Povečevanje neenakosti

Največja zasebna zdravstvena ustanova pri nas, Zdravilišče Rogaška - Zdravstvo, je imela uspešno poslovno leto 2011. Pričakovanja, da bo od Zavoda za zdravstveno zavarovanje, svojega največjega kupca, dobila manj denarja, se na koncu sicer niso uresničila, a so se v podjetju vseeno odzvali nanje. Zaradi slutnje, da bo razdeljevalec javnega zdravstvenega denarja, od katerega dobijo koncesije, znižal vrednost priznanega dela oziroma podaljšal plačilne roke, so težili k povečanju prihodkov pri samoplačniškem delu. To jim je tudi uspelo, povečali so jih za šestnajst odstotkov. So uspešno podjetje.

Tudi dr. Aleksander Doplihar ima vedno več dela, čeprav bi si želel ravno nasprotno. Klinika za osebe brez zdravstvenega zavarovanja v Ljubljani, ki jo vodi, je bila ustanovljena kot zasilna in prehodna rešitev za leto ali dve, saj v Sloveniji ljudi brez zdravstvenega zavarovanja ne bi smelo biti. Deset let pozneje ima 850 redno prijavljenih pacientov in Doplihar vsak teden v svoji ambulanti s posvetovalnico spozna tri ali štiri nove ljudi, ki so še pred kratkim imeli službo. Tudi mariborska pro bono ambulanta ima vse več dela, na Kočevskem pa si vse bolj prizadevajo, da bi ustanovili svojo.

Nekje vmes med dobičkonosnimi zasebniki in brezplačnimi klinikami je javno zdravstvo, največji del slovenskega zdravstvenega sistema. Govori se sicer, da vplivneži v njem kdaj preskočijo vrsto, pa tudi, da zdravniki pogosto neuradno poskrbijo za tiste, ki zaradi denarne stiske nimajo plačanega zdravstvenega zavarovanja. Kljub temu slovensko javno zdravstvo še vedno izpolnjuje svoje poslanstvo: po načelu solidarnosti zagotavlja enako kakovostno zdravstveno storitev vsem Slovencem, ki plačujejo zdravstveno zavarovanje glede na svoj dohodek.

Poceni in dobro

Slovensko zdravstvo je razmeroma poceni. Močno za povprečjem članic organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj zaostajamo po deležu bruto družbenega proizvoda, ki ga namenimo za zdravstvo, ter po številu zdravnikov, naprav za slikanje z računalniško tomografijo in naprav za magnetno resonanco glede na prebivalstvo. Kljub temu je slovensko zdravstvo razmeroma dobro. Močno pod povprečjem OECD smo tudi po smrtnosti dojenčkov, ki je najpogosteje uporabljen kazalec kakovosti zdravstva.

»To je tako, ker smo zdravniki poceni,« pravi anestezist v ljubljanskem kliničnem centru dr. Dušan Vlahovič, »nikjer ne boste našli strokovnjaka mojega ranga za dva tisoč evrov osnovne plače.« Vlahovič, tako kot mnogi, v slovenskem javnem zdravstvu že dolgo časa opaža nesmotrnost in slabo organizacijo, vladni varčevalni ukrepi pa so vse še poslabšali. Veliko slovenskih zdravnikov si je dohodek zviševalo z dežurstvi, ki so zaradi varčevanja omejena, s čimer trpi tudi njihova kakovost. Proti pomanjkanju števila specialistov so se v ljubljanskem kliničnem centru borili tako, da so mlade zdravnike zaposlovali kot sobne zdravnike brez specializacije in jih priučili potrebnih znanj, da so se lahko zaposlili, ko se je odprlo specializantsko mesto. To je zdaj težje, ker mora v duhu varčevanja vlada odobriti vsako zaposlitev. Predstojnik travmatološke klinike v univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani je ocenil, da je med njegovimi odgovornostmi ter pristojnostmi, ki jih ima pri organizaciji dela, neskladje preveliko in odstopil.

Podobno kot v zdravstvu je v šolstvu. Glede na druge članice OECD tudi učitelji v Sloveniji stanejo podpovprečno, slovenski učenci in učenke pa večinoma dosegajo nadpovprečne rezultate. In tudi učitelji opozarjajo, da bo zaradi vladnega varčevanja padla kakovost poučevanja. Univerzitetni profesorji, raziskovalci, reševalci, policisti in socialni delavci vlado prav tako pošiljajo varčevati drugam. Kako bo šele, ko bodo direktorji javnih zavodov v primeru izgube kaznovani z deset tisoč evri in krivdno razrešeni?

Lani je slovenski javni sektor po obsegu res prehitel povprečje Evropske unije. Izdatki v sektorju država so v Sloveniji leta 2008 znašali 44,2 odstotka bruto družbenega proizvoda in so bili med nižjimi v uniji, lani pa so znašali 50,7 odstotka bruto družbenega proizvoda ali za 1,7 odstotne točke več od povprečja EU. Pred nami so Danska, Francija, Finska, Belgija in Švedska. V Sloveniji so v zadnjih treh letih izdatki javnega sektorja kot delež BDP-ja rasli najhitreje v EU, saj nam je BDP padal še bolj kot večini drugih držav, ki so poleg tega še varčevale pri javnih uslužbencih, česar Slovenija do letos ni počela.

»V BDP-ju določen del predstavljajo materialni proizvodi, določen del pa storitve. Te so lahko zasebne ali pa jih nudi javni sektor. Razlika je samo v tem, ali jih plačujejo potrošniki neposredno ali se plačujejo z davki,« pojasnjuje ekonomist dr. Aleksandar Kešeljević. »Vprašanje je le, ali potrebujemo takšen obseg storitev. Če je odgovor da, potem temu očitno namenjamo premalo davkov in dajatev in zaradi tega nastaja minus v proračunu. Če imamo teh storitev preveč, jih lahko ustrezno zmanjšujemo.«

Kako na to vprašanje odgovarja vlada, je znano. Slovenija sledi Evropi in v odzivu na gospodarsko krizo varčuje tudi v javnem sektorju. Vlada vseskozi poudarja, da bo ohranila kakovost javnih storitev, a to ne prepriča nikogar, ki je v praksi ali teoriji seznanjen s tem področjem.

Kaj to pomeni za družbo, najbolje ponazarja šolstvo. V socialno šibkejših družinah imajo otroci manj spodbudno okolje za učenje. Učni uspeh posameznika je na primer povezan s številom knjig, ki jih ima doma, in premožnejši imajo praviloma več knjig, navaja generalni sekretar sindikata vzgoje in izobraževanja Branimir Štrukelj. »Močno javno šolstvo ta primanjkljaj zmanjšuje oziroma vzpostavlja razmere, da lahko otrok iz socialno šibkejše družine v večji meri uresniči svoje potenciale. Šibitev ima obraten učinek,« svari.

Neenakost se najpogosteje prikazuje z Ginijevim koeficientom. Če bi imeli vsi v neki državi enak dohodek, bi bil njen Ginijev koeficient 0, če bi šel ves dohodek k eni osebi, bi imel vrednost 1. Po podatkih, ki jih je zbral profesor na Fakulteti za javno upravo Univerze v Ljubljani dr. Aleksander Aristovnik, ima Slovenija najmanjšo dohodkovno neenakost v EU. Naša vrednost je 0,238. Povprečje EU je 0,305, največjo vrednost, okoli 0,35, pa imajo države, ki so v krizi najbolj varčevale, baltske države ter Romunija in Bolgarija. Ko je Aristovnik te podatke primerjal z odstotkom javnih uslužbencev v prebivalstvu, je ugotovil, da je v državah z večjim deležem javnih uslužbencev neenakost praviloma manjša. Podobno povezavo je našel med neenakostjo in deležem bruto družbenega proizvoda, ki ga države namenjajo za javne izdatke. »Konsenz družbe bi moral biti, da zmanjšanje javnega sektorja nujno pomeni slabšo dostopnost in kakovost javnih storitev, saj bodo imeli le bogati dostop do kakovostnih storitev, ter posledično višjo stopnjo neenakosti v družbi,« svetuje Aristovnik.

Ne za razvoj talenta, ampak za kruh

Pred meseci je Zveza prijateljev mladine Ljubljana - Moste, ki jo vodi Anita Ogulin, z radiem Val 202 sprožila projekt Botrstvo. Njegov namen je bil zgolj, da bi otrokom pomagali uresničiti talente in želje, katerih razvoja jim ne morejo omogočiti starši, ter da bi uresničevali njihove potrebe po druženju, osebni rasti in dejavnostih, ki jih interesno povezujejo z vrstniki, jim gradijo samovrednotenje in jih potrjujejo, pojasnjuje Ogulinova.

»No, kmalu se je pokazalo, da sredstva botrstva pokrivajo strošek za kruh in mleko, ki ju otrok potrebuje za osnovno preživetje. In naprej za šolske malice, zdravila, terapevte ...« opisuje. Na Val 202 lahko vsak ponedeljek zjutraj poslušate zgodbe o družinah, ki se morajo vsak dan posebej dogovarjati, ali bodo jedli kosilo in večerjo, o otrocih, ki mlajšim bratom in sestram lažejo, da so jedli, ko jih niso videli, in podobne pretresljive zgodbe.

»Mama treh otrok,« navaja primer Ogulinova, »srednješolca, osnovnošolca, tretji ima štiri leta. V preteklem letu jim je za hudo boleznijo umrl mož in oče. Letos so ugotovili, da so lani, ob smrti očeta, prejeli humanitarno pomoč, ki je presegla limitirani prihodek, in morajo vračati tako otroške dodatke kot socialno podporo. Mama pa je brez dela. Sredstev nimajo niti za osnovno preživetje.« Drug primer: »Onkološko bolna mati dveh osnovnošolcev s posebnimi potrebami. Po izračunu je v lanskem letu prejemala previsoko izračunano socialno podporo in pomoč. Z letošnjo podporo mora vračati preveč izplačano za nazaj. Za življenje in oskrbo otrok tako nima niti centa, saj ni zaposljiva.«

78
odstotkov manj upravičencev do varstvenega dodatka septembra 2012 glede na december lani
27
odstotkov manj upravičencev do otroškega dodatka septembra 2012 glede na december lani
8
odstotkov manj upravičencev do denarne socialne pomoči septembra 2012 glede na december lani

Mnogi predvidevajo, da bo še slabše. Prvega januarja letos sta začela veljati socialna zakona, ki sta omejila kopičenje transferjev, s katerimi oblast prerazporeja denar, zbran v državi, ter uvedla večje upoštevanje premoženja pri dodeljevanju transferjev in določanju njihove višine. Njun cilj je bil večja pravičnost in preprečevanje zlorab, pojasnjuje nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve ter avtor sprememb dr. Ivan Svetlik: »Želeli smo upoštevati celovit socialnoekonomski položaj posameznika, tudi njegovo lastnino, česar doslej ni bilo, saj so se upoštevali samo tekoči prilivi. Nepravično je, da dve osebi brez dohodka dobivata enak socialni transfer, če ima eden od njiju veliko hišo, drugi pa nič.« Dodaja, da je šlo tudi za »kulturno spremembo«, za spremembo vrednotenja osebne lastnine, predvsem nepremičnin, ki »imajo za Slovence zaradi čustvene navezanosti in še česa pogosto večjo vrednost od tržne«. Ob tem Svetlik postavlja vprašanje, kdo je kriv. Država, ki noče dati denarja lastniku velike hiše, ali lastnik velike hiše, ki noče z njo nič narediti?

Slovenci očitno še niso pripravljeni na kulturno spremembo in ne želijo prodati svoje hiše ali pa je v teh časih nihče ne želi kupiti. Decembra lani je varstveni dodatek prejemalo 49.886 upokojencev, septembra letos je upravičencev 10.800. 21.100 jih je dobilo negativne odločbe, ker so z upoštevanjem premoženja, prihrankov in dohodkov v družini presegli cenzus. Ministrstvo ocenjuje, da se je 12.000 upokojencev varstvenemu dodatku odpovedalo zato, ker odslej velja, da bodo morali njihovi dediči podedovano hišo prepustiti državi ali vračati znesek prejetega varstvenega dodatka.

Zmanjšalo se je tudi število drugih transferjev. Otroški dodatek je decembra lani prejelo 371.182, septembra letos pa 270.592 oseb. Število upravičencev do denarne socialne pomoči je v istem obdobju padlo s 50.131 na 46.286.

Število zaposlenih v javnem sektorju in stopnja dohodkovne neenakosti (Ginijev koeficient) v letu 2010

Javni izdatki (v % BDP) in stopnja dohodkovne neenakosti (Ginijev koeficient) v letu 2010

Korakanje v nečloveškost

»Gre za redefinicijo pravičnosti in predrugačenje družbe,« se s Svetlikom na neki način strinja dr. Vesna Leskošek z ljubljanske fakultete za socialno delo, a tega nikakor ne podpira. »Smo v procesu tihe, majhne revolucije, kjer se radikalno spreminja sistem. Kot bi brali tekste neoliberalcev, ki so pisali o socialni pravičnosti kot o nečem, kar je goljufivo. Pravično je po njihovem, da človek živi od tega, kar je zaslužil, ne pa da nekdo parazitira na njihovem dohodku. Ta Svetlikova pravičnost je točno to. Pravično je, da čim manj ljudi dobi denarno pomoč oziroma da jo dobijo tisti, ki jo zares potrebujejo. Ampak kdo jo zares potrebuje? Tisti, ki crkuje? Jo lahko dobi tudi nekdo, ki še ni čisto na smrtni postelji?« se sprašuje.

V Sloveniji so se kot prikaz nepravičnosti sistema socialnih transferjev navajali »ljudje, ki se pripeljejo na Rdeči križ v mercedesih«, za katere »vemo vsi«. »Ja, v ZDA pa pač niso mercedesi, ampak cadillaci,« vzdihne Leskoškova, »ta besednjak o goljufanju je najbolj priročen izgovor za spremembe. Z njim ustvarjaš družbeni konsenz za spremembe. Z istim besednjakom so spreminjali sistem socialne države tudi v drugih državah. Na Irskem in v Angliji so ob restriktivni socialni zakonodaji uvedli spletne strani za ovajanje teh, ki zlorabljajo. Ugotovili so, da je goljufov v sistemu 0,6 ali 0,8 odstotka, denarja za nadzor pa je šlo ogromno.« V Sloveniji so v zadnjem letu res izsledili prejemnika socialnega transferja, ki je imel na računu šestnajst milijonov evrov, in drugega, ki ima v lasti helikopter, vendar ali to upravičuje tovrsten poseg v socialo? Projekti, kot je Botrstvo, dokazujejo, da vedno več revnih pomoči sploh ne išče več pri državi, ampak v civilni družbi.

Povprečni znesek socialnega transferja se je res dvignil za dvanajst evrov. A ob tem se moramo zavedati, da je Svetlik denarno socialno pomoč določil v višini 288 evrov, čeprav je leta 2009 menil, da bi morala znašati 385 evrov, opozarja Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov. »Ko smo pripravljali socialno zakonodajo, smo že varčevali in smo postavili zneske res na minimume, ki jih mora država zagotavljati ljudem za dostojno življenje,« priznava Svetlik.

Nova vlada tega ne ve ali noče vedeti. Z zakonom o uravnoteženju javnih financ je največ vzela družinam, javnim uslužbencem in upokojencem, ki del pokojnine dobivajo iz proračuna. Zaradi zmanjšanja subvencij za šolska kosila mnogo učencev ne kosi več. Koliko od teh je tudi ob prihodu v šolo lačnih, se ne ve. Popravkov ne bo. S proračuni za prihodnji dve leti bodo sredstva za brezposelne, socialo, družine, vojne veterane, žrtve vojnega nasilja, štipendije in javni sektor še manjša.

»Nismo imeli namena korakati v smeri, po kateri gre vlada,« je razočaran Svetlik. Zneske transferjev, ki jih je sam spravil na minimum, je nova vlada znižala za toliko, da nekdanji minister trdi, da je v trenutnem stanju »težko zagovarjati, da socialna država še vedno opravlja svojo nalogo«. Denarna socialno pomoč na primer zdaj znaša 260 evrov in se ne bo dvignila vsaj do konca leta 2014.

Smer in odločnost vladnega korakanja nista naključni. Podobne ukrepe so sprejele mnoge države Evropske unije. S posledicami se ne more hvaliti nobena od njih, a to naše vlade ne ustavi.

V slovenski vladi je malo družboslovcev in le dva ekonomista, finančni minister dr. Janez Šušteršič in premierov svetovalec Bernard Brščič, ki jima je blizu neoliberalna ekonomska teorija. Ta slavi mogočen trg ter teži k majhnemu javnemu sektorju in individualni odgovornosti posameznika za izboljšanje socialnega položaja. V Sloveniji so delodajalci podpovprečno obremenjeni z davki in dajatvami, a je vlada vseeno aprila letos znižala davek na dohodek pravnih oseb, kar je pomembno znižalo prihodke v proračun. Morda kdo verjame neoliberalističnemu sloganu, da večje razlike med revnimi in bogatimi spodbujajo ljudi k aktivnostim, s katerimi si izboljšajo svoj položaj. Ta bi si moral pogledati primerjavo kanadskega ekonomista Milesa Coraka, ki je dokazal, da je v državah, kjer je več dohodkovne neenakosti, tudi manj medgeneracijske mobilnosti.

Več neenakosti dokazano pomeni tudi več kriminala, ker ljudje iščejo alternativne načine preživetja; manjšo socialno kohezijo, ker je ljudi revščine sram in se umikajo iz družbe; ter manj zdravo življenje.

Zasledovanje Romunije

Revščine je v Sloveniji po vseh uradnih podatkih malo. V letu 2011 je število ljudi, ki so sicer živeli pod pragom tveganja revščine, naraslo z 254 tisoč na 273 tisoč ali z 12,7 na 13,6 odstotka prebivalstva. Nižji odstotek imajo le v štirih državah Evropske unije. Vendar v Sloveniji revščina narašča najhitreje v EU. V letu 2010, ki je zadnje leto s podatki vseh držav, je stopnja tveganja revščine narasla za 1,4 odstotka. Poleg tega je prag tveganja revščine v Sloveniji s 600 evri razpoložljivega neto dohodka na odraslega člana gospodinjstva pod povprečjem unije. Letošnjih ukrepov pa še nekaj časa ne bodo zajeli nobeni uradni podatki.

Ker vlada varčuje predvsem pri nižjem in srednjem sloju ter pri javnih storitvah, Leskoškova napoveduje »splošno porevščenje in povečevanje družbenih razlik«. To pomeni tudi več stroškov za družbo. Več neenakosti dokazano pomeni tudi več kriminala, ker ljudje iščejo alternativne načine preživetja; manjšo socialno kohezijo, ker je ljudi revščine sram in se umikajo iz družbe; ter manj zdravo življenje. Revni več kadijo, bolj tvegano pijejo alkohol, jedo bolj kalorično in konzervirano hrano, pogosteje se poškodujejo, več težav imajo pri nosečnosti in pri porodu, našteva Mojca Gabrijelčič Blenkuš z Inštituta za varovanje zdravja.

Slovenija je pri preprečevanju umrljivosti dojenčkov šesta najuspešnejša v Evropski uniji. Na zadnjih dveh mestih sta Bolgarija in Romunija. Zadnji sta tudi po velikosti javnega sektorja in stopnji tveganja revščine. Če se jima Slovenija približuje, pa bo vsaj koga v Sloveniji razveselilo, da ima najbogatejši Romun Dinu Patriciu več kot dve milijardi evrov premoženja. Desetkrat več, kot naj bi imel najbogatejši Slovenec.