Saša Lošić - Loša: »Smo benigna podzavest ex-Juge«

»Nisem nostalgik, vendar je razlog, da se občinstvo množično zbira na naših koncertih, to, da kot nekakšni dinozavri spominjamo ljudi na počitnice ali lepe čase.«

Skupina Plavi orkestar je bila med zadnjimi vzdihljaji nekdanje Jugoslavije fenomen pop kulture, saj je prvenec Soldatski bal prodala v neverjetnih 600 tisoč izvodih. Njeni koncerti so povzročali histerijo, primerljivo z beatlomanijo. Po 13 letih diskografskega premora se zasedba vrača z novim, sedmim albumom z zgovornim naslovom Sedam. Frontman Saša Lošić - Loša nam je ob tej priložnosti razkril svoj pogled na fenomen skupine, njeno dojemanje nekdanjih skupnih jugoslovanskih prostorov in zanimive anekdote iz njene burne glasbene kariere.

Sodeč po izredno obiskanih koncertih, zlasti tistem na letošnjem beograjskem Beer festu, kamor vas je menda prišlo gledat in poslušat 120 tisoč obiskovalcev, vam je po vseh teh letih uspelo ohraniti priljubljenost. V čem je skrivnost?

Nisem tipični estradni tekmovalec naše regije. Takšna množična čustvenost občinstva me ne preseneča, me pa zanima kot osebo, ki je zmožna depersonalizirano opazovati lik Loše in skupino Plavi orkestar kakor nekaj ločenega. Kot nekdanjemu garažnemu bendu s punkovskimi vplivi nam ni jasno, zakaj si nas tolikšne množice želijo videti in poslušati v živo. Nenadoma smo se spremenili v stadionsko skupino. Prišel sem do sklepa, da je Plavi orkestar poleg čevapov, sladoleda, človeške ribice, dalmatinske klape in podobnih fenomenov nekakšna benigna podzavest nekdanje Jugoslavije. Se pravi, smo stebri zasebne nostalgije, stabilnosti, do katere imajo ljudje pravico. Stari časi so zmeraj dobri časi. Nisem nostalgik, vendar je razlog, da se občinstvo množično zbira na naših koncertih, to, da kot nekakšni dinozavri spominjamo ljudi na počitnice ali lepe čase.

Torej gre za nekoliko starejšo populacijo?

Sodeč po profilih, ki jih imamo na spletnih družbenih omrežjih, je naše občinstvo staro od 18 do 24 let. Takšnih je 45 odstotkov. Še najmanj je naše generacije. Prepričan pa sem, da tudi starejše generacije obiskujejo nastope in se med poslušanjem naše glasbe vrtijo okoli šankov.

Novi album ste pripravljali precej časa …

Ja, Sedam, kot smo ga poimenovali, ima že sloves plošče, ki se je verjetno snemala in na območju nekdanje Jugoslavije pripravljala najdlje časa, saj je od našega zadnjega studijskega albuma minilo natanko 13 let. Produciral jo je Nikša Bratoš. Kot gosti v komadu Revolucija sodelujejo Dubioza kolektiv, v komadu Ti misliš da je meni lako pa Dragana Mirković. Album je bazičen, poln energije – gre za nekakšen moderni, hkrati pa še zmeraj stari Plavi orkestar – vsi, ki pričakujejo melodije, zaradi kakršnih so nas nekoč poslušali, bodo prišli na svoj račun.

Ja, pojavljajo se že primerjave z vašim prvencem iz leta 1985, Soldatski bal.

Albuma sta si precej podobna, zlasti po energiji. S Soldatskim balom je kar naenkrat prišel nepričakovan uspeh, ki nam je popolnoma spremenil življenje.

To je bilo najbrž zaradi komada Suada, ki ga je avtentični pop-folk melos izstrelil na vrh tedanjih jugoslovanskih lestvic …

Kitarist Pava in jaz sva sodila v prvo generacijo sarajevskega punka in sva pogosto obiskovala v tistem času priljubljene žurke, ki so potekale po zasebnih stanovanjih. Na eni sva igrala standardni punk repertoar na akustičnih kitarah – The Clash, Pistolse in podobno, vendar so se vsi dolgočasili. Očitali so nama, da uničiva vsako žurko, in nama svetovali, naj raje odigrava kakšno prijetnejšo glasbo. Si želite narodnjakov, sva odvrnila. In dobila odgovor: tudi narodnjak je boljši od tega, kar igrata. Nato sva odšla v drugo sobo in na hitro naredila komad – ni težko ugotoviti, da gre za parodijo, saj je komad, zlasti pa besedilo iracionalno. Ko sva se s svežo Suado vrnila v dnevno sobo in jo zaigrala, je bil odziv takšen, da sva jo do konca žurke zaigrala še več kot 20-krat! Reakcije občinstva so bile odlične, tako da je postala del našega reprezentativnega repertoarja in naš prvi singel.

Šlo je za precej nenavadno najstniško histerijo, vendar je tedanja intelektualna scena na vas gledala nekoliko zviška.

Ko smo izdali Suado, smo najprej naleteli na strašanski odpor javnosti. Pravzaprav je imela izdaja komada nekakšen ironičen prizvok, intelektualna javnost pa ga je jemala preveč resno in nas zaradi njega obsojala. Miljenko Jergović pravi, da je Suada zgolj incident iz zgodnjega pop-punk obdobja Plavega orkestra.

Kljub kritikam je ravno ta komad določil vašo nadaljnjo glasbeno kariero.

Bili smo mulci, ki smo pravzaprav odraščali pred očmi javnosti. Pri vsem tem nam je bilo žal številnih ljudi, ki so imeli Suado iskreno radi. Takrat smo preprosto spremenili svoj svetovni nazor – nehali smo biti tisti cinični, zagrenjeni mulci in ugotovili smo, da življenje ni zgolj v ezoteriki in marginaliziranih skupinah. Kot skupina smo se počutili osamljeno v svetu tako imenovane alternativne kulture, druga izbira pa je bil turbo folk. Ta nasprotujoča si svetova se na naših prostorih dotikata. Ne gre za svet seksa, droge in r’n’r-ja, temveč za svet mazohizma, narodne glasbe in rakije. Kadar govorimo o Plavem orkestru, se moramo predvsem znebiti delitve glasbe na lahkotno in zahtevno. Pri nas je bilo vse, kar je sestavljeno iz lahkotnih melodij, označeno kot nekakovostno, manjvredno. To ni bilo prav. Vedno sem trdil in še zmeraj sem prepričan, da je enako težko ustvariti hermetično klasično skladbo za en inštrument ali preprosto triminutno pop pesem. Kot bi rekel Lennon, do takšne preprostosti je treba zrasti.

»Novi album ponuja nekakšen moderni, hkrati pa še zmeraj stari Plavi orkestar – vsi, ki pričakujejo melodije, zaradi kakršnih so nas nekoč poslušali, bodo prišli na svoj račun.«

Z drugim albumom ste naleteli na cenzuro in nerazumevanje …

Album smo naslovili Smrt fašizmu!, šlo je za parolo, ki je predstavljala ikonografijo druge svetovne vojne. Bilo nam je dosti tega, da nas prikazujejo kot nekakšen najstniški bend, zato smo se odločili, da izdamo ploščo, ki bo umetniško delo. Zasnovali smo literarne like in jih prenesli v svoje pesmi. Komad Fa, fa, fašista nemoj biti ti je še en rezultat napačnega dojemanja naših komadov in njihovega konteksta. Zaradi te pesmi smo bili prepovedani na vseh radijskih postajah, nihče nam ni hotel organizirati koncertov … Toda nikoli nismo bili politični bend, samo malce smo estetizirali politiko, vendar je vse skupaj ušlo izpod nadzora. Takrat sem prvič dojel, da so mi na silo pristrigli peruti ustvarjalnega poguma. In moram priznati, da si še do danes nisem opomogel od tega. Takrat me nihče ni hotel poznati na ulici, nihče me ni pozdravljal. Skupina, ki je bila še včeraj najpopularnejša v državi, je kar naenkrat poniknila. Na redkih gostovanjih v medijih so se do nas vedli kot do kriminalcev, vse dokler ni nekdo dejal, da gre pravzaprav za rodoljubne pesmi. Takrat smo počasi začeli znova prihajati na plano.

Pravzaprav ste šele kot pop skupina zavzeli kritično stališče do tedanjega sistema, česar prej kot del sarajevskega gibanja New primitives niste naredili.

Igrati smo začeli skupaj z Zabranjenim pušenjem in Elvisom J. Kurtovićem. Po sarajevskih klubih smo doživljali enako underground usodo, tiste zakajene in prepotene stene. Toda mi smo šli v vojsko, njim pa je ravno takrat uspelo – Pušenje je napolnilo Dom sportova v Zagrebu! Takrat sem na to gledal s precejšnjim ljubosumjem, vendar so se stvari po služenju vojaškega roka tudi za nas uredile. Z veliko dela in motivacije smo dosegli več, kot smo si mislili, hkrati pa smo se nekoliko oddaljili od samega gibanja.

Te dni izide nova plošča, ali načrtujete tudi turnejo?

Igrali bomo v mestih, kjer doslej nismo igrali. Koncerti, ki jih sedaj pripravljamo, bodo veliko bolj energični, z dodelanim nastopom – ne gre za sentimentalne nastope, kakršne smo imeli pred dvema letoma. Veselimo se turneje, imamo pa tudi nov koncept, ki vključuje veliko presenečenj.

Plošča:

Plavi orkestar: Sedam
Založba:     Dallas records
Kdaj:     29. oktobra 2012