Prišel je čas za gospodarstvo, ki temelji na delitvi in vlaganju v ljudi

Vse več ljudi po svetu spoznava, da je pot iz krize v večji delitvi v družbi, gre za delitev dobrin za vsakdanjo rabo, delitev različnih storitev, prek podjetij, ki so v lasti zaposlenih, prek delitve virov, ki so splošno dobro. Pogosto pa pozabijo na enega najbolj pomembnih primerov delitve v sodobnem svetu: to so sistemi za zagotavljanje splošne blaginje, piše Adam Parsons, urednik spletne strani Share The World's Resources (Delitev svetovnih virov).

Sistemi blaginje so po njegovem temelj »gospodarstva, ki temelji na delitvi« in v različnih državah obstajajo v različnih oblikah. Temeljno načelo delitve je, da je treba zagotoviti, da člani družbe prevzamejo kolektivno odgovornost za zagotovitev temeljnih potreb in pravic vseh državljanov. Prek davčnega sistema s postopnim večanjem davčne stopnje in delitvijo, si člani skupnosti delijo del nacionalnih finančnih virov (osebne dohodke in premoženje, tudi dobičke podjetij) v korist družbe kot celote.

Sistemi družbene blaginje v bogatih in revnih državah so pogosto daleč od najboljših in niso vedno učinkovito vodeni, toda ti sistemi ostajajo bistveni odraz družbene pravičnosti, solidarnosti in enakopravne delitve bogastva, kar omogoča zmanjšanje neenakosti in krepi družbeno povezanost. Sistemi družbene blaginje imajo tudi trdno podporo v milijonih ljudi, ki že dolgo vedo, da učinkovito gospodarstvo, ki temelji na delitvi in lahko zagotovi bolj pošteno, pravično in zdravo družbo, piše Adam Parsons.

Kljub temu je v nekaterih delih sveta vzpostavljanje gospodarstva delitve v plenicah. Namesto da bi si vlade prizadevale vzpostaviti gospodarstvo delitve na nacionalni in svetovni ravni, desetletja izvajajo politike, ki rušijo sisteme družbene blaginje in sisteme za odpravo revščine in neenakosti. Danes so temelji za gospodarstvo delitve najbolj uničeni v državah, kjer oblast z varčevalnimi ukrepi najbolj grobo zmanjšuje javne izdatke, ki zagotavljajo družbeno blaginjo in ključne storitve.

V svetu, ki je zelo neenak, svetu, ki ne priznava politik, ki zagotavljajo delitev dohodka in bogastva, namesto o gospodarstvu delitve lahko govorimo o globalni urgenci. Revščina se v državah članicah organizacije OECD, ki združuje zahodne bogate države, povečuje že deset let, naglo pa je začela rasti po letu 2008. V revnejših državah je milijarda ljudi po uradnih statistikah lačnih, polovica prebivalcev v državah v razvoju pa je prisiljena preživeti z manj kot 2 dolarjema na dan. Istočasno je 300 milijonov ljudi ogroženih zaradi podnebnih sprememb, 300 tisoč jih na leto zaradi posledic podnebnih sprememb izgubi življenje. Na leto 15 milijonov ljudi umre, ker si ne morejo kupiti hranljive hrane, zagotoviti osnovne zdravstvene oskrbe, nimajo dostopa do pitne vode.

Problemi, s katerimi se sooča človeštvo, so zapleteni, zato jih je mogoče odpraviti s temeljitimi reformami institucij in politik, ki zdaj krojijo svetovno gospodarstvo, navaja Adam Parsons. Pri tej rehabilitaciji sveta bo treba spremeniti tako rekoč vsak del družbe, kar vključuje način izrabe, proizvodnje, delitve in porabe dobrin, pa tudi vpliv, ki ga imajo nadnacionalke na družbo in politiko. A da bi do tega prišlo, ni več časa, da bi čakali na politike, vsak posameznik mora začeti pri sebi in se vprašati, kaj lahko stori, kako lahko pomaga, kaj lahko deli, kako se lahko poveže.

Poročilo o financiranju svetovnega gospodarstva, ki temelji na delitvi (Financing the global sharing economy), ki je bilo pravkar objavljeno, ugotavlja, da bi vlade lahko zagotovile več kot dovolj denarja za ustavitev izvajanja politike varčevanja in uničevanja okolja ter vzpostavitev gospodarstva delitve. Letno bi lahko zagotovile okrog 2800 milijard dolarjev, od tega bi med drugim 650 milijard dolarjev prinesla obdavčitev finančnih špekulacij, 434 milijard dolarjev bi pridobili z ukinitvijo vojaških izdatkov, 349 milijard dolarjev s preprečitvijo utaj davkov in izsušitvijo davčnih oaz, 108 milijard dolarjev z obdavčitvijo izpustov ogljikovega dioksida, 81 milijard dolarjev z odpisom neupravičenega dolga.

Z vzpostavitvijo gospodarstva delitve bi lahko zdaj, ko vse več ljudi izgubi zaposlitev, mladi pa je ne morejo dobiti, učinkovito reševali problem brezposelnosti, z ukinitvijo politike varčevanja in z nadomestitvijo vlaganj v finančni sektor z vlaganji v ljudi, bi poskrbeli za izboljšanje zdravja, blaginje in prihodka državljanov. Razmišljanje današnjih politikov, ki vidijo le ukrepe, s katerimi bi prepričali finančne trge, da bi državo lahko še naprej zadolževali, mora nadomestiti razmišljanje, katere vire, kakšno znanje imamo sami, kako lahko čim več ustvarimo sami, kaj znamo razviti in narediti sami, da nam ni treba uvažati, in tako zagotovimo delovna mesta in davke, da bomo imeli na voljo čim več lastnih virov za delitev in blaginjo, neodvisno od finančnih trgov.

Islandci, ki so prvi bili prisiljeni priznati bankrot, so se reševanja svojega gospodarstva in države lotili prav po tem receptu. Reševanja krize so se lotili povsem drugače kot Grki, Španci, Portugalci, tudi Slovenci, kjer oblasti v spregi z bruseljskimi birokrati vidijo edino rešitev v varčevalnih ukrepih, dvigu davkov in razprodaji vsega državnega in javnega premoženja, ki ima kakršno koli vrednost, da bi očarali finančne trge. Islandci, ki jih je samo 400 tisoč, ne protestirajo na ulicah. Namesto tega sami ustvarijo že toliko, da lahko Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF) predčasno vračajo posojilo.

»Mi, navadni in organizirani državljani, smo odgovorni za to, da bi bile izvedene spremembe, ki so potrebne za vzpostavitev gospodarstva delitve v različnih oblikah,« je prepričan Adam Parsons. Da se bo to zgodilo, se je treba povezati, da nastane gibanje in kritična masa, ki lahko izvede obrat.