ljudem, zlasti najbolj ranljivim skupinam.

Marca 2009, pol leta po bankrotu velebanke Lehman Brothers, s katerim je finančna kriza prišla iz ZDA v Evropo, je Paul Krugman predaval v Bruslju. Takrat je dejal, da je japonsko gospodarstvo po krizi v 90. letih prejšnjega stoletja začelo okrevati šele, ko so bile banke očiščene slabih naložb, a kljub temu to ni bil pravi razlog. Japonsko okrevanje je omogočilo povečanje izvoza na Kitajsko, torej na nov velik hitro rastoči trg. Zato zdaj ni mogoče preprosto reči, da je potrebno samo sanirati banke, pa bo spet vse vredu. Po tej logiki bi morali odkriti nov planet, se je pošalil, saj imamo globalno krizo. Zelo resno pa je priznal, da je gospodarsko krizo, ki jo je povzročil borzni zlom leta 1929, dejansko rešila druga svetovna vojna.

Primerjavo med razmerami po drugi svetovni vojni in po sedanji krizi sta spomladi leta 2010 v knjigi Čas po krizi (Nachkriesenzeit) objavila direktor bruseljskega inštituta CEPS Daniel Gros in avstrijska gospodarska novinarka Sonja Sagmeister. »Kje smo zdaj časovno? V času po krizi, kar močno spominja na čas po vojni. Tudi leta po drugi svetovni vojni so bila za mnoge čas negotovosti in odrekanja. Razlika je le v tem, da so zdaj uničene le finančne strukture, infrastruktura ni poškodovana. Tudi če so na zunaj tovarne nedotaknjene, znotraj vse več strojev stoji, ker je bilo treba proizvodnjo zmanjšati. Po vojni so številne tovarne bile zravnane z zemljo, a tiste, ki so ostale, so zaradi pomanjkanja blaga delale s polno paro. Zdaj pa živimo v času prevelikih proizvodnih zmogljivosti, zato je vprašanje, kako vse na novo organizirati, da bi te zmogljivosti lahko izkoristili,« pišeta v knjigi.

Kot laboratorij za iskanje rešitev za sedanjo krizo pa sta predstavila Islandijo, ki je kot prva država zaradi piramidne igre druščine lastnikov bank, vladnih funkcionarjev in še nekaterih drugih posameznikov bankrotirala. Do privatizacije leta 2003 so bile islandske banke klasične banke, po privatizaciji pa so do zloma leta 2008 razdelile kreditov kar za 1000 odstotkov državnega BDP. Zato so tudi dolgovi, ki so jih zapustile, za to državo s 300 tisoč prebivalci astronomski.

Po bankrotu so Islandci čez noč ostali pred zaprtimi bankami, ker so bankrotirale, inflacija je poskočila na 10 odstotkov, krona je v primerjavi z evrom izgubila 70 odstotkov vrednosti, zato so kar naenkrat ugotovili, da njihov denar ni nič več vreden, da ne morejo več po ugodnih cenah na dopust v tujino, tisti, ki so se lahko, so se začeli izseljevati iz države, bolnišnice so zapirali, ker ni bilo denarja za njihovo delo.

Prebivalci ene najbolj bogatih držav na svetu so čez noč doživeli šok. Ali je nauk njihove zgodbe, da v drugih državah ne bo sprememb, dokler ljudje ne bodo doživeli podobnega šoka? To je odvisno od države, od mentalitete njenih prebivalcev. Če bi se to, kar se je zgodilo na Islandiji, zgodilo recimo v Avstriji in Nemčiji, bi se gotovo občutno povečalo število samomorov, Islandci pa so po naravi optimisti, njihova mentaliteta je drugačna, zato takšnih hudih posledic ni bilo, ampak so ta šok izkoristili za spremembe, je ugotavlja Sagmeistrova.

Lani aprila so Islandci drugič na referendumu zavrnili zakon, na podlagi katerega bi morali kot davkoplačevalci odplačevati dolgove, ki si jih je s piramidno igro pred finančnim zlomom nakopala zasebna banka Icesave. Islandci so z zavrnitvijo zakona o poplačilu dolgov banke Icesave dejansko odločili, da je treba spremeniti sistem, ki omogoča piramidne igre in ekscese. Najpomembneje je, da so spet ugotovili, da je treba najprej ustaviti, šele nato je mogoče deliti. Tako so spet obudili različno domačo proizvodnjo in storitve, ki so jim v času hazardiranja odpovedali.