Smrt ali lakota

»Slovenija je varna država,« zagotavlja minister za obrambo Aleš Hojs. »Če pogledamo geostrateško, smo obdani s samimi zaveznicami. Hrvaška je v zavezništvu, Madžarska je v zavezništvu, Avstrija je nevtralna, torej nima tega problema, enako je z Italijo,« je na TV Slovenija razložil v ponedeljek zvečer, potem ko je z vojaškimi častmi sprejel premiera Janeza Janšo in ga prepričal, da so načrti obrambnega ministrstva ustrezni in uresničljivi.

Pet dni prej je isti obrambni minister z besedami »Varnost je pomembnejša kot to, da si sit. Če si mrtev, ti tudi jesti ni treba«, v razpravo o slovenskem gospodarstvu na najsurovejši način uvedel razmišljanje o topovih proti maslu, torej o tem, koliko naj država vlaga v obrambo in koliko v blaginjo.

Želel je pojasniti, zakaj je narobe, da je Slovenija lani med vsemi članicami Nata za nakup vojaške opreme namenila najmanjši delež izdatkov za obrambo. Za obrambo smo dali 480 milijonov evrov, za opremo pa 5,7 odstotka tega zneska, povprečno odstotek stroškov za opremo v članicah Nata znaša 13,5. Devet članic je za opremo namenilo manj kot deset odstotkov, bistveno pa so s 26 do 29 odstotki izstopali ZDA, Francija, Luksemburg in Turčija.

Še bolj kot to, da smo bili lani pri tej postavki zadnji, je po Hojsovem mnenju skrb zbujajoče, da smo že nekaj časa pri repu. Leta 2007, 2008 in 2009 smo res bili, predlani pa ne. Leta 2010 smo od Rusov za odplačilo klirinškega dolga prevzeli ladjo Triglav, kar se je vpisalo v proračun in je delež za nakup opreme povečalo na 18 odstotkov obrambnega proračuna, s čimer smo prehiteli 18 od 27 članic. Minister si želi, da bi v prihodnjih letih odstotek za nakup vojaške opreme povečali na 20.

Pogled na Triglav in patrie

Slovenija vojaško opremo redko kupi pametno. »Poglejte ladjo Triglav,« svetuje Hojsova predhodnica dr. Ljubica Jelušič, »žal te ladje ni bilo v nobenih Natovih ciljih, a so jo vseeno naročili. Ladjo je treba vzdrževati, voziti, se z njo uriti. Pa smo pri stroških.« Slovenska vojska sploh ne bi imela težav z denarjem, nadaljuje Jelušičeva, če v preteklosti ne bi bilo na desetine političnih nakupov, ki so jih opravili bodisi vlada, bodisi ministri, bodisi politični in drugi lobiji, da bi se prikupili kaki državi ali uredili kak zunanjepolitični odnos. Na primer protiraketni sistem Roland. »Že ko smo ga kupovali, je bil zastarel. Zdaj so potrebni milijoni za operativno vzdrževanje,« opisuje Jelušičeva. Ali bolnišnica Role 2: »Krasen in uporaben sistem, ampak del opreme je že dolgo po različnih slovenskih bolnišnicah, kot celoto pa je, razen na vajah in pri doseganju operativnih zmogljivosti, nimamo kje uporabiti.«

Čeprav nas minister postavlja pred izbiro med smrtjo in lakoto, sam priznava, da naša varnost ni ogrožena. Orožje bomo kupovali zaradi Nata.

In navsezadnje oklepniki 8 x 8. Slovenija se je v času pridruževanja Natu zavezala, da bo do leta 2016 oblikovala dve srednji bojni bataljonski skupini, leta 2008 pa se je dogovorila, da bo imela eno. Zdaj je jasno, da za eno tako skupino potrebujemo 55 ali 56 vozil, leta 2004 pa so »dobesedno čez palec«, kot pravi Jelušičeva, presodili, da jih potrebujemo 135, in leta 2006 izbrali finsko Patrio, naj nam jih dostavi do letos. Bilo je več težav, se spominja nekdanja ministrica. Predvidena oborožitev ni zadostovala za dosego Natu obljubljenega cilja, Patria vozil ni dostavljala, kot smo se bili dogovorili, niso jih več proizvajali v Sloveniji, pa še vlada Boruta Pahorja je varčevala pri izdatkih za obrambo. Zato se je ministrica želela s Patrio dogovoriti, da neha dostavljati vozila.

Sedanjemu ministru je to septembra letos uspelo doseči. Pri tem, kot dodaja Jelušičeva, lahko samo še stiskamo pesti, da ne bo v sodnih procesih dokazana korupcija, saj bi potem morali aktivirati protikorupcijsko klavzulo in bi Slovenska vojska izgubila še teh 30 vozil, ki jih je od Patrie že dobila.

V senci kalvarije z osemkolesnimi oklepniki so slovenski pogajalci že v mandatu prejšnje vlade prepričevali Nato o nujnosti spremembe zaveze o oblikovanju srednje bojne bataljonske skupine. Tudi Hojs meni, da je bila obljuba »preoptimistična«. Njegov namen v pogajanjih z Natom je doseči, da nam da za oblikovanje bataljona z osemkolesniki čas do leta 2025.

V Natu bi lahko bili razumevajoči. Njegov generalni sekretar Anders Fogh Rasmussen je sicer zaskrbljen zaradi vpliva gospodarske krize na izdatke za vojsko, a se je s tem dejstvom očitno večidel sprijaznil, saj je bil njegov odgovor nanj pobuda Pametna obramba (Smart Defence). Z njo želi zavezništvo s spodbujanjem pametnejšega zapravljanja vojaškega denarja in meddržavnega sodelovanja kljub pomanjkanju denarja zagotoviti izpolnjevanje zastavljenih nalog.

Po Natovih željah

Slovenija je za vojsko lani namenila 1,3 odstotka bruto domačega proizvoda, v letih prej pa 1,6 odstotka. Članice Nata naj bi namenjale po dva odstotka BDP-ja, a to dosegajo le ZDA, Velika Britanija in Grčija. Devetnajst članic je za vojsko namenilo 1,5 odstotka BDP-ja ali manj. Minister Hojs sicer trdi, da letos Slovenija za vojsko namenja 1,16 odstotka BDP-ja, kar državo po njegovih besedah uvršča v zadnjo tretjino članic Nata. Vendar je treba poudariti, da se je med vsemi evropskimi državami od leta 2008 do leta 2011 le v Grčiji in Latviji BDP zmanjšal bolj kot Sloveniji. V zadnjih treh letih je 15 evropskih držav varčevalo pri vojski, od tega le dve manj kot Slovenija. Prva, Latvija, je izdatke za obrambo zmanjšala za več kot 50 odstotkov, Slovenija pa za 12.

Proračuna za prihodnji dve leti bosta ministrstvu za obrambo vzela manj kot na primer šolstvu ali znanosti, a Hojs trdi, da so s temi sredstvi »že kar precej pri dnu«. Obrambni denar bo znotraj resorja delil drugače kot njegovi predhodniki. Doslej je v krizi Slovenska vojska varčevala predvsem pri nakupu opreme oziroma, če smo natančni, z odpovedjo nakupu patrij. Odslej se bo varčevalo pri zaposlenih. Število vojakov v stalni sestavi naj bi se zmanjšalo s 7500 na 7100, število rezervistov, ki se en mesec na leto usposabljajo, 11 mesecev pa so v pripravljenosti, pa s 1500 na 1000. Hkrati naj bi imeli 25 tisoč rezervistov, ki se ne bi usposabljali, torej z njimi ne bi bilo stroškov, ampak bi bili bojno pripravljeni le na papirju.

Zmanjševanje števila zaposlenih v Slovenski vojski je zaradi številnih pogodb za določen čas lažje kot drugod. A če želi minister varčevati pametno, ne sme samo čakati, da potečejo pogodbe. Zmanjšati mora število častnikov, podčastnikov in uslužbencev na ministrstvu, saj je teh glede na število slovenskih vojakov preveč, pa še višje plače imajo, poudarja asistent na katedri za obramboslovje na FDV dr. Erik Kopač. Možnosti za varčevanje vidi tudi pri mirovnih operacijah, na katere Slovenska vojska pošilja nadpovprečno veliko pripadnikov. Prav zdaj jih imamo v Afganistanu, BiH, na Kosovu, v Libanonu, Somaliji in Siriji.

Vsekakor bo šlo iz obrambnega proračuna manj za plače ter več za usposabljanje in predvsem za nakup opreme. Zanjo naj bi namenili 20 odstotkov vojaškega denarja, kar je po Hojsovih besedah »realna osnova« in »želja Nata«. S tem bi bili med najpridnejšimi Natovimi nakupovalci orožja. Kaj bomo kupovali, se še ne ve. Oklepnikov še nekaj časa ne, če bo minister uspešen pri prepričevanju Natovih strokovnjakov, naj nam rok za oblikovanje srednje bojne bataljonske skupine podaljšajo za deset let. Mogoče je tudi, da nam bo Nato dovolil, da to skupino oblikujemo iz notranjih rezerv, na primer z začasno uporabo goseničnih tankov, ki jih že imamo, meni Kopač.

Slovenska vojska sploh ne bi imela težav z denarjem, če v njeni preteklosti ne bi bilo na desetine političnih nakupov.

Dober kupec

Nato sicer nima nobenega oprijemljivega orodja, da nas prisili k spoštovanju zaveze. Mogoče so le politične sankcije. »V praksi to praviloma pomeni, da naši ministri in visoki uradniki poslušajo očitke, so izpostavljeni pritiskom in podobno. Res pa je, da nas lahko nimajo več za kredibilnega partnerja, to pa utegne biti v vojaškem zavezništvu, ki temelji na medsebojnem zaupanju, velika težava,« pojasnjuje Kopač. Slovenija je, navaja, v primerjavi z drugimi primerljivimi državami zavezništvu »obljubljala razmeroma veliko«. Bila je zagnana, da se kot nova partnerica dokaže, in v letih po priključitvi so ji gospodarske razmere omogočale, da je kupovala več orožja.

Zdaj ga bo spet. In čeprav nas minister postavlja pred izbiro med smrtjo in lakoto, sam priznava, da naša varnost ni ogrožena. Kupovali bomo zaradi Nata. Glede na izkušnje z nakupi v preteklosti moramo biti zelo pozorni, kaj, koliko in kako bomo kupovali.