Mladi menedžer dobil krila

Kje se bo začela revolucija, sta se pred sto leti prepirala Marx in Lenin. Bo to v razvitem kapitalizmu, kot je predvideval Marx, ali bo veriga popustila tam, kjer je člen najšibkejši, to je v nerazviti Rusiji, kot se je večkrat izrazil Lenin. Podobno vprašanje se poraja tudi sedaj. Bo do spremembe na bolje prišlo tam, kjer je izkoriščanje največje, recimo v kakšnem slovenskem gradbenem podjetju? Ali bo morebiti do premika prišlo pri bolj informiranih, razsvetljenih delavcih, kot naj bi bili recimo novinarji?

Tako kot večina ostalih slovenskih delavcev so tudi zaposleni v Večeru na začetku verjeli v legitimnost kapitalizma in suverenost vsakokratnega menedžerja. Dokler niso tam okrog leta 2006 spoznali, da morajo vajeti vzeti v svoje roke. Za to so imeli kar nekaj upravičenih razlogov. Poleg tega da jih je Pivovarna Laško po netransparentnem prevzemu leta 2000 izkoriščala kot molzno kravo za svojo lastniško konsolidacijo, poleg tega da so jih posodili politiki in jih nato nezakonito preprodali, kot je ugotovil urad za varstvo konkurence, so jih na koncu želeli prodati kar nekemu slamnatemu lastniku. K sreči je novinarjem s kolektivnimi akcijami, bodisi z javnimi apeli, protesti bodisi z vlaganjem tožb uspelo marsikaterega od teh načrtov preprečiti.

Na podlagi slabih preteklih izkušenj so se večerovci tudi ta mesec dobro pripravili na novo potezo svojih lastnikov. Potem ko je Pivovarna Laško v Delu in Večeru nepričakovano in brez posebnih pojasnil zamenjala predsednika uprave oziroma direktorja, so novinarji, verjetno prvič v polminuli zgodovini, novemu mlademu direktorju, bivšemu PR-ovcu Pivovarne Laško Juretu Strucu, kar sami sporočili, koga si želijo za odgovornega urednika. V zadnjih desetih letih so namreč laščani praktično vse odgovorne urednike Večera »uvozili« od zunaj. In da tokrat ne bi bilo kakšnega presenečenja, so novinarji direktorju predlagali, naj za šefa imenuje sedanjega urednika Večerove priloge V soboto Dejana Pušenjaka, ki je v interni anketi dobil 71-odstotno podporo sodelujočih. V izjavi za javnost so ob tem zapisali, da bi direktor moral odgovornega urednika poiskati znotraj hiše, in to ne »le zaradi finančne stiske in našega prepričanja, da Večer lahko izvleče iz krize nekdo, ki hišo dobro pozna«.

Če niti novinarji v Sloveniji, kot najbolj ozaveščeni, ne morejo razviti s kapitalom novega, bolj demokratičnega in konstruktivnega odnosa, ga bodo kadarkoli zmožni vsi preostali delavci?

Epilog te vzorne, skorajda že skandinavske oblike participacije zaposlenih pri vodenju podjetja ni tako spodbuden. Novemu, mlademu direktorju prevelika angažiranost zaposlenih očitno ni bila všeč, saj Struc več kot teden dni ni našel niti časa, da bi v svojo pisarno sploh sprejel predstavnika aktiva novinarjev. Nato pa je presenetil s svojim predlogom: za odgovorno urednico je predlagal novinarko POP TV Katjo Šeruga, ki je resda svojo kariero začela prav na Večeru. Zakaj? Direktor je s standardno frazo sporočil, da naj bi organizacijske in vsebinske spremembe »bistveno uspešneje izpeljala oseba, ki zadnja leta ni bila zaposlena v ČZP Večer, saj bo lahko z distanco, ki je v tem trenutku potrebna, racionalneje analizirala tržni položaj, pripravila načrt razvoja dnevnika Večer in s tem kakovostneje vodila ekipo do njegove uresničitve«. Kot da so torej razmere v podjetju podobne kaosu.

Novi direktor očitno niti za trenutek ni pomislil, da utegne z nasprotovanjem kolektivu škoditi podjetju, sprožiti razdore in nižati motivacijo. Ironično je, da sedaj namesto njega o tem razmišljajo novinarji, ki po eni strani ne želijo spopada z novim direktorjem, po drugi strani pa hočejo ostati zvesti svoji načelni odločitvi, da bi moral odgovorni urednik priti iz vrst zaposlenih zato, da bo lahko takoj začel z delom. V Večeru tako minuli teden novinarji niso objavili niti svoje izjave za javnost, v kateri so se zgražali nad odločitvijo direktorja, ampak so objavili zgolj prepisan povzetek direktorjevega sporočila. Nato je odstopila tudi predstavnica uredništva Elizabeta Planinšič. Čeprav se bodo o direktorjevem predlogu za odgovorno urednico morali neobvezujoče še izreči novinarji, je že sedaj jasno, da so menedžerji v Pivovarni Laško spet dobili (stara) krila.

Ali gre v ozadju za kakšno politično motivirano dejanje, verjetno danes niti ni več tako pomembno. Sedaj se postavlja že drugo, bolj osnovno vprašanje: Če niti novinarji v Sloveniji v razmerju do kapitala ne morejo razviti bolj demokratičnega odnosa – isti vzorec se namreč ponavlja tudi v drugih medijih –, ga bodo kadarkoli zmožni vsi preostali delavci? Nedavna evropska raziskava o delovnih razmerah je pokazala, da so slovenski zaposleni nadpovprečno nezadovoljni. In kot rada ponovi antropologinja Vesna V. Godina, razmere, v katerih si delavci želijo samo, da bi direktor ali lastnik »crknil«, četudi bo zato firma propadla, ne morejo trajati v nedogled. Zgodovina pač ne pozna ekonomskega modela, ki bi bil dolgoročno uspešen na tak način.

In problem je v tem, da se vsaj novinarji Večera tega zavedajo.