Zakaj je enostavno kontrolirati ljudi in z njimi manipulirati

Družba, ki ji vladajo korporacije, potrebuje ljudi, ki sprejemajo kontrolo različnih organov. Namesto demokracije tam vlada korporatokracija. Ko so psihologi in psihiatri začeli sestavljati tehnike, s katerimi je mogoče kontrolirati ljudi, je korporatokracija začela sodelovati še z izvedenci za duševno zdravje, na spletni strani AlterNet piše klinični psiholog Bruce Levine. Enako kot za korporatokracijo je mogoče reči tudi za politokracijo, sistem, kjer vladajo politiki, ki so obsedeni s kontrolo in manipuliranjem ljudstva.

Potrošnike, študente, delavce in volivce vidijo korporatokrati/politokrati vse enako – zanje so vsi zgolj pasivni objekti, ki jih je mogoče kontrolirati in vplivati na njihovo obnašanje. Tisti, ki imajo v korporatokraciji/politokraciji v rokah moč, so obsedeni s kontrolo in izvajanjem svoje moči nad ljudmi, zato je za zanje naravno, da so navdušeni nad tem, da spreminjajo obnašanje ljudi. Alfie Kohn v knjigi Punished by Rewards (Kaznovani z nagradami) iz leta 1993 objavlja izsledke več raziskav, ki kažejo, kako enostavno je mogoče doseči spremembo obnašanja pri ljudeh, ki niso samostojni, so nemočni, pootročeni, zdolgočaseni in zaradi različnih »motenj« institucionalizirani. Za oblastnike, ki so obsedeni z željo po kontroli drugih, je sprememba obnašanja metoda za oblikovanje družbe, ki je sestavljena iz odvisnih, nemočnih, otročjih, zdolgočasenih in institucionaliziranih ljudi, svari Levine.

Poskusi so pokazali, da je mogoče najbolj učinkovito spremeniti obnašanje laboratorijskih živali, otrok in ljudi, ki so v raznih institucijah. Kot ugotavljata teoretika upravljanja Richard Hackman in Greg Oldham v svojem delu iz leta 1980 Work Redesing (Sprememba dela), posamezniki v vsaki od omenjenih skupin stvari, ki si jih najbolj želijo in jih najbolj nujno potrebujejo, lahko dobijo le od posameznikov, ki imajo moč in nadzor nad njimi, zato je njihovo obnašanje relativno lahko spremeniti.

Raziskovalec Paul Thorne pa pravi, da je mogoče doseči, da se ljudje obnašajo na določen način, ko ponujeno potrebujejo dovolj močno, da se njim za nagrado splača ustrezno spremeniti obnašanje. Bruce Levine na tej podlagi zaključuje, da je torej ljudem, ki ne marajo tistega, kar počnejo, zelo lahko postavljati pogoje. Pri ljudeh, ki so odtujeni od svojega dela, je to mogoče najlažje doseči z nagradami, kakor je v svojem delu Distributive Justice (Distributivna pravica) napisal raziskovalec Morton Deutsch. Alfie Kohn pa je s svojo raziskavo dokazal, da so nagrade manj učinkovite pri ljudeh, ki se pri svojem delu ne dolgočasijo.

Po Kohnovih besedah vsaj deset študij dokazuje, da so nagrade najbolj učinkovite, ko gre za enostavne in predvidljive zadeve. In kako je v primeru zahtevnejših zadev? Predšolski otroci (opraviti so morali določeno delo, s katerim so si prislužili igračo), šolarji (delati so morali za ocene) in odrasli (nagrada za njihovo delo je bil denar) so se v raziskavah vsi izogibali zahtevnejših nalog. Večja nagrada, kot jih je čakala, lažje delo so si izbrali. Tako je večja verjetnost, da ljudje sprejmejo zahtevnejši izziv, če nimajo obljubljene nagrade.

To pomeni, da tisti posamezniki v družbi, ki so obsedeni z željo po kontroli drugih, naj bodo to psihologi, učitelji, oglaševalci, menedžerji, politiki in drugi, ki uporabljajo za dosego svojih ciljev spremembo obnašanja, potrebujejo pootročene, odtujene in zdolgočasene ljudi. A Alfie Kohn opozarja, da je sprememba obnašanja v bistvu kontrola nad ljudmi, kar je v svoji naravi škodljivo za demokracijo, škodljivo za kritično razmišljanje in presojo, škodljivo za prost pretok idej med enakovrednimi udeleženci.

V demokraciji imajo državljani pravico razmišljati s svojo glavo, raziskovati, zaželeno je, da so radovedni, pravični in solidarni. Spreminjanje obnašanja zato lahko uniči našo človečnost, lastnosti, ki so nujne, da je družba lahko demokratična. Levine nadalje opozarja, da sprememba obnašanja lahko uniči tudi sočutnost, ki je prav tako nujni sestavni del demokratične družbe. Kohn navaja več študij, ki kažejo, da so otroci staršev, ki za motivacijo svojih otrok uporabljajo nagrade, manj pripravljeni sodelovati in manj radodarni kot otroci, ki jih starši ne motivirajo z nagradami.

Kako otroci v demokratični družbi postanejo etični in skrbni odrasli? Imeti morajo lastne izkušnje, da nekdo skrbi zanje, jih obravnava resno, jih spoštuje, imeti morajo zgled in možnost, da to tudi vračajo oziroma poplačajo. A danes nismo priča več le prevzemanju kontrole nad ljudmi prek klasičnih metod za spreminjanje obnašanja. Danes pri tem sodeluje stroka s področja duševnega zdravja. Začne pa se že pri otrocih, ki jim različni izvedenci za duševno zdravje vse bolj množično pišejo diagnoze, da so hiperativni ali neokretni, kimajo kakšno drugo motnjo. Tudi za slovenske šole učitelji pravijo, da je tako rekoč v vsakem razredu že vsaj en učenec z diagnozo, da je hiperativen, eden pa z diagnozo, da se razvija prepočasi. Tem diagnozam seveda sledijo recepti za različna zdravila, ki jih sproti razvija farmacevtska industrija.

»Medtem ko imajo velike farmacevtske družbe neposredno korist od predpisovanja zdravil, si je celotna korpokracija legitimacijo pogojevanja in kontrole zagotovila s pomočjo stroke duševnega zdravja,« zaključuje Bruce Levine.