Borut Pahor: »Najtežji poklic je poklic predsednika vlade. Takoj za njim je gozdar.«

Kdo je torej za to odgovoren, samo moja vlada? Tisti, ki so bili za referendume, pa niso za nič odgovorni? Pri tem ne obtožujem ljudi, ampak tedanjo parlamentarno večino, politiko.

Nedavno je padel s konja in si poškodoval križnico. Za to je bil kriv sam, vedel je, da v gozdu ponoči konja ne bi smel pognati v galop. Pri vseh 36 poklicih, ki jih je doslej opravljal, norme ni izpolnil edino kot gozdar. Po štirih urah držanja motorke je omahnil in si skoraj odrezal nogo. K sreči, razlaga, je imel jeklene hlače. Je to dobra kampanja? Borut Pahor še kako potrebuje dobro volilno kampanjo, če želi na prihajajočih predsedniških volitvah resno ogroziti Danila Türka. »So what,« nam po intervjuju komentira zadnje javnomnenjske rezultate, po katerih se bo sicer s Türkom pomeril v drugem krogu, a ga ne bo premagal. »Verjamem v to, kar počnem. In sam bom pridno in marljivo opravljal tudi kakšno drugo stvar,« pravi. Tretji kandidat, Milan Zver, je po teh podatkih seveda out. Tudi na naše povabilo k intervjuju se ni odzval.

Zadnje leto vam je kar načelo zdravje. Kako je uho, hrbtenica, kako so ledvice, ste dobili kakšne nove gube?

Gub se še najmanj bojim, z zdravjem pa tudi nimam težav. Ni bolezni, so pa bolečine.

Zakaj se niste raje umaknili iz politike?

O tem sem že bil skorajda odločen. A potem je prišel čas refleksije, notranjega in tudi siceršnjega miru okrog mene v bolnici, ko se mi je zgodilo dvoje. Zdelo se mi je, da se Sloveniji dogaja deja vu. Da smo začeli gledati film z nesrečnim koncem, ki smo ga že videli. To je film o poskusu vlade, da bi končno nekaj naredila, pa ji to zaradi nerazumevanja, morda neznanja, morda neprimernih okoliščin ne uspe. Druga pomembna okoliščina pa je bila, da se v nekem trenutku, ko so me mnogi nagovarjali k tej predsedniški kandidaturi, nisem več spraševal, ali grem v to zaradi zmage, ampak preprosto zato, ker sem doumel, da je že sama kandidatura, kaj šele zmaga, priložnost, da s temi svojimi najbolj surovimi izkušnjami iz zadnjih treh let pomagam domovini.

Izgubili ste na treh, štirih referendumih. Zlomila se vam je koalicija, stranka je izbrala raje drugega predsednika kot pa vas, zakaj naj bi vas zdaj izvolila Slovenija?

Če bi bil edini kandidat, bi bilo to vprašanje relevantno. A ni. Tisti, ki si postavlja to vprašanje, ima na voljo še druge protikandidate. Lahko izbira med njimi.

Zakaj naj torej še zmeraj verjamemo vaši, recimo temu konsenzualni politiki ponujanja roke tistim, ki delujejo razdiralno in nestrpno?

Moj svetovni nazor in politično prepričanje sta povezana z iskanjem in oblikovanjem sodobne, zmerne levice. Nikoli, niti na začetku politične kariere, nisem v stigmatiziranju tekmecev videl priložnosti za oblikovanje svoje identitete. Imam občutek, da sem danes pri tem v manjšini. In da se precej razlikujem od prevladujoče in zame skrb zbujajoče, recimo temu trendovske politike, ki se napaja iz predsodkov o političnih tekmecih, ne pa toliko iz tega, kaj ima sama ponuditi. Upam, da sem jasen. Prepričan sem, da nimamo druge možnosti. Da je naše edino pravo orožje pri spopadu s kolosalnimi vprašanji, za katera smo deloma krivi sami, deloma so nam bila vsiljena s svetovno gospodarsko krizo, sodelovanje. Tukaj sam opažam nekatere podobnosti s časom s konca osemdesetih. Tedaj smo bili v krizi, a imeli smo intelektualni zalet in imeli smo intelektualno vrenje, od novih družbenih gibanj do ZSMS ali Demosa in liberalnih struj v partiji, ki so leta in leta pripravljala Slovenijo na to, da nismo bili zgodovinski zamudniki pri demokratičnih spremembah ali ustanovitvi države. Tega intelektualnega zaleta tokrat nimamo, imamo pa spet potrebo po združitvi moči. Ta hip se vam morda zdi ta potreba nepomembna, a tudi leta 90 je bilo podobno. Dejansko pa nas je potem rešilo šele, ko sta Pučnik in Ribičič podpisala sporazum o sodelovanju na plebiscitu.

A tak politični mir, kot si ga želite, lahko pomeni tudi suspenz demokracije.

Ne, kvečjemu ohranitev demokracije pred nevarnimi demagogijami, ki nam grozijo. Tako z leve kot z desne.

Vprašal sem vas tudi, ali je prava pot do tega soglasja ta, da ponudite roko tistim, ki delujejo razdiralno. Naj vas sedaj vprašam tako: kaj mislite, kdo danes vnaša razdor v Slovenijo? Je to Janković ali je to Janša?

S kančkom želje po atraktivnosti bom rekel, da na neki način vsi. Vsi delamo proti vsem, namesto da bi vsi delali za vse. Morda jaz, spričo izkušenj, ki jih imam in ki so morda malce daljše od večine drugih, ki so sedaj aktivni v politiki, poskušam iz zgodovinskega spomina in opomina povleči neki temeljni nauk. In to je, da se moramo zavedati omejitev, ki jih prinaša pravica pri vztrajanju na svojem. To pravico pri vztrajanju na svojem imava, a z njo, dragi moj, ne bomo dosegli prav nič. Če pa dosežemo neki vsaj majhen kompromis, bova gradila na medsebojnem zaupanju.

Ne, to res ni dobro, in to, kar počnejo tudi ni potrebno. S tiho diplomacijo bi Erjavec lahko vprašanje Ljubljanske banke uredil, ne da bi se odnosi poslabšali.

Pravkar ste izenačili Janšo in Jankovića, čeprav sami veste, da ste z Jankovićem hoteli skleniti koalicijo. Ali ni bolj fer, da za začetek s prstom pokažete na razdiralca?

Saj sem s prstom pokazal na Janšo. Ne samo, da njegove vlade nisem podprl, nisem podprl niti večine njegovih ukrepov, ki se mi zdijo zgrešeni. Nisem pa, in to se mi zdi pomembno, ustvarjal ozračja proti njegovi vladi. Ko sem bil sam na njegovem mestu, mi tega privilegija, kot veste, niso dovolili. Druga stvar: mislim, da je bila v tem mandatu že narejena absolutno kolosalna neumnost, in to je bilo praznovanje dneva državnosti. Še danes bi rad izvedel, kdo vse je sodeloval pri zamislih, ki smo jim bili tisti večer priča. Ali je sploh kdo v komisiji za pripravo proslav temu nasprotoval in opozoril, da bo dogodek napačno izpadel? Tisti večer sem vedel, da je obrnjen nov list poglavja v antipatijah dela javnosti do vlade. In da bo prekleto težko tudi meni, pri moji politiki složnosti, ostati prepričljiv. In mi tudi je. Na drugi strani pa ste seveda imeli ljudi, ki so komaj čakali, da se kaj takšnega zgodi. Da so lahko v polni meri izživeli svojo čustveno antipatijo do te vlade.

Pravite, da Janševe vlade niste podprli. Vseeno pa ste tudi vi s svojimi dejanji prispevali k temu, da imamo danes na oblasti to razdiralno politiko.

Zakaj?

Spomnite se zapletov pri Jankovićevem sestavljanju vlade, ko ste mimo dogovora z bodočim koalicijskim partnerjem solirali z naskokom na mesto predsednika državnega zbora. To je Jankovićevo koalicijo zrušilo.

Ne, zrušil si jo je sam. Ali vam lahko zaupam, da sem na isti način postal predsednik državnega zbora, ko je bil predsednik vlade Janez Drnovšek? In da za političnega arhitekta, ranga Drnovšek, to ni bil noben resen problem? Nekdo, ki mu je dana vloga zmagovalca, mora pokazati sposobnost, da to vlogo tudi upraviči. Sam sem Jankovića v polno podprl. Še celo več. Ponudil sem mu, da naša stranka podpre njegovo vlado, četudi ne vstopi v njegovo koalicijo. Podprli smo ga, ne da bi kaj za to zahtevali. Bolj širokosrčni ne morete biti.

No ja, gospod Pahor, to ni bila širokosrčnost. To je bila podpora z očitno figo v žepu.

Glejte, razumem, da je Janković to idejo razumel kot kontroverzno. A predlagal sem, da stranka SD, ki je vodila vlado in ki potrebuje rehabilitacijo in nov zalet, intelektualni ali politični, Jankovića podpre kot zmagovalca in da ne sodeluje v vladi, ki bi jo po mojem prepričanju Janković vodil s stilom, ki meni ni blizu. Ko je kasneje predsedstvo stranke SD odločilo, da gremo vseeno v koalicijo, pa temu nisem več nasprotoval. Da kandidiram za predsednika parlamenta, me je v bolnici prepričal eden mojih najtesnejših sodelavcev v zadnjih 15 letih, gospod Potrč, ki je želel, da polno sodelujem v tej koaliciji. To so dejstva. Rekel sem, prav Miran, osebno imamo drugačno mnenje, a ne toliko, da bi se zoperstavil tvoji presoji.

Dejansko ste imeli na mizi Janšo in Jankovića. Hoteli ste kompromis, a na koncu smo dobili Janšo. Kaj imate torej proti Jankoviću?

Zdelo se mi je, da ima kolega Janković drugačen pristop do politike. Tako sem ga tudi ocenjeval pri njegovih ravnanjih kot župana. Kot župana ga zelo spoštujem, saj je za to mesto po Hribarju naredil največ. Kapo dol. A v nasprotju z drugimi nisem mogel teh njegovih sposobnosti, da vodi mesto, preslikati v sposobnosti, da bi vodil državo. Pri vodenju države gre namreč za celo vrsto pomembnih političnih odločitev in dilem, ki jim kolega Janković po mojem ne bi bil kos tako, kot je kos mestnim dilemam. A sem menil, da mu je treba dati priložnost. Hkrati pa sem menil, da bi bilo za našo stranko preveliko tveganje, če bi se mu v polni meri priključili v koalicijo, kjer bi postali ujetnik njegovega načina politike. A vse to je zdaj že zgodovina.

Ta dogodek je še kako povezan s časom, v katerem je Slovenija sedaj. Mislite, da ne bi bilo bolje, če bi bil danes predsednik vlade Janković?

Kaj mislite vi? Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti. Janković je imel priložnost, a je, brez zamere, ni znal izkoristiti. Nihče mu te priložnosti ni odvzel. Nihče nima moralne pravice, da meni pripisuje odgovornost za to, da Janković ni dobil, kar mu je pripadalo. Imel je vse, a ni znal tega prevesti v vlado in vladno politiko.

Kako pa sedaj ocenjujete Janševo vlado? Se strinjate, da je rezultat varčevalnih ukrepov še večji padec BDP-ja, kar je rodilo novo potrebo po varčevanju in kar bo spet vodilo v še večji gospodarski padec?

Seveda, mimo te ocene ne more niti triletni otrok. To so dejstva. Pri čemer moram reči, da je v tem ciklu večji del evroobmočja, vključno z državami, ki so bile doslej gonilne sile. In da se je država, ki se je poskušala v zadnjih štirih ali petih mescih profilirati kot država, ki se bo izvlekla iz te politike varčevanja – to je Francija – v resnici vrnila k njej. Francija se je s sprejemanjem fiskalnega pakta v bistvu vrnila v okvir varčevalne politike. Verjetno zato, ker je ugotovila, da če ni denarja, si ga lahko ali sposodiš ali ga generiraš iz razvoja in rasti. A ker ni razvoja, si Francija ni drznila uresničiti ukrepov, ki jih je napovedoval Hollande.

Koliko pa je za stanje v Sloveniji odgovorna domača politika? Pred dvema mesecema, ob znižanju bonitetnih ocen naših bank, je iz kabineta predsednika vlade prišlo sporočilo za javnost, v katerem so zapisali, da je tudi v mednarodni skupnosti splošno znano, da je za položaj Slovenije kriva vaša vlada.

No, to ni splošno znano. Sam sem šel mimo tega sporočila tako, kot je šla tudi velika večina javnosti, ki je vendarle že naredila korak naprej. Tule lahko poskusim pojasniti nekaj precej natančno, za to doslej še nisem imel priložnosti. Prvič: ureditev odnosov s Hrvaško je bila naša najpomembnejša gospodarska in protikrizna odločitev, ki smo jo sprejeli in izpeljali. In drugič, jeseni 2010 smo Slovenijo že postavili blizu skupine držav, ki so bile po različnih podatkih na poti ven iz krize. Zdaj pa poglejte, kaj se je zgodilo. Ko smo se po sporazumu s Hrvaško začeli osredotočati na iskanje izhoda iz gospodarske krize, je Banka Slovenije sprejela neko odločitev, ki je še danes ne morem popolnoma razumeti. Banka se je očitno ustrašila novega kreditnega booma, menila je, da je recesije konec in da se nam lahko v letu 2010 zgodi isto, kot se nam je zgodilo v letih 2006 in 2007. Torej razmah premalo zavarovanega kreditiranja. Zato je dvignila zahteve po zavarovanju kreditov. Ta odločitev nas je znova pahnila v kreditni krč. In iz te situacije se moja vlada, potem ko so januarja 2011 sindikati napovedali referendum proti pokojninski reformi, ni več znala izvleči. Kdo je torej za to odgovoren, samo moja vlada? Tisti, ki so bili za referendume, pa niso za nič odgovorni? Pri tem ne obtožujem ljudi, ampak tedanjo parlamentarno večino, politiko.

Če bodo sindikati sedaj privolili v pokojninsko reformo, ki je praktično v 95 odstotkih enaka, kot je bil vaš predlog, kako boste razumeli to odločitev?

Malo pozno, a hvala bogu še ne prepozno. Od sindikatov sicer ne bi smel zahtevati preveč, a sam sem jim takrat govoril o tem, da se bo dvignila cena denarja, govoril sem jim o bonitetnih hišah in o vseh teh zadevah, ki so danes v javnosti razumljivejše.

Če je bila rešitev spora s Hrvaško vaš najpomembnejši ukrep, kako potem ocenjujete dejanja te vlade oziroma zunanjega ministra Erjavca, ki odnose spet zaostruje zaradi Ljubljanske banke?

Ne, to res ni dobro, in to, kar počnejo, tudi ni potrebno. Mislim, da bi s tiho diplomacijo Erjavec lahko vprašanje Ljubljanske banke uredil, ne da bi se odnosi poslabšali. Prvič zato, ker je vprašanje že urejeno. Slovenija je glede bivših varčevalcev Ljubljanske banke zavarovana na več načinov. Prvič, z dunajsko pogodbo iz leta 2001, ki jo je podpisala tudi Hrvaška. Drugič je Slovenija zavarovana s primerom Kovačič iz leta 2006, kjer je Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo, da spor ni civilnopravne, ampak sukcesijske narave. Tretjič je Slovenija zavarovana z ravnanjem hrvaških sodišč, ki nikoli niso dala prav tožnikom. Potem pa imamo še mnogo izjav hrvaških oblasti po letu 2001, ne nazadnje Kosorjeve v Bohinju in podpredsednika hrvaške vlade po Bohinju in njihovega finančnega ministra ter hrvaškega pooblaščenca za rešitev problema. Vse to kaže, da se Hrvaška ne more spustiti pod raven že doseženih dogovorov. V resnici gre sedaj le še za uresničitev teh zavez in za to, da začne Hrvaška aktivno sodelovati pri sukcesijskih pogovorih. To bi lahko Erjavec dosegel tudi brez prevelikega dramatiziranja. Lahko opozorim samo na eno nevarnost, ki sledi iz tega: ker uporaba groženj ni v ravnovesju z želenimi cilji, se nam lahko zgodi, da zamudimo pomemben čas. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če sedaj pade Janševa vlada? Niti akt ratifikacije Hrvaške pristopne pogodbe z EU ne bo poslan v parlament. Sedaj imamo na oblasti tri stranke, ki niso podpirale arbitražnega sporazuma, SDS, NSi in SLS. Te stranke bi morale najti odgovornost pred domačo in mednarodno javnostjo in z ratifikacijo sporazuma okrepiti proces regionalne stabilizacije, ki sva ga začela s Kosorjevo. Vse drugo sili Slovenijo v položaj, ki si ga nihče ne želi videti. Tudi strateško gre to proti interesom Slovenije.

Morda pa ima vladajoča koalicija druge strateške načrte. Recimo, da s ponovnim zaostrovanjem odnosov s Hrvaško odvrača pozornost od domačih težav.

Sam imam z Erjavcem dobre izkušnje. Hrvaška in slovenska javnost ne ve, na kak diplomatski in skrajno občutljiv način sva rešila problem nasipov na Muri. Erjavcu bi za vlogo, ki jo je igral v tej zgodbi, izrekel priznanje. Zato pa tudi ne razumem, kaj mu je treba s takšnim rožljanjem opozarjati na problem Ljubljanske banke. Kot predsedniški kandidat, kot poslanec in kot bivši predsednik vlade bi rad rekel, da je po mojem prišel čas, da Slovenija brez vsakršnega sramu, da je kakorkoli popustila, začne postopek ratifikacije hrvaške pristopne pogodbe. Sedaj je pravi trenutek.

Del javnosti je sicer prepričan, da sta reševanje vprašanja Ljubljanske banke in tudi načrt ustanavljanja slabe banke pogojena z namero vlade, da proda NLB in NKBM. Kaj vi menite?

Tudi sam sem v ozadju iskal razloge, zaradi katerih vlada ustanavlja slabo banko. Iskreno rečeno, nisem dobil vtisa, da je glavni namen prodaja NLB, čeprav bi to lahko bil stranski produkt. Meni so finančni strokovnjaki leta 2009 ustanovitev takšne banke odsvetovali. Tedanji gospodarski minister Matej Lahovnik je bil prepričan, da lahko banke to potezo naredijo same, če res želijo, in da se vladi v to ni treba vtikati. Tako kot so to storile nekatere tuje banke v Sloveniji. Ker mi je tudi Mitja Gaspari ustanovitev odsvetoval in ker je bilo takšno tudi mednarodno vzdušje, smo se mi odločili drugače. Seveda lahko tudi sedaj priznam, da smo podcenili problem kreditnega krča. Ampak ali je sedanja Janševa vlada našla pravo zdravilo? Mislim, da ga ni. Za tako pomembno idejo bi si vendarle morali vzeti vsaj več časa, zato da odpravimo vse dvome. Sicer lahko politika zamaje zaupanje v bančni sistem. Tukaj vidim veliko grožnjo, še posebej, ker vlada na podoben način ustanavlja državni holding.

Ali po vsem tem, kar ste tudi sami povedali, ne menite, da je čas za zaustavitev te politike? Bodisi s predčasnimi volitvami bodisi z referendumi?

Povem vam nekaj, in če ne bom imel prav, bom skočil s Tromostovja v Ljubljanico: debata, ki jo bosta sprožila referendum proti holdingu ali še drugi proti slabi banki, ne bo debata ne o holdingu ne o slabi banki. To bo diskusija o vsem drugem, predvsem pa o tem, kdo vlado podpira in kdo ne. Je to namen? Če bi meni kdo zagotovil, da Slovenci v teh psiholoških, političnih, gospodarskih in socialnih razmerah zmoremo racionalno diskusijo o holdingu, sem za referendum. Ker pa sem prepričan, da bomo imeli na koncu vsesplošno kreganje o tem, kdo je bolj kradel in kdo bo bolj kradel, bo to pustilo hujše posledice na ozračje v tej državi, kot je ustanovitev holdinga. Rešitev je v političnem dogovoru. Ni problem v ljudskem razpoloženju, ki ima do politike prevelika pričakovanja, glavni problem je morda že v tem, da javnost nima več nobenih pričakovanj do politike. Če pa bi obstajal dogovor, kakorkoli že ohlapen in pomanjkljiv ali luknjičast, bi bil to signal ljudem, da so politiki pripravljeni kot reprezentanca prevzeti odgovornost.

Ampak, gospod Pahor, roko bi tokrat morala ponuditi desnica, ne vi. Ali vi vidite, da desnica ponuja roko?

Lahko se samo še enkrat spomnim podobnega zgodovinskega trenutka: leta 1990 je roko ponudila socialistične stranka. Glavni arhitekti so bili Šuklje, Smole in Žakelj. Demosova vlada se je tedaj zavoljo osamosvojitve odpovedala marsikateri stvari, ki so jo želeli narediti zoper bivšo oblast. Odpovedala se je recimo lustraciji. Bivše stranke oblasti, partija torej, pa niso privolile v osamosvojitev in sodelovanje zato, da bi se odkupile za lustracijo, ampak zato, ker so se ustrašile, da jih bo narodni razkol pri tako pomembni temi čez 50 let postavil v zrcalno podobo od te, ki jo imajo danes. In sicer v vlogo narodnih izdajalcev, kot jo imajo danes recimo domobranci med II. svetovno vojno. Naj kdo razmisli tudi o tem.

Kako sicer, kot kandidat, ki išče vseslovensko slogo, ocenjujete poteze svojega naslednika na čelu stranke, Igorja Lukšiča? Malce ostrejši je od vas, mar ne?

Presenetljivo, ubral je neko pot, ki je sam sprva od njega nisem pričakoval. Igor Lukšič je vendarle zmagal s pričakovanjem tistih, ki so v njem videli neko radikalnejšo antivladno politiko. In tega niso dočakali. Ni seveda podpornik vlade, a prav gotovo ni danes tako radikalen nasprotnik, kot se je sprva zdelo. V nekaterih elementih svoje nove zmerne politike me torej prijetno preseneča. To pa seveda ni reklama za vse tiste, ki so zanj glasovali in pričakovali, da bodo dobili anti-Pahorja. Ugotavljam, da je Igor Lukšič intelektualec s političnimi kapacitetami, ki smo jih doslej podcenjevali.

Znotraj stranke še vedno delujete precej samosvoje. Vzemimo konkreten primer. Ta mesec ste v parlamentu vi, kot edini iz opozicije, glasovali za oba nova nadzornika Slovenske tiskovne agencije, ki ju je izbrala vlada. Zakaj?

Najlepša hvala. Pred tem sem stavil, da me boste to vprašali, in če me ne bi, bi se moral sedaj vreči s Tromostovja. Torej, ni se mi treba, in vidim, da v svojih napovedih še nisem tako slab. No, sedaj pa jaz vas vprašam: kakšen je vaš problem? Imate s to mojo odločitvijo kakšen problem?

Povejte, zakaj ste tako glasovali.

Nisem imel nobenih razlogov, da bi bil proti. Jih imate vi?

Ja.

Povejte.

Rešili nas bodo ti mladi. Vedo, da je treba trdo delati za uspeh. Niso pohlepni. Ti ljudje nas bodo rešili, ti mladi, ki bodo šli prek vsega, tudi prek te krize.

Eden izmed obeh nadzornikov je bil prej zaposlen v Pošti Slovenije, kjer je pomagal pri financiranju podjetij, ki so izdajala brezplačnike. Ne vidim razloga, zakaj bi nekomu, ki je aktivno pomagal pri uničevanju novinarskih standardov, zaupali nadzor nad Slovensko tiskovno agencijo. Tega niste vedeli?

Ne tako natančno, kot ste mi vi sedaj predstavili. Morda pa dovolj, da bi se verjetno pridružil večini svojih kolegov v poslanski skupini. Tega nisem storil, ker se mi je zdelo prav, da druga politična večina tokrat pokaže svoje sposobnosti. In morda jih bo ravno to spremenilo.

No, vaš naslednik, Igor Lukšič, meni, da vam gre pri takšnem soliranju bolj za osebno promocijo kot pa za kakšno politiko. In tudi v ta predsedniški boj ste se odpravili bolj zaradi sebe. Niti stranke niste želeli upoštevati, ampak ste podporo izsilili.

S čim?

Saj veste. Napovedano je bilo, da bo stranka sama odločila o tem, katerega predsedniškega kandidata podpreti. Nato pa ste vi stranko prehiteli s svojo napovedjo kandidature.

No, meni se je zdelo fer, da sem na kongresu, še preden je stranka odločala o tem, kdo bo predsednik stranke, povedal, da se nameravam odpraviti v tekmo za predsednika države. Seveda pa se ne morem upreti vaši pohvali glede inteligentnosti te poteze ...

Ima Slovenija problem, ker nima liderja na levici?

Kako, da ga nima? Imate Igorja Lukšiča. Ne razumem.

Očitno je, da javnost obrača hrbet stari politični eliti. Jankovićeva presenetljiva zmaga je gotovo rezultat splošne želje, da pride v politiko kdo tretji. A Janković je sedaj v kazenskem postopku.

Ja, ampak ne sme omagati. Če misli, da ima to potenco, mora naprej. Drugo vprašanje pa seveda je, kako tisti, ki so ga volili, sedaj presojajo njega samega. Tukaj lahko pogovor končamo tam, kjer smo začeli. Konec 80. let ste imeli intelektualni zalet, ki je bruhal nova politična imena in nov politični razred. Tega zaleta, ki bi prinesel čiščenje političnih liderjev, zdaj ni. Ravno nasprotno, zadnjič sem se zgrozil, ko sem videl podatke o tem, koliko mladih se izseljuje iz Slovenije. In sem si rekel: madona, kaj se dogaja? Toda potem sem se spomnil tudi sebe, ko sem si ob koncu mandata predsednika vlade urejal službo v tujini. Na koncu je sicer zmagal ta notranji klic, premislek, podpora družine, zaradi česar sem se sedaj vrnil kot kandidat za predsednika države. Sprašujete me, kaj je rešitev in ali je rešitev v tretjem človeku. Ta je že tukaj. Rešili nas bodo ti mladi. Vedo, da je treba trdo delati za uspeh. Niso pohlepni. Ti ljudje nas bodo rešili, ti mladi, ki bodo šli prek vsega, tudi prek te krize.

To ste ugotovili sedaj, potem ko ste opravljali koliko … 36 poklicev?

Prej sem samo slutil, zdaj pa to vem.

In kateri poklic je najtežji?

Najtežji poklic je poklic predsednika vlade. Takoj za njim je gozdar.

Zdaj pa ste lahko še novinar Mladine, jaz sem pa kandidat za predsednika države. Kaj vas zanima?

Ali verjamete, da nam lahko uspe?

Komu, Sloveniji?

Ja.

Seveda. Sloveniji je že uspelo. V svetu smo del relativno majhne skupine ljudi v razvitem delu, ki jim gre relativno najboljše.

V čem je potem problem?