Energijska vojna na širšem območju Bližnjega vzhoda

Sirija in Turčija sta bili še lani glede na zgodovino, kulturo, gospodarstvo in tudi religijo najtesnejši zaveznici, zdaj pa sta vse bliže vojni. Turčija je članica zavezništva Nato, ki ima v svoji ustanovni pogodbi navedeno, da je napad na eno od zaveznic napad na vse zaveznice. Dejstvo, da je za Rusijo in Kitajsko, ki imata jedrsko orožje, obramba režima sirskega predsednika Bašarja al Asada strateška prioriteta, še povečuje nevarnost za začetek svetovne vojne, piše publicist William F. Engdahl.

Analitik ameriške obveščevalne organizacije CIA Philip Giraldi je decembra lani napisal, da zavezništvo Nato skrivoma že sodeluje v konfliktu s Sirijo, pri čemer ima vodilno vlogo Turčija kot pooblaščenka ZDA. Turški zunanji minister Ahmet Davutoglu je naravnost povedal, da je Turčija pripravljena napasti Sirijo takoj, ko zahodne zaveznice o tem dosežejo dogovor. Kot razlog za napad bi enako kot v Libiji navedli humanitarne razloge oziroma zaščito civilnega prebivalstva.

Engdahl opozarja, da je Izrael isti dan, ko se je Turčija odločila odgovoriti na napad Sirije s topniškim obstreljevanjem ciljev v Siriji, odločil, bistveno povečati svoje sile ob meji s Sirijo na strateški Golanski planoti, na območju, kjer od leta 1967 ni bilo nikakršnih napetosti. Washingtonski neokonservativni inštitut The Brookings Institution je v svoji študiji Saving Syria: Assessing Options for Regime Change (Rešitev za Sirijo: Preučevanje opcij za zamenjavo režima) marca letos po enakem sistemu kot v Libiji predvidel, da bi za vojaško posredovanje enako kot v Libiji spet uporabili humanitarne razloge oziroma preprečevanje pobijanja nedolžnih civilistov.

The Brookings Institution med drugim piše, da bi Izrael lahko namestil sile na ali v bližini Golanske planote, s čimer bi pripomogel, da sirske režimske sile ne bi več zatirale opozicije. S to namestitvijo bi prestrašili Asadov režim z možnostjo napada z več front, še posebej, če bi Turčija bila pripravljena narediti enako kot Izrael na svoji meji s Sirijo in če ima sirska opozicija zagotovljeno redno oskrbo z orožjem in usposabljanjem.

William Engdahl ugotavlja, da Turčija od začetka oktobra počne natanko to. Avtorji študije The Brookings Institution so po njegovih besedah povezani z nekaterimi neokonzervativnimi jastrebi, ki so bili v ozadju napada na Irak v Bush-Cheneyjevi administraciji.

Vprašanje je, zakaj bi se Izrael hotel znebiti Bašarja al Asada kot »sovražnika, ki ga pozna« in ga nadomestiti z režimom, ki bi ga kontrolirala skrajna Muslimanska bratovščina? Varnost Izraela bi namreč bila ogrožena, če bi bil imel tako na jugu z Egiptom kot na severu s Sirijo soseda, kjer bi bila na oblasti Muslimanska bratovščina. Ob tem se morda takšna zamenjava režima kmalu lahko zgodi še v Jordaniji. Torej bi bil v celoti obkrožen s sosedi, kjer bi bili na oblasti njemu nenaklonjeni režimi.

Vprašanje pa je tudi, kaj povezuje Izrael, Turčijo in Katar na eni strani in Asadov režim v Siriji, Iran, Rusijo in Kitajsko na drugi strani. Odgovor je energetska geopolitika.

Zemeljski plin postaja »čisti« energent, ki naj bi nadomestil premog in jedrsko energijo v EU, zlasti pa v Nemčiji. EU bo lahko zmanjšala izpuste CO2 za 20 odstotkov do leta 2020 v skladu s podnebno-energetskim svežnjem le, če bo premog nadomestila s plinom, kajti plin povzroči za 50 do 60 odstotkov manj izpustov CO2 kot premog. Ker so stroški izrabe energije plina bistveno nižji kot pri obnovljivih virih energije, plin v EU naglo postaja energent prihodnosti, EU pa največja porabnica plina na svetu.

In to je tudi osnova za konflikt z Asadovim režimom v Siriji. Julija lani so vlade Sirije, Irana in Iraka podpisale zgodovinski sporazum o gradnji 10 milijard dolarjev vrednega plinovoda. Predvideno je, da ga bodo gradili tri leta, potekal pa bo od iranskega pristanišča Assalouyeh, ki je blizu plinskega polja Južni Pars v Perzijskem zalivu, prek Iraka do Damaska. Iran pa ga namerava nadaljevati od Damaska prek Libanona do pristanišča na obali Sredozemskega morja, od koder bi ga pošiljali v EU. Ta plinovod bi bil v bistvu šiitski plinovod, saj bi vključeval Iran, kjer vladajo šiiti, potekal bi prek Iraka, kjer so večina tudi šiiti,do Sirije, kjer je Asadov režim naklonjen šiitom.

Plinsko polje Južni Pars, kjer si zaloge plina delita šiitski Iran in sunitski Katar, je predvidoma največje plinsko polje na svetu. Katar je tesno povezan z vojaško prisotnostjo ZDA in zavezništva Nato v Perzijskem zalivu. S svojim delom rezerv plina na polju Južni Pars ima očitno drugačne načrte kot Iran, Irak in Sirija. Nikakor mu ni v interesu, da bi bil dograjen plinovod, za katerega so se omenjene tri države dogovorile, saj bi mimo njega in Turčije omogočal oskrbo EU s plinom.

Poleg tega je Sirija avgusta lani v bližini meje z Libanonom in blizu pristanišča Tarsus, ki ga imajo v najemu Rusi, odkrila novo nahajališče plina. Zaloge na tem polju naj bi bile vsaj enake tistim, ki jih ima v Južnem Parsu Katar. Analitik Pepe Escobar je v nedavnem članku v časopisu Asia Times napisal, da Katar načrtuje izvoz svojega plina prek jordanskega pristanišča Akaba. Tudi v Jordaniji Muslimanska bratovščina že grozi, da bo strmoglavila sedanji režim. Po Escobarjevih podatkih naj bi katarski Emir z Muslimansko bratovščino sklenil dogovor, da bo podpiral njen vzpon v tujini v zameno za to, da v Katarju pusti na oblasti sedanji režim.

Režim, ki bi ga v Jordaniji in Siriji s podporo Katarja vzpostavila Muslimanska bratovščina, bi povsem spremenil geopolitiko svetovnega plinskega trga v korist Katarja in v škodo Rusije, Sirije, Iraka in Irana. To bi bil tudi udarec za Kitajsko, piše Engdahl.

Celotno zgodbo je zapletlo odkritje zemeljskega plina na morju zahodno od mesta Haifa, ki je izraelska ekskluzivna gospodarska cona. Od uvoznika je Izrael tako čez noč postal eden od največjih potencialnih izvoznikov zemeljskega plina. Izrael je v veliki dilemi. Sirski plin in plinovod, za katerega se je dogovoril Asadov režim, mu je seveda konkurenca. A po drugi strani bi bil v Siriji režim pod vodstvom Mohammada Shaqfaha za Izrael veliko težji sosed kot v Egiptu s predsednikom Mohamedom Morsijem. Izraelu prav tako nič ne ustrezajo načrti administracije ameriškega predsednika Baracka Obame, ki v tekmi za nadzor nad plinskimi tokovi na Bližnjem vzhodu podpira Muslimansko bratovščino.

Medtem ko Washington prikriva, da je direktno vpleten v slabitev režima Bašarja al Asada v Siriji, Rusija igra na življenje in smrt, da bi ohranila status najpomembnejšega oskrbovalca EU s plinom. Po dograditvi plinovoda Severni tok, prek katerega od lanske jeseni svoj plin neposredno pošilja v Nemčijo, je zanjo zdaj strateškega pomena, da si zagotovi pomembno vlogo pri izkoriščanju zalog plina v Siriji in v ta okvir sodi plinovod Južni tok, katerega krak bo predvidoma šel tudi skozi Slovenijo. Južni tok je konkurent plinovodu Nabucco, ki ga podpirajo ZDA. Tisti, ki mu bo uspelo dobiti to bitko in dograditi svoj plinovod, si bo pridobil pomembno konkurenčno prednost pri oskrbi EU s plinom, piše Engdahl.

Če bo Asad v Siriji ostal na oblasti, bo Rusija imela pomembno vlogo pri izkoriščanju sirskih zalog plina. Izrael, kjer ima Rusija tudi pomembne karte, bi teoretično lahko podprl rusko-sirsko-iraško-iranski plinski konzorcij, v okviru katerega bi Izrael in Iran lahko našla kompromis glede jedrskega vprašanja, saj ni izključeno, da se bo v Izraelu po naslednjih volitvah spremenila politična sestava oblasti.

Turčija, kjer se na eni strani bojuje za oblast dvojec zunanji minister Davutoglu in predsedenik Gül, na drugi strani pa predsednik vlade Erdogan, je močno odvisna od ruskega plina. Kar 40 odstotkov plina, ki ga porabi njena industrija, je ruskega. Če bi Davutoglu izgubil, bi Turčija lahko prevzela veliko bolj konstruktivno vlogo v regiji kot tranzitna država za sirski in iranski plin, ocenjuje William Engdahl.

Boj za kontrolo Sirije je po njegovih besedah v središču te velikanske geopolitične vojne in vojne nasploh. Rešitev tega konflikta bo bodisi prinesla mir bodisi neskončno vojno, konflikt in klanje. Turčija kot članica zavezništva Nato enako kot katarski emir, pa tudi Izrael in članici zavezništva Nato Francija in ZDA se igrajo z ognjem. Zemeljski plin je vnetljiva sestavina tega norega pehanja za energijo v regiji.