»Madelkova«

Pred petindvajsetimi leti je zasedba Happy Mondays posnela skladbo 24 Hour Party People, ki je postala himna obdobja, v katerem je Manchester na račun nekajletnega neprekinjenega žuranja postal »Madchester«. Nori Manchester.

Minulo soboto smo (pomanjšano) demonstracijo takega »okoliurnega« žuranja izkusili tudi obiskovalci ljubljanske Metelkove. Ekipa Specialke je namreč pod znamko 24 Hour Party People na oder Channel Zera in pod njega pripeljala štiriindvajset domačih bendov, ki so v štiriindvajsetih urah en za drugim oddelali vsak svoj koncert.

Koliko obiskovalcev je v klubu vztrajalo vseh štiriindvajset ur, sicer ni znano, je pa znano, da je bil v tistih najbolj vročih (nočnih) koncertnih urah nabito poln. In kar je še bolj pomembno – organizator je z žanrsko pisanim izborom uveljavljenih in novih zasedb zadovoljil pripadnike praktično vseh (popularno) glasbenih plemen ter hkrati ponudil še vpogled v ustvarjanje iz vseh pomembnejših slovenskih glasbenih okolij.

Med privrženci svobodnjaških muzik je v zadnjih mesecih na precejšnjo pozornost naletela zasedba Karlovčec/Drašler trio, ki se prečenja free jazza in improvizacije loteva v kombinaciji saksofona, kontrabasa in bobnov/tolkal. V svojem izrazu trojec resda ne počne nič novega, toda tradiciji svobodnjaštva kljub mladosti sledi v zreli, mojstrski podobi, povsem primerljivi z zvenečimi svetovnimi imeni, ki si redno podajajo kljuko Cankarjevega kluba.

Kako lahko tudi iz izguljenega trashy elektronskega popa izvlečeš nekaj svežega, smo izvedeli ob nastopu vse odmevnejše zasedbe Napravi mi dete, ki je le dober dan prej nastopila tudi v Kinu Šiška. Čeprav smo zasedbo v njenih začetkih mnogi videli le kot simpatično kurioziteto, trojec izkušenih inštrumentalistov in obe frontwomenki iz nastopa v nastop dajejo vedeti, da se ustvarjanja lotevajo zelo resno. Punkovsko energične, popoidno igrive in pogosto plesno razpoložene skladbe postajajo vse bolj dodelane, izvrstno pa se znajdejo tudi na odru.

Zvočno morda nekoliko manj atraktiven, a že skoraj matematično natančen vtis je pustila zasedba Karmakoma, ki ravnotežje lovi nekje med elektronsko in rockovsko glasbo. Dobršen del njene koncertne podobe resda sloni na (elektronskih) matricah, toda te so dovolj dinamične, da se trojec ne ujame v past monotonosti. Je pa res, da ne bi bilo nič narobe, če bi s sintetičnimi linijami stopil bolj v korak s časom.

Kot zadnja med štiriindvajseterico je na oder v svoji prepoznavni eklektični maniri stopila zasedba Moveknowledgement in tudi po odzivu publike sodeč potrdila, da je za zdaj še vedno prvo ime domače alternativne glasbene ponudbe. Pa to še zdaleč ne pomeni, da nam v podalpju primanjkuje zanimive glasbe.

Da te ne manjka je ne nazadnje potrdil že sam maraton, in to kljub temu, da pogosto poslušamo kritike na račun slovenske klubske scene. Kaj bi šele bilo, če bi bendi imeli na voljo možnosti, primerljive s tistimi iz zlatega obdobja v Manchestru ...