Libija in dvojni standardi Zahoda

Libija je že nekaj časa in bo še nekaj časa simbol hipokrizije Zahoda in dvojnih standardov, ko gre za spoštovanje človekovih pravic. Zahodne države, posebej ZDA, so lani bombardiranje Libije opravičevale z zaščito civilnega prebivalstva pred mogočimi prihodnjimi napadi sil takratnega voditelja Moamerja Gadafija. Te iste zahodne države danes, ko enote novega libijskega režima dejansko napadajo mesto Bani Walid, molčijo. Tudi mediji za razliko od lani v glavnem molčijo. Kdor hoče kaj izvedeti o teh napadih, se mora zelo potruditi, da najde kakšno poročilo, opozarja Daniel Kovalik, profesor, ki na univerzi v Pittsburghu predava o človekovih pravicah.

Nevladna organizacija Amnesty International (AI) je v začetku meseca poročala, da vladne sile oblegajo Bani Walid z namenom ujeti osumljence za umor Omrana Shaabana, ki naj bi pred letom dni ujel Moamerja Gadafija. Tiskovni predstavnik AI Hassiba Hadj Sharaoui je v sporočilu za javnost navedel, da »je zaskrbljivo, ker operacija za aretacijo osumljencev vse bolj postaja obleganje mesta in vojaška operacija«. Skupine oboroženih moških preprečujejo oskrbo mesta z zdravili, kisikom, gorivom, vodo, hrano, pa vstop zdravstvenim delavcem. Sharaoui je še izrazil skrb, da je v Libiji na tisoče ujetnikov brez obtožnice ali sodne odločbe. Oborožene milice brez sodnega naloga ugrabljajo posameznike, po državi je polno nelegalnih zaporov.

Sredi meseca je organizacija AI objavila novo poročilo o obleganju Bani Walida in med drugim v njem opozorila, da so v oboroženih spopadih umrli trije civilisti, med katerimi je bil 9-letni otrok Mohamed Mustafa Mohamed Fatallah. Bani Walid je bil lani med zadnjimi mesti, ki so jih v »notranjem libijskem konfliktu« zavzele protivladne sile, navaja AI. Oborožene milice so aretirale več sto prebivalcev, mnogi so še vedno zaprti brez sodnega naloga ali obtožnice. Številne so mučili ali so z njimi grobo ravnali. Nasploh je v Libiji zaprtih več tisoč posameznikov, ki so osumljeni, da so se borili za Gadafijev režim ali ga podpirali. Kršenje človekovih pravic tem zapornikom in umori teh ljudi so ne dnevnem redu, skrbi organizacijo Amnesty International.

Daniel Kovalik piše, da pozdravlja objavo poročil o razmerah in kršenju človekovih pravic v Libiji po padcu Gadafijevega režima, ne more pa se strinjati, da je lansko dogajanje bilo »notranji konflikt«. Znano je namreč, da je bila sprememba režima v Libiji posledica zunanjega posredovanja, namreč bombardiranja in vojaške operacije zavezništva Nato, ki jo je ista organizacija AI podpirala in zahtevala, češ da je treba v Libiji preprečiti kršenje človekovih pravic. Da so sedanji boji, pobijanja in kršenje človekovih pravic posledica operacije zavezništva Nato, AI in zahodne države seveda ne bodo priznali.

Daniel Kovalik je spomnil, da je državna sekretarka ZDA Hillary Clinton potem, ko je bil septembra ubit ameriški veleposlanik, vprašala, »kako se to lahko zgodi v državi, ki smo jo pomagali osvoboditi, v mestu (Bengazi), ki smo ga pomagali rešiti pred propadom«. Odgovor je na dlani: Večina Libijcev seveda ni prepričana, da so bili osvobojeni in rešeni pred propadom. Nasprotno, ugotavljajo, da so dejansko bili vrženi v brezno kaosa in nasilja. To je dejansko tudi res.

Kovalik nadalje sprašuje, kje so zdaj tisti, ki so lani vpili, da je treba preprečiti kršenje človekovih pravic, mučenje in pobijanje ljudi v Libiji, in na tej podlagi zahtevali vojaško posredovanje. Zakaj zdaj ne zahtevajo enako? Zato, ker razlog za lanske napade zavezništva Nato na Libijo dejansko niso bile človekove pravice. Dejanski razlog je bil strmoglaviti vlado, ki je kontrolirala libijske zaloge nafte. Zahodne države si bodo zatiskale oči pred sedanjim kaosom in kriminalnimi dejanji zoper prebivalce Libije, dokler bodo imele neoviran dostop do libijske nafte. To je njihova velika nagrada za lanske napade.