Bistvo varčevalnih ukrepov ni varčevanje, ampak dobički za kapitaliste

Kaj je bistvo varčevalnih ukrepov, ki jih sprejemajo vlade v državah s kapitalističnim sistemom? Zakaj tako odločno vztrajajo pri zmanjševanju javnih izdatkov, dvigu davkov in zmanjševanju proračunskega primanjkljaja prav v času, ko je gospodarstvo v recesiji? Gre za nasprotovanje vsem sektorjem gospodarstva, ki niso kapitalistični in bi lahko z davki na dobičke, »preveč velikodušnimi« izdatki za socialno varnost, z več regulacije in drugimi »ovirami« za prosti trg ogrozili prevlado kapitalistične produkcije na svojem blogu The next recession piše ekonomist Michael Roberts, ki je 30 let delal v finančnem središču London City.

A to ni glavni razlog. Glavni razlog varčevalnih ukrepov je spet zagotoviti dobičkonosnost kapitalističnih sektorjev nacionalnih gospodarstev, saj je recesija povzročila padec dobičkov. Kapitalizem v največjih sedmih gospodarstvih se namreč po Robertsovih podatkih kljub relativnem okrevanju v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja vse od 60. let prejšnjega stoletja sooča s padcem dobičkonosnosti. Ta padec so po letu 2000 blažili z velikim povečanjem kreditiranja (to je s fiktivnim kapitalom), kar pa je pripeljalo do sedanje velike recesije. »Zdaj je dobičkonosnost treba popraviti. Politike varčevanja so narejene tako, da bi pri tem pomagale,« razlaga Roberts.

A zagovorniki Keyneszijanizma pravijo, da dobičkonosnost ni problem, po njihovem je problem »premajhno povpraševanje«. Da bi spodbudili povpraševanje, morajo centralne banke z zagonom tiskarskih strojev zagotoviti poceni svež denar, države pa morajo povečati porabo, ne zmanjševati. Toda prezadolžene evropske države bi lahko zmanjšale svoj javnofinančni primanjkljaj in javni dolg le, če bi gospodarstvo spet začelo rasti. Zato je vprašanje, kako to doseči.

Keyneszijanci trdijo, da tega ni mogoče doseči s politiko varčevanja. A je to mogoče doseči z njihovo politiko? Michael Roberts: »Namen kapitalističnega sistema proizvodnje ni povečanje BDP ali potrošnje gospodinjstev. To je lahko le stranski produkt. Namen kapitalističnega sistema proizvodnje je ustvarjanje dobičkov. In dobičkonosnost je še zmeraj prenizka, da bi kapitalisti dovolj povečali investicije, s katerimi bi zmanjšali brezposelnost, in plače, s katerimi bi spodbudili 'efektivno povpraševanje'. Politika za povečanje plač bi v BDP zmanjšala delež dobičkov. Politika povečanja potrošnje države bi škodila dobičkom ravno v času, ko kapitalisti skušajo zmanjšati svoj 'mrtev' in neuporaben kapital in znižati stroške.«

Nekateri kapitalistični sektorji imajo seveda koristi od povečanja porabe države, saj prek javnega naročanja pridejo do poslov, to so zlasti nakupi orožja in vojaške opreme, gradnja cest, šol, bolnišnic in podobno. A kapitalisti imajo nižje dobičke, če vlada davke namenja za blaginjo državljanov, pokojnine in plače javnih uslužbencev. Če gre pri tem predaleč, celo lahko ogrozi kapitalističen sistem proizvodnje.

Michael Roberts prav tako opozarja, da bistvo politike varčevanja niso izdatki države, ampak spremljajoče reforme z namenom liberalizacije trga dela (zmanjšanje števila delovnih mest v javnem in zasebnem sektorju), z namenom zmanjšanja plač (v javnem in zasebnem sektorju), z namenom znižanja pokojnin, kar se z drugimi besedami imenuje zmanjšanje stroškov za delo in povečanje dobičkov glede na plače.

Varčevanje po Robertsovih besedah lahko učinkuje, a pri tem sta dva problema. Večina ljudi ga ne sprejme in zamenja oblast, ki izvaja varčevalne ukrepe, in zelo dolgo traja, preden se recesija konča. Velike depresije, ki se je začela v 30. letih prejšnjega stoletja, ni bilo konec dokler se ni začela druga svetovna vojna, ki je fizično in vrednostno uničila kapital, kapitalistični sistem proizvodnje pa je začasno nadomestila državno usmerjena proizvodnja orožja in nadzor nad plačami.

Na vprašanje, ali je rešitev varčevanje ali Keyneszijansko povečanje izdatkov, Roberts odgovarja: nobena politika ne bo uspešna, dokler ne bo povečanja dobičkonosnosti, ki je bistvo kapitalizma.