Kako je politika prevzela podjetja

Sredi devetdesetih, po končani privatizaciji, je na podlagi zakonskih sprememb prišlo do prvih imenovanj v nadzorne svete državnih podjetij. A takrat so imeli vlogo glavnih kadrovikov menedžerji. V samem začetku se namreč politika še ni zavedala pomena državnih podjetij. »Šele proti koncu devetdesetih sta se oblikovala politična volja in interes po kadrovanju v teh družbah. Približno tedaj, ko je v Sloveniji prišlo do koncentracije ekonomske moči in ko sta obe strani spoznali potrebo po sodelovanju,« pravi ekonomist dr. Bogomir Kovač. Nekje do leta 2002 hodijo politiki in gospodarstveniki vštric, tudi z roko v roki, a potem politika kadrovanje prevzame v svoje roke.

V obdobju približno do leta 2008 so se o kadrovskih odločitvah v državnih podjetjih praviloma dogovarjali generalni sekretarji koalicijskih strank. Posledica te prakse je bila, da so nadzorniki v državnih podjetjih postali skoraj izključno politično izbrani kadri, recimo neizvoljeni poslanci in drugi pomembni strankarski funkcionarji, ki jih je politika morala nagraditi. Ta sporna praksa se je v Sloveniji še dodatno spridila, tako je prva Janševa vlada leta 2004 kar javno in brez sramu predlagala, po kakšnem političnem ključu naj bi si stranke delile mesta. Tedaj so predlagali, da bi v nadzornih svetih poleg koalicijskih predstavnikov vedno sedel po en predstavnik opozicije. No, navadno je to mesto pripadlo skrajno desni stranki SNS.

Po očitkih, da je Slovenijo zajel »kadrovski cunami«, in zaradi pozornosti, ki so jo v javnosti zbudili nekateri primeri »ugrabljenih« državnih podjetij, so v SDS leta 2007 pred volitvami sprejeli sklep o nezdružljivosti pomembnejših strankarskih funkcij s funkcijami v gospodarstvu. A posledica tega sklepa ni bil umik politikov iz gospodarstva, temveč so se politiki umaknili iz organov strank. Zaradi razočaranja javnosti nad kadrovsko politiko v prvi Janševi vladi, pa tudi zaradi zahtev OECD, je vlada Boruta Pahorja obljubila nov koncept kadrovanja, po strokovnih merilih. V prvem mesecu jim je koncept spodletel, ko so na vrh NLB imenovali izvoljenega poslanca LDS Draška Veselinovića, pa tudi gospodarski minister Matej Lahovnik je nadzornike elektropodjetij imenoval po svojem ključu. A že kmalu zatem je Pahorjeva vlada ustanovila Kadrovsko-akreditacijski svet (KAS), ki ga je vodil Bogomir Kovač.

KAS je bila prva, zares institucionalizirana oblika kadrovanja po strokovnih merilih. Svet je z delom začel bolj ali manj volontersko, brez plačila. Njihova naloga je bila, da so izbrali najbolj kompetentne posameznike za nadzorniške funkcije v gospodarstvu in jih v izbor poslali posameznemu ministru. Večinoma so ministrom pripravili dvakrat ali trikrat večji nabor ljudi, kot bi jih moral minister imenovati na svojem področju. A, kot pravi Kovač, so prej ali slej praktično vsi ministri začeli dogovor kršiti, ko so v nadzorne svete imenovali ljudi po svoje. Po zapletu z imenovanji v Pošto Slovenije je KAS kolektivno odstopil.

Pahorjeva vlada je zatem ustanovila Agencijo za upravljanje s kapitalskimi naložbami (AUKN). Ta je, četudi je imela nekaj porodnih težav, pomenila stopničko višje, saj je imela pravico do samostojnega izbiranja nadzornikov. Njihov izbor je bil odvisen le od sveta agencije in uprave družbe, stranke ali vlada pa so bile iz postopka izločene. Aktualna Janševa vlada je z argumentom, da je AUKN »ugrabljena« in da mora politika prevzeti odgovornost, takoj po izvolitvi zakon spremenila tako, da je za vsako odločitev agencije ta potrebovala soglasje vlade. A v praksi je vlada želela soglašati le s kadri, ki jih je predlagala ona sama. Tako so v tem letu na nadzorniške pozicije v državnih podjetjih spet začeli prihajati strankarski funkcionarji, razdeljeni po koalicijskem ključu.

S Slovenskim državnim holdingom, kjer bo lahko vlada kot skupščina dajala obvezna navodila za skupščinske sklepe hčerinskih družb, se bo takšna praksa nedvomno nadaljevala. Še posebej, če bo na čelu holdinga res Marko Pogačnik: potem seveda formalna navodila vlade ne bodo potrebna. Je ta koncept dober zaradi prevzemanja politične odgovornosti? »Sliši se lepo in prav, a politiki bodo prevzeli odgovornost tako, da ne bodo izvoljeni. Odgovornost za njihove škodljive odločitve pa bomo prevzeli mi vsi. Na tak način odgovornosti ni mogoče prevzeti,« meni Kovač.