Dovolj za upor

Učilnice niso enak prostor, kot so bile pred desetletji. Minili so časi, ko so učitelji uporabljali samo tablo in kredo in jim je lahko sledilo štirideset otrok. »Zahteva se uporaba novih tehnologij, kar zahteva od učitelja, da posameznemu dijaku nameni večjo pozornost, to pa pomeni manjše število dijakov v oddelku,« ugotavlja Fani Al Mansour, predsednica Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije ter ravnateljica Srednje poklicne in strokovne šole Bežigrad.

Vlada je prejšnji teden sklenila, da bo s prihodnjimi proračuni izpolnila eno od obljub iz koalicijske pogodbe in vpeljala elektronske učbenike na tabličnih računalnikih ali prenosnikih za učence in dijake v šolah v manj razvitih okoljih. S tem naj bi se te šole približale tistim, ki so že sedaj dobro opremljene. Vse šole bodo dobile tudi močne širokopasovne povezave in brezžična omrežja. Denar bo ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport dobilo od evropskih sredstev, ki jih je pridobivalo od ministra dr. Milana Zvera naprej oziroma naj bi še jih. Superpoteza superministrstva!

Rezanje na rezanje

A superminister dr. Žiga Turk, čeprav je velik navdušenec nad računalniško in spletno tehnologijo, je zaradi prihodnjih proračunov »osebno prizadet«. Potožil je, da mu svojih vladnih kolegov ni uspelo prepričati, da ne bi njegovega resorja obravnavali »podobno kot uradništva na ministrstvih in v državni upravi«, medtem ko so bili zdravstvo, vojska, policija, pravosodje, urad za makroekonomske analize in služba vlade za zakonodajo deležni posebnih ugodnosti. Osnovne in srednje šole morajo sredstva za stroške dela zmanjšati za deset odstotkov glede na drugo polovico leta 2012, ko so plače že za okoli pet odstotkov nižje kot lani. Za zavode s področja znanosti bo devetnajst odstotkov manj denarja kot lani, za univerze šestnajst odstotkov. Vrtcev se ministrstvo ne dotika, ne zato, ker so do njih usmiljeni, ampak ker za njihovo financiranje skrbijo občine. Ker bodo imele tudi lokalne skupnosti manj proračunskega denarja, so tudi v vrtcih lahko zaskrbljeni.

Kako bodo prenesli napovedano proračunsko znižanje sredstev, ministrstvo prepušča vodstvom zavodov, ki rešitev ne vidijo. V vrtcih in šolah se normativi in standardi, ki določajo število otrok v skupini oziroma razredu, ter obveznosti vzgojiteljev, učiteljev, knjižničark, čistilk in tako naprej višajo že zadnjih pet let.

»Porezali so nam vse specifike, ki smo jih imeli prej. Zato smo tudi mi porezali vse, kar je bilo ’na lepe oči’, in poiskali vse okostnjake po omarah,« se zadnjih let spominja predsednik Združenja ravnateljev in ravnateljic osnovnih in glasbenih šol Milan Rejc. »Zadeve so pripeljane na rob. Ni več. Vse rezerve smo počistili,« pravi.

Vodstvom vrtcev naj bi državna sekretarka na ministrstvu Mojca Škrinjar zagotovila, da krčenja programov ne bo. »Potem ne vem, kako bi lahko prihranili denar, ampak morda nisem dovolj pametna,« je pikra predsednica skupnosti vrtcev Božena Bratuž in se sprašuje: »Se bo poseglo v število otrok v skupinah? V delo vzgojiteljev? V sočasnost prisotnosti dveh odraslih oseb, torej v standard varnosti otrok? V prostorske normative se zagotovo ne bo poseglo, saj jih že zdaj presegamo …«

Sistem vzgoje in izobraževanja stoji na robu, zato nov močan sunek vlade ne more pomeniti drugega kot padec.

Na srednjih šolah in gimnazijah je podobno. »Imamo opredeljeno plačilo na glavo dijaka in že sedaj maksimalno obremenjujemo učitelje, da imamo za plačilo zemljiškega prispevka, zavarovanja, ogrevanja pozimi … Za ljubljanske šole je strošek energetike tako visok, da resnično ves čas varčujemo, da bomo pozimi lahko plačevali račune,« pravi Fani Al Mansour. »Enostavno nimamo v roki nobenega inštrumenta več, s katerim bi lahko zmanjšali sredstva,« pravi Al Mansourjeva, »od svojega ministrstva pričakujem konkretna in soglasna navodila, kako in kaj naprej.«

Na ljubljanski univerzi nam sploh niso mogli povedati nič novega. Kaj sploh dodati izjavam rektorja dr. Stanislava Pejovnika, ki je že aprila dejal, bodo »posledice dolgoročno zelo hude, rezerv ni več«, in varčevanje poimenoval »napad na univerzo«? Morda napoved uvedbe šolnin, čeprav te javno vsi od ministrstva do visokošolskih zavodov zavračajo?

Katastrofa

Najlažja pot za izpolnjevanje proračunskih zahtev je znižanje plač, kot je vlada naredila spomladi z zakonom o uravnoteženju javnih financ. To možnost bi, stisnjena v kot, izbrala tudi vodstva zavodov. Kljub podatkom OECD, da so slovenski učitelji med slabše plačanimi, in raziskavi Eurydice, ki je ugotovila, da so se v EU toliko kot slovenskim učiteljem v zadnjih treh letih plače znižale samo še portugalskim, irskim, španskim in grškim. »Moja bruto plača je enaka povprečni slovenski bruto plači, pa sem ravnatelj s 34 leti delovne dobe. In še se bo znižala,« ponazarja Rejc. Vendar bi se v primeru izbire med znižanjem plač in odpuščanjem takoj odločil za prvo možnost.

To je tudi edina možnost, ki ne vključuje spreminjanja normativov in standardov. Zmanjšanje števila vzgojiteljev in učiteljev bi namreč nujno pomenilo več malčkov v skupinah oziroma otrok v oddelkih, kar minister sicer vztrajno poskuša doseči. Spomladi, ko je poskušal brez soglasja sindikata vzgoje in izobraževanja, ga je ustavila stavka. Tokrat si je vzel čas za sindikat, a mu ga ne uspe prepričati.

Generalni tajnik SVIZ-a Branimir Štrukelj je bojkotiral sestanek, na katerem se je Turk prejšnji teden šolnikom opravičeval za proračunsko varčevanje. Pred sestankom je Štrukelj dejal, da na SVIZ-u »zavračajo politiko izvršenih dejstev«, po njem pa, da tolikšno znižanje sredstev za izobraževanje pomeni »katastrofo, ki jo bodo preprečili in pri tem uporabili vsa sredstva, ki so jim na voljo«. V torek je ministra, »ki je izgubil vso kredibilnost«, pozval k odstopu ter napovedal protest in omenjal stavko. Ob šolskem ministru, ki velja za najbolj pridnega vladnega varčevalca, a vseeno toži, da je vlada tudi za njegov okus preostra do šolnikov, sindikat nima veliko možnosti.

Nezainteresirani za kakovost

Katastrofo prerokuje tudi dr. Janez Krek, dekan ljubljanske pedagoške fakultete in vodja skupine, ki je lani pripravila Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju v republiki Sloveniji. »Če bi bila vlada dorasla svoji nalogi, bi poskrbela za prihodnost države, kar pomeni, da področja vzgoje in izobraževanja ne bi prizadela,« pravi. Ker vlada, v nasprotju z drugimi državami, očitno želi prihranke doseči tudi na tem področju, bi morala po Krekovem mnenju v dogovoru s sindikati prihranke razporediti na celoten javni sektor. »Če bo pri vzgoji in izobraževanju varčevanje najbolj radikalno, sistem ne more obstati,« napoveduje, »posledice bodo dolgoročne. Če bomo šli v začrtani smeri, naši otroci ne bodo imeli kakovostnega šolanja. V nekaj letih bomo imeli izobraževalni sistem na ravni tretjerazrednih držav. Gre za odločitev o prihodnosti Slovenije, saj Slovenija mora imeti kakovostno izobraževanje, če želi konkurirati komurkoli.«

V nekaj letih bomo imeli izobraževalni sistem na ravni tretjerazrednih držav, svari dekan pedagoške fakultete dr. Janez Krek.

V tujini pogosto izvajajo raziskave o učinkovitosti in kakovosti sistema vzgoje in izobraževanja in imajo zelo dobro izračunano, koliko vanj vloženi dolar ali evro prihrani družbi na dolgi rok, pravi profesorica predšolske vzgoje in pedagoške sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Andreja Hočevar: »Med šolajočimi je manj mladinske delikvence, mladostniške nosečnosti in manj zlorabe drog, otroci, ki so vključeni v predšolsko vzgojo, dosežejo višjo stopnjo izobrazbe.« Hočevarjeva pri naštevanju sploh ne pride do koristi, ki jih ima gospodarstvo od izobraženega človeka.

Nedvomno pa je vredno poudariti, da je sistem vzgoje in izobraževanja zelo krhek. »Vsaka sprememba ima dolgoročne učinke, zato jih je treba uvajati premišljeno in počasi,« pravi. Najprej spremembe vnesejo »nemir«, kot se je pokazalo ob spomladanskem znižanju plač in napovedi spreminjanja standardov in normativov ter v združevanju nekaterih šol in premiku začetka pouka, ki ju je vlada izvedla poleti. Če bodo uresničene ministrove želje po povečevanju vrtčevskih skupin in šolskih razredov, pa bo šlo za težko popravljive posege. »Šolstvo je živ organizem. Tudi če kasneje popravljaš škodljive poteze, so šle vmes skozi šolanje generacije,« opozarja Hočevarjeva.

Tudi če bo izbrana najlažja različica, torej če ne bo odpuščanja in spreminjanja velikosti razredov, ampak bodo znižali plače, nismo brez razlogov za skrb. »V sistem se seli logika, ko si njegovi izvajalci ne prizadevajo več za kakovost, ampak tistim, ki jim nikakor ne sme biti vseeno, postane vseeno, kako delajo. Ne sprašuje se več, ali se dela dobro in kaj bi se dalo izboljšati. Razmišlja se samo še o službah. V institucijah se začne prepir, kdo ostane in kdo ne,« svari Krek.

V tej situaciji bi bile razprave o tem, kaj bo imel slovenski učenec od tabličnih računalnikov, absurdne. Grozi mu, da bo imel preslabo plačane in s strani politike razvrednotene učitelje in preveč sošolcev, da bi se mu tudi motiviran učitelj dovolj posvetil.