Gramatik: »Glasba mora biti dostopna za vse!«

Le redko se zgodi, da slovenski umetniški gastarbajter, ki mu je uspelo v tujini, v domačih logih ne obvelja za glavnega frajerja na vasi. Navadno je tako, da prav uveljavitev v tujini prinese brezkompromisno potrditev tudi doma. A vse kaže, da je včasih vendarle drugače.

Če sogovorniku omeniš ime Gramatik, se bo verjetno le popraskal po glavi. In vendar je to ime trenutno najuspešnejšega slovenskega elektronskega glasbenika v ZDA, ki živi v Brooklynu in vsak konec tedna potuje v kakšen drug del ameriške federacije, kjer nastopa na referenčnih festivalih pred večtisočglavo množico. Pri tem se požvižga na prepoznavnost v svoji mali domovini. Ja, Gramatik je Slovenec, prihaja z Obale, natančneje iz Portoroža, in je v ZDA večji od Umeka. Njegova zgodba o uspehu pa je precej nenavadno enkratna.

Odkritje

Gramatik ali za mamo in prijatelje Denis Jašarević priznava, da je hiphoperska glava. Prve korake v pacanju beatov je naredil kot član primorske raperske zasedbe 5. element, ki je leta 2006 izdala album Problem je u meni. Že takrat je ugotovil, da v slovenskem rapu pač ne bo šlo, če se hoče resneje ukvarjati s produkcijo. Sočasno so ga začele zanimati še druge glasbene paradigme, tudi take, ki so odmevale iz bližnje diskoteke, Ambasade Gavioli v Izoli. Začel je eksperimentirati, producirati bolj plesne viže in mešati sloge, a ves čas je še zmeraj zlagal hiphoperske podlage. Te so mu frustrirajoče ležale v računalniku in odločil se je, da jih obesi na Beatport, v tistem času najbolj obiskano spletno trgovino, specializirano za klubske godbe. »To so bili dveminutni hiphoperski beati, pripravljeni za besedila. Vprašal sem se: ’Ma, kdo bo kupoval moje kratke monotone hiphop podlage?’ A sem si rekel, da itak nimam česa izgubiti,« pravi Denis.

Tako se je zgodila prava mala tržna revolucija. Brez kakršnekoli promocijske mašinerije je sedem mesecev dobesedno kraljeval na lestvici prodajanosti muzike, ki je bila označena z nerodno nalepko »chill out«. Prvih dvajset mest na lestvici, prvih dvajset komadov z njegovega albuma Street Bangers vol. 1, tako rekoč popolni monopol. In kamenček se je začel kotaliti. »Tako me je opazil moj bodoči ameriški agent. Vprašal me je, ali imam agenta za Severno Ameriko, in odkrito sem mu priznal, da ne in da pod imenom Gramatik do takrat nisem imel še niti enega samostojnega špila. To, da sem bil ’niko i ništa’, se mu je zdelo samo še zanimivejše. Našel je neznanega tipa iz Slovenije in ga pripeljal v ZDA. Za Američane je to pač izziv,« se spomni.

To je, opozarja Gramatik, tudi ena ključnih razlik med evropskim in ameriškim trgom. V ZDA agencije, ki skrbijo za nastope, same iščejo izvajalce, ki jih nihče ne pozna, in v njih prepoznavajo potencial. Najraje začnejo iz nič in z malo sreče iz tega tudi kaj ustvarijo. Klasični kavbojski družbeni kodeks »zgodbe o uspehu«. V Evropi prevladuje druga strategija – tu so agenti previdnejši. Počakajo, da izvajalec eksplodira sam, šele potem ga vzamejo v varstvo. Druga razlika je v sami ideološki klasifikaciji. V ZDA so malo manj obremenjeni s kategoriziranjem in z opredeljevanjem žanrov. »Američanom je bolj kul mešati, tako kot meni. Rad produciram v različnih tempih in všeč mi je, ko glasbe ni mogoče kategorizirati, ker se nerad predalčkam. Jemljem nekaj iz vseh zvrsti, ki jih spoštujem, in na neki svoj način interpretiram,« pravi Gramatik.

Tudi zato je bila njegova prva ameriška turneja, ki si jo je priboril kot totalni čudež spletne prodaje mp3-jev, izjemen uspeh. Ker se je s svojim »koktajlom« glitchopa, dubstepa in hiphopa z dodatki funka in soula odlično vklopil v ameriško različico EDM-a (electronic dance music), precej podzemne plesne scene, ki pa je ravno v tistem času, okoli leta 2009, rasla kot gobe po dežju. EDM je poseben fenomen, povsem specifičen za ZDA, ki ga je žanrsko težko poštempljati, saj izvajalci v svoje produkcije vključujejo normative različnih zvrsti. Jasno pa je: gre za basovske plesne godbe, ki jih skupaj z različnimi sintetičnimi stimulansi, katerih imena se hitrostno spreminjajo, vse bolj množično konzumira zlasti študentarija. Da s to sceno ni heca in da je postala prava tržna uspešnica, dokazuje pretirana popularnost producenta Skrillexa, ki mu je v zadnjem letu uspel veliki skok v radijski pop.

Njegovi posnetki imajo na YouTubu po več kot milijon klikov, letos poleti je nastopil na največjih festivalih EDM-a, kjer je zabaval tudi desettisočglavo množico.

Popolni zasuk

Glavni in tako rekoč edini kanal, po katerem ameriška mladina grabi te godbe, je internet. A ravno takrat, ko je Gramatik lahko že solidno zaživel od prodaje mp3-jev tudi brez redne službe, se je zgodil popolni zasuk. »Ugotovil sem, da čeprav lahko živim od tega, večino moje muzike, pa tudi drugo glasbo folk pobira zastonj na torrentih. To je del kulture, tako pač ljudje danes prihajajo do glasbe, do katere sicer ne bi mogli. To veliko količino albumov, ki zanimajo povprečnega poslušalca, si lahko legalno privoščijo samo elite, in to ni prav. Takrat mi je kliknilo. Sam moraš poskrbeti, da bo tvoja glasba dostopna v vsakem trenutku dneva, kjerkoli si, kjer imaš dostop do interneta in računalnik. Folk bo tudi zato prišel na tvoje koncerte in lahko boš živel od tega kot car,« pojasnjuje svojo odločitev.

Ta trend je specifičen za celotno ameriško EDM-sceno in izhaja iz prelomne taktike, ki jo je ubrala skupina Radiohead ob izdaji albuma In Rainbow leta 2007. Radioheadi so takrat ugotovili, da so večji od svoje megalomanske založbe in da ne potrebujejo vmesnega člena, ki zadeve samo birokratsko upočasnjuje in pobira dobiček. Ploščo so na spletu ponudili za ceno, za katero se je vsak uporabnik odločil po lastni presoji. To dejanje, ta trenutek je postal nekakšno geslo celotne EDM-scene, oborožene z novo parolo »Freeing the music by making the music free« (»Osvoboditev glasbe s tem, da glasba postane brezplačna«). Kar naenkrat je nastala precej velika in precej podzemna glasbena nišna scena s svojim trgom, ki denarce obrača izključno z živimi nastopi in prodajo izdelkov za oboževalce (»mercha«), saj izvajalci večino muzike ponujajo na spletu kar zastonj. Nezaslišano. Znebili so se vmesnikov, »middle manov«, ki jim Denis pravi pijavke. Vzpostavil se je neposredni stik med izvajalci in občinstvom. »Če imaš produkt in če znaš uporabljati družbena omrežja, je to vse, kar potrebuješ za uspeh v današnjem svetu,« je prepričan.

Gramatik se je zadeve lotil radikalno in tako svojo celotno diskografijo občinstvu odkrito ponudil zastonj. »S tem preprečiš, da mora biti tvoj fen kiberkriminalec, če hoče do tvoje muzike. Rečeš mu, svojo muziko ti dam zastonj, ti pa me pridi podpret na koncert. To je ljudem všeč, ker nimajo več občutka, da si neke vrste topshop, ki terja od njih denar za neki produkt. Muziko dobijo zastonj, nekateri donirajo denar zanjo, večina pa te najraje pride podpret na koncert.« In krog je sklenjen.

Prav ta strategija je eden ključnih razlogov za njegov uspeh in tudi za to, da je glasba EDM, ki je ni mogoče slišati na radijskih postajah in televizijah, kar naenkrat zrasla v velikana, ki trenutno pušča za sabo tudi konvencionalni ameriški rap. Tega so se študentje očitno prenajedli. »Naše občinstvo so večinoma študentje, ki jim je presedel sterilni, klinični MTV-jevski hiphop. Raperji preprosto niso več zanimivi, saj ves čas govorijo o istih stvareh. Nabor raperskih tem je pač omejen. In veliko mojih fenov, ki so tako kot jaz odrasli v hiphop kulturi, pravi, da jim je moja smer všeč, ker je muzika instrumentalna, brez pretiranega poudarka na besedilih in ti dovoli in te hkrati spodbuja, da si sam ustvarjaš svoje misli, namesto da misliš samo to, kar ti govori raper,« pravi Gramatik.

»To, da sem bil ’niko i ništa’, se mu je zdelo samo še zanimivejše. Našel je neznanega tipa iz Slovenije in ga pripeljal v ZDA. Za Američane je to pač izziv.«

Zaveda se, da se stvari tu ne končajo, treba je iti še dlje, s svojimi feni komunicirati »ena na ena«. »Celotno kariero sem zgradil na prosti izmenjavi glasbe prek interneta. Bilo bi nespodobno, če ne bi skušal pri tem širiti tudi zavedanja, kaj želijo narediti z različnimi podlimi zakoni, kot so ACTA, SOPA, CISPA ... – prevzeti popoln nadzor nad internetom in iz njega narediti neke vrste naci Nemčijo. A če to pade, smo lahko res samo še ovce, ki delajo za tisti en odstotek,« je oster.

Preboj v mainstream?

Gramatiku je uspelo, čeprav so mu vsi, celo bližnji, že od nekdaj govorili, da kaj takšnega ni mogoče: »Vsi ti govorijo, da imaš manj kot odstotek možnosti. Jaz pa sem jim vedno rekel ’fuck you’, tega ne sprejmem, to so bučke. Vedno so se našli ustvarjalci, ki so se povzpeli iz nemogočih razmer in jim je z odločnostjo, voljo, talentom, značajem in intelektom uspelo priti točno do tega, kar so hoteli početi. Moja odločitev je bila čisto racionalna.«

Zdaj živi v mestu, kjer si je vedno želel živeti, in dela točno to, kar hoče. Pri tem je del gibanja, ki je vsaj za trenutek nategnilo dinozavrsko glasbeno industrijo. Njegovi posnetki imajo na YouTubu po več kot milijon klikov, letos poleti je nastopil na največjih festivalih EDM-a, kot je na primer Red Rocks v Koloradu, kjer je zabaval desettisočglavo množico. Prav zdaj gre na obsežno turnejo z Bassnectarjem; ta skupaj s Skrillexom sestavlja zvezdniški dvojec, ki mu je uspel preboj z EDM- scene v mainstream in ki brez pretiravanja polni stadione. In skrivnost uspeha? Denis pravi, da skrivnosti ni, prav tako ne mistike. »Googlal sem. Uporabljal sem Google in internet in poskušal ugotoviti, kako ta svet deluje. Poskušal sem ugotoviti, kje se lahko najdem in kam lahko pridem. Kje lahko kaj ponudim in dobim kaj v zameno. To je vse.«