Izziv pred ugajanjem

Ljubljanski Klub K4 tudi v letošnji sezoni ostaja priljubljeno pribežališče privržencev bolj angažirane elektronske plesne glasbe. Od začetka jeseni tam sicer res pogosteje slišimo tudi bende, ki izstopajo iz strogo plesnih okvirjev, še naprej pa iz tedna v teden spoznavamo predvsem zanimive (so)ustvarjalce aktualnih plesnih trendov.

Prejšnji petek je žanrsko elastiko na dogodek Gumitwist prišel raztegovat Rabih Beaini alias Morphosis, libanonski didžej in producent, ki je večji del svoje glasbene kariere preživel v Benetkah. Zanj bi sicer težko trdili, da kroji trende, jih pa gotovo krojijo nekateri elektronski zvezdniki, ki v svojih setih vrtijo tudi njegovo glasbo.

Ta, od plesnih masovk umaknjena pozicija Beainiju očitno povsem ustreza. Sodeč po odzivih na spletnih portalih ima za sabo zvesto fenovsko bazo in status mestnega junaka (kot Totti med navijači Rome), ki v Italiji velja veliko več kot morebiten preboj v tujino. Pot do takega statusa si producenti in didžeji raje kot z ugajanjem na prvo žogo tlakujejo tako, da občinstvo z vsakim nastopom postavijo pred nov izziv. In kako je tak izziv videti v praksi, je Morphosis v petek pokazal tudi v Ljubljani.

Seta se je lotil v tisti najbolj klasični didžej maniri, s sukanjem vinilov, prakso, ki vsaj v teoriji pušča manj prostora za manipulacijo s posnetki, kot to velja za standardne abletonov(sk)e »live acte.« Toda Beaini je teorijo postavil na trhle temelje. Izbor skladb, v katerem so se znašle tudi techno klasike, je spletel v dinamičen set z glavo in repom, pisan predvsem na posluh kontemplativnih pozibovalcev. Nekje iz klavstrofobičnih globin je odmeval gruv, enkrat naslonjen na starošolsko techno zankanje, drugič na manj standardno elektroniko, ki stavi na afriško šolo ritma. V atmosferičnih zvočnih teksturah so se izrisovale harmonije, znane iz bližnjevzhodnih glasbenih tradicij, mojstrska de/konstrukcija skladb pa je potrdila tudi Beainijevo navezanost na (free) jazz.

A nastop še zdaleč ni bil le hvalisav prikaz njegove glasbene širine. Izročila njegovih glasbenih favoritov so se v set prikradla subtilno, skoraj neopazno, in skozi rekontekstualizacijo zaživela v novi podobi. Kot vez s preteklostjo, v kateri nostalgija nima glavne vloge.

Za štirko razmeroma zadržan odziv publike pušča več interpretacij. Set res ni bil plesno evforičen. Morda je bil izziv za bolj standardnih plesnih muzik vajeno publiko prevelik. Verjetno pa ni napačna niti misel, da se do konca Beainijevega seta vsi še nismo povsem vrnili z odisejade tam nekje pod Sredozemljem.

Kako je videti odisejada po britanskem bass podtalju, pa lahko preverite nocoj, na dan izida Mladine, ko K4 gosti obetavnega londonskega producenta Lila Silvo.