19. 10. 2012 | Mladina 42 | Kultura
Smrt kadi moje cigare
Režiserka Ivana Djilas se loteva poezije beatniškega pisca Charlesa Bukowskega in se ob tem sprašuje, kakšen je danes pravi moški
Djilasova je zbrala kup bolj tankočutnih pesmi, ki z avtorsko glasbo in v igralski interpretaciji zaživijo kot intimna zgodba človeka, pišočega iz potrebe, da ohrani zdravo pamet.
© Peter Uhan
Ivana Djilas je gledališka režiserka srednje generacije, ki se vam je pred dvema letoma morda v spomin vtisnila s predstavo Zasebno življenje. Postavila jo je na oder SNG Drama Ljubljana in zanjo prejela Borštnikovo nagrado. Prav takrat je neuspešno kandidirala za položaj ravnateljice Prešernovega gledališča Kranj, letos pa prav tako za ravnateljico ljubljanske Drame.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
19. 10. 2012 | Mladina 42 | Kultura
Djilasova je zbrala kup bolj tankočutnih pesmi, ki z avtorsko glasbo in v igralski interpretaciji zaživijo kot intimna zgodba človeka, pišočega iz potrebe, da ohrani zdravo pamet.
© Peter Uhan
Ivana Djilas je gledališka režiserka srednje generacije, ki se vam je pred dvema letoma morda v spomin vtisnila s predstavo Zasebno življenje. Postavila jo je na oder SNG Drama Ljubljana in zanjo prejela Borštnikovo nagrado. Prav takrat je neuspešno kandidirala za položaj ravnateljice Prešernovega gledališča Kranj, letos pa prav tako za ravnateljico ljubljanske Drame.
Morda se je spomnite tudi po kontroverznem glasbeno-gledališkem projektu Patty Diphusa, izpoved pornodive, ki je nastal po motivih zgodb španskega režiserja Pedra Almodóvarja in zaživel na odru Mestnega gledališča ljubljanskega; kmalu bo na vrsti že stota ponovitev tega izredno uspešnega kabareta. V njem med drugim nastopa glasbenik in multiinštrumentalist, pa tudi režiserkin partner Boštjan Gombač, ki z vsako novo predstavo, ki se je lotevata skupaj, vedno bolj postaja še igralec. Prav on je pravzaprav razlog, da je glasba našla pot v njeno gledališče, in čeprav je glasbeni teater danes precej v razmahu, se sama spominja, da je bil, ko so pred devetimi leti na oder prvič postavljali takšno predstavo, to »svojevrsten škandal«, saj v ansamblu ni imela nobenega igralca. No, gotovo je, da se kot režiserka neutrudno loteva nenavadnih tem, pred sedmimi leti se je, denimo, lotila tudi priredbe stripa Alan Ford.
Zdaj je v Slovenskem mladinskem gledališču na ogled njena predstava Smrt kadi moje cigare, v kateri se na svoj način loteva ameriškega beatniškega pisca, odrezavega gobezdača in neposrednega avtobiografskega kronista Charlesa Bukowskega, ki je živel svoje pisanje in z njim rušil tabuje. Tudi tokrat ne gre za klasično gledališko postavitev, saj življenje tega boema, ženskarja, hazarderja, pa tudi zelo osamljenega človeka, ki je tako rekoč vse svoje odraslo življenje s kozarcem v roki obredno čakal na smrt, uglasblja z njegovimi pesmimi v prevodu Branka Završana.
Djilasova, ki je tokrat poskrbela še za scenografijo, je zbrala na stotine njegovih sicer bolj tankočutnih pesmi, od besedil, ki govorijo o odraščanju, konfliktu z ženskami, do tistih, ki govorijo o pričakovanjih, staranju in propadanju, in tako oblikovala intimno zgodbo človeka, ki je pisal iz potrebe, da ohrani zdravo pamet. Isto vodilo poganja tudi njo in v času, »ko je v trendu nekakšno družbeno in moralno degradiranje ter nasilno ustvarjanje neenakosti med ljudmi«, se ji zdi še toliko pomembneje, da se družimo denimo v gledališču in tako v družbi enako mislečih ohranimo zdravo pamet, pa tudi zavedanje, da recimo izobraževanje, zdravstvo in umetnost niso razkošje, do katerega imajo pravico samo izbranci.
Poezija Charlesa Bukowskega v odrski postavitvi Smrt kadi moje cigare zaživi z avtorsko glasbo in v igralski interpretaciji. Igralci Blaž Šef, Janja Majzelj in Ivan Godnič portret Bukowskega podajajo z govorjeno poezijo, kot je to rad počel tudi sam, ko je na literarnih večerih, na odru in ob polnem hladilniku pijače, v maniri standupa pred občinstvom interpretiral svoja dela. Celoto oblikujejo ob pomoči glasbenikov Zlatka Kaučiča (bobni), Sebastijana Duha (klavir), Jošta Drašlerja (kontrabas) in Boštjana Gombača, ki v tem odrskem koncertu z glasbili, Gombač pa tudi z glasom v freejazzovski maniri neposredno zastopajo čustva tega razvpitega in obscenega poeta ameriških beznic, enega najbolj znanih in tudi najbolj prevajanih ameriških piscev, pesnika in pisatelja, ki je najbolj utrgane zgodbe ustvaril v zgodnjem obdobju, na vrhuncu svoje pisateljske imaginacije.
Djilasovo je zanimala predvsem intimna plat tega moškega, ki si je upal na glas izpovedati čustva in pri katerem jo najbolj privlači to, da je v življenju tvegal z vsem, kar je imel. »Večina nas namreč raje živi v varnem svetu udobja in ravno zato se kot družba tudi ne upamo postaviti po robu,« pojasnjuje. Vendarle pa »sociologi, ki se danes ukvarjajo z moškimi študijami, pravijo, da je ob stoletnici ženske emancipacije treba ponovno definirati tudi sodobnega moškega«. In tako njena predstava hkrati postavlja vprašanje: kakšen je danes pravi moški?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.