Calexico: Algiers

Po štirih letih premora se z novo ploščo vračajo zvezdniki neodvisne glasbene scene, očarljiva arizonska zasedba Calexico, ki po dobrih dveh desetletjih delovanja ponovno dokazuje, da ima odličen občutek za melodijo.

Prizorišče zločina je New Orleans, ki mu ne pravijo zaman talilni lonec ras in kultur. Mesto je prepojeno z različnimi opojnimi vonjavami, leži na presečišču karibskega, latinskoameriškega in severnoameriškega, diha glasbo in je kljub številnim naravnim katastrofam – ali pač ravno zaradi njih – polno življenja.

Tam je sredi historične soseske Algiers nastala sedma studijska plošča puščavske zasedbe, ki si je ime nadela po mestecu na meji med Kalifornijo in Mehiko, skozi katero so številni Mehičani redno bežali v iskanju boljšega jutri. Za imenom Calexico se skrivata odlična multiinštrumentalista Joey Burns in John Convertino, ki na prav poseben način podajata svojo ljubezen do glasbe Ennia Morriconeja iz ’špageti vesternov’, jazza iz petdesetih in šestdesetih let, countryja in surf rocka ter mehiških mariachev. Ustvarjata unikaten zvok zasedbe, ki že od samega začetka klasični rockovski inštrumentarij nadgrajuje z drugimi glasbili, kot so denimo violina, trobenta in steel kitara.

Tudi tokrat sta skupaj z glasbenimi sodelavci posnela dobro ploščo in postregla z naborom skladb žlahtnega okusa. Kot je tipično za zasedbo, Algiers niha med americano in latinom. To je otožna glasba, ki jo nosiš v srcu in te hočeš nočeš prevzame, a skozi hrepeneče zgodbe o težavah malih ljudi posijejo tudi sončni žarki in ustvarjajo prijetnejše razpoloženje, ki ga z deškim glasom pričara Burns. Na plošči je slišati vplive španskega flamenka – ta poraja upanje in rojeva sanje o svobodi in prijateljstvu. V pesmih slišimo Mehiko, toliko bolj v tistih, odpetih v španščini, čeprav resnici na ljubo te niso vrhunec plošče, saj mejijo že na popevkarstvo. A tega jim ne gre zameriti, ker te pesmi na albumu ne prevladujejo.

Najbolje delujejo skladbe, kot so Sinner in the Sea, Para in zaključna The Vanishing Mind, ki nastajajo ob spremljavi akustične kitare, basa, bobnov ter klaviatur, in pa preproste skladbe, kot je Fortune Teller, ki jih ob spremljavi akustične kitare izvaja kar Burns sam. To je zemeljska, srčna in iskrena glasba.

Čeprav sta se gospoda v preteklosti že spogledovala s komercialnejšo zgodbo, ju na srečo še vedno lahko ulovimo v razmeroma majhnih in intimnih dvoranah. Tako bosta novembra nastopila tudi v nam bližnjem Zagrebu – in ravno v živo Calexico doživimo v najboljši podobi, o tem priča razširjena izdaja albuma, na katerem najdemo tudi koncertne posnetke.