Španija, Poljska in Evropska unija

Poljaki za razliko od Špancev še niso opazili, da jih je EU ogoljufala

Madrid in Varšava sta bila pred kratkim videti zelo podobno: v obeh je bilo mogoče videti množične demonstracije. A protestniki na zahodu in vzhodu Evrope so bili na ulicah zaradi zelo različnih razlogov, na Project Syndicate piše Dominique Moisi, ustanovitelj francoskega inštituta za mednarodne zadeve (IFRI). V Španiji so ljudje protestirali zaradi ekonomske in socialne stiske in obupa, na ulice so šli, da bi pokazali, da zavračajo varčevalne ukrepe, ki jih zahteva Evropska unija, ker so prepričani, da jih vodijo v prepad. Poljaki so protestirali iz političnih in kulturnih razlogov, na ulice so odšli v obrambo svobode medijev, vlado pa so obtoževali, da je premalo 'poljska'.

Pred desetimi leti je takratni obrambni minister ZDA Donald Rumsfeld Evropo razdelil na 'staro' in 'novo' na podlagi podpore ZDA za napad na Irak. Nova Evropa, vsaj njene vlade, ki je razumela, da je treba uporabiti silo, je bila z Marsa, stara Evropa z izjemo Velike Britanije, ki je gnila v kulturi šibkosti, je bila z Venere, je spomnil Moisi. Razlike med demonstracijami v Madridu in Varšavi kažejo, da razlika med staro in novo Evropo še vedno velja, a ne v smislu, ki jo je opisal Rumsfeld. Toda zaradi poglabljanja krize v Evropi tudi poljsko gospodarstvo ne cveti več. Stopnja brezposelnosti se je dvignila na 10 odstotkov, kar je še zmeraj za polovico manj kot znaša v Španiji, letna rast poljskega BDP dosega 1 odstotek, Španija beleži padec. A razpoloženje ljudi v obeh državah, njun pogled na EU in videnje lastne vloge v njej, se močno razlikujeta.

Poljska, ki še ni članica evroobmočja, za EU ne vidi alternative. Sprijaznila se je z odločitvijo ZDA, da se strateško umaknejo z evropskega kontinenta, čeprav se Poljaki še zmeraj enako kot pred leti bojijo Rusije. »Jih je mogoče obsojati, glede na to, da Rusija bolj kot kadar koli kaže svoje imperialne želje?« sprašuje Dominique Moisi. Toda glede na politične razmere v Ukrajini in Belorusiji, Poljska po njegovi oceni ne more več sanjati o vzhodni prihodnosti, njena edina pot je zahod, to pa je bolj evropski kot ameriški zahod. Poljska ima koristi od gospodarske rasti v Nemčiji, ki je njena zahodna soseda in tesna zaveznica. Državi sta dosegli spravo, kar je eden njunih največjih dosežkov, in Poljski lahko prvič koristi, da je ob pravem času blizu Berlina.

Španija pa se premika proti jugu, čeprav odločno zavrača primerjave z Grčijo. Če upoštevamo njeno sodobno infrastrukturo, dinamičnost mladih podjetnikov in mednarodno priznane kulturne dobrine, imajo Španci po Moisijevih besedah prav. A Španci Evropo vse bolj vidijo kot problem, namesto kot rešitev. Ne toliko zato, ker bi večina želela oditi iz evroobmočja, oziroma ker se njene regije hočejo osamosvojiti, Evropo zavračajo predvsem zato, ker nočejo sprememb, hočejo ohraniti svoj življenjski slog.

Za Poljake je EU še vedno orodje za modernizacijo, Španci pa zahteve po spremembah vse pogosteje razumejo kot napad na svoje dostojanstvo. Kako je mogoče poenotiti države s takšnimi razlikami in omogočiti napredek? Španci so užaljeni zaradi primerjav z Grki, Poljaki so užaljeni s primerjavami s Španci, Francozi zavračajo primerjave z Italijani in tako dalje. Ni še prav dolgo, po padcu režima diktatorja Franca, so Poljaki z zavistjo gledali proti Španiji, piše Dominique Moisi.

Poljaki danes po njegovih ugotovitvah ne verjamejo, da jih je Evropa ogoljufala. Skoraj povsod je mogoče videti otipljive oznake o pomoči EU: mostove, šole. V Španiji je to začetno navdušenje takoj po vstopu v EU nadomestilo razočaranje nad Evropo. Če bo pri teh različnih videnjih Evrope in razočaranjih ostalo, bo to najverjetneje odločalo o prihodnosti Evrope, je prepričan Francoz Moisi.