Jodi Dean, komunistka: »Dovolj je stokanja na levici.«

Nasprotniki vedno obtožujejo ljudi na levici, da so socialisti oziroma komunisti. Če se otepamo teh dveh besed, ustvarimo predstavo, kot da se ju bojimo oziroma da se pretvarjamo.

Jodi Dean, ena najglasnejših in najdejavnejših aktivistk in teoretičark gibanja Zavzemimo Wall Street, je profesorica sodobne politične teorije, ki poučuje na Hobart and William Smith Colleges v ameriški zvezni državi New York. Akademski kolega jo je na nedavnem predavanju v Kanadi, kjer je predstavila svojo novo knjigo Komunistično obzorje, označil za Emmo Goldman današnje generacije. Jodi ni tipična univerzitetna profesorica, ki bi bila zaprta v svoji pisarni in bi se previdno umikala pred javno sfero politike, ampak se vselej dejavno in neposredno povezuje s protestnimi gibanji in skupinami, ki se borijo proti družbenim krivicam v sedanji politični in gospodarski ureditvi.

V knjigi Komunistično obzorje razpravljate o drugačni viziji sveta, ki je nenehno pogojna in odprta za preureditev. Za vas je to komunistična vizija. V čem se ta razlikuje od že preizkušenih vizij iz 20. stoletja, predvsem tistih, ki so bile udejanjene v Sovjetski zvezi in drugih vzhodnoevropskih državah?

Za nobenega od državnih socializmov 20. stoletja ne moremo reči, da je bil komunistična družba. Ker je takojšen odziv na komunizem prav »kaj pa Sovjetska zveza«, lahko rečemo, da gre v bistvu za neke vrste izsiljevanje, saj nočejo, da bi verjeli v možnost alternative kapitalizmu. Želijo, da verjamemo, da je komunizem, edini med političnimi in gospodarskimi ureditvami, mogoč zgolj v eni sami obliki in da je bila ta oblika že uresničena v Sovjetski zvezi. Sama zavračam ta pogled; očitno je, da je napačen, netočen pogled na zgodovino, pa tudi popačen pogled na kolektivni imaginarij. Mislim, da lahko ljudje kolektivno presodijo, kako in kaj proizvesti ter kako bi moral biti razporejen njihov družbeni presežek. Zakaj ne? Zakaj verjamemo besedam, da lahko posamezniki ustvarijo karkoli, kolektivno pa je to nemogoče? To je smešno – posameznik ne more doseči ničesar; sprememba in razvoj (celo zastoj in stagnacija) sta delo skupnosti. Čas je, da nehamo nasedati kapitalistično-individualistični ideologiji, predvsem zdaj, ko vemo, da sistem ne deluje.

A kako točno naj bi bila videti komunistična družba?

To bo dorečeno med uresničevanjem – mar ne bi vsi takoj zavrnili komunizma, ki bi nam bil predstavljen kot program korak za korakom? Ne vem točno, kako bomo uredili družbo, da bo vsak prispeval k skupnemu toliko, kolikor bo zmogel, in prejel toliko, kolikor bo potreboval. Vem pa, kako bo videti družba, če kapitalizma ne bo zamenjala s čim drugim: zanjo bodo značilni oziroma so že značilni trajna, naraščajoča neenakost, razpadajoča infrastruktura, vedno več osiromašenega prebivalstva ter popoln brezup za večino ljudi. Ampak z vprašanjem ste želeli nekaj konkretnejšega: komunizem, kot si ga predstavljam, bo v izhodišču imel nekatere značilnosti, ki jih Rusija leta 1917 ni imela: pismeno prebivalstvo, internet, obsežne distribucijske sisteme, prednost izkušenj. Lahko se učimo iz izkušenj vseh nekdanjih socialističnih držav in se trudimo, da ne bi ponovili napak.

Partija, ki jo zagovarjate v svoji knjigi, se v marsičem razlikuje od razumevanja stranke, kakršnega najdemo v zgodovinskih učbenikih – ti jo prikazujejo kot birokratsko komunistično partijo –, pa tudi pri političnih strankah v sodobnih liberalnodemokratskih ureditvah.

Poskušam upoštevati spoznanja gibanj iz zadnjih 40 let, pa tudi kritike o dogmatizmu, kooptaciji in kolaboraciji, birokratizmu in težnjah po oligarhiji. Razmišljanje v smeri partije je ključno: ne moremo pričakovati, da se bo egalitarna politika pojavila sama od sebe (pričakovati kaj takega bi bilo popolnoma omalovažujoče do vpliva neoliberalizma v zadnjih 40 letih). Hkrati moramo biti bolj odprti v svojem razumevanju, kaj bi partija lahko bila. Partija, ki postane gospodar (pa četudi kot odziv na željo ljudi po gospodarju), ni več komunistična stranka; s tem, ko se pretvarja, da ve, česar ne ve in ne more vedeti, namreč, kaj si ljudje želijo, se izneveri ljudem. Partija je organizacija, ki pusti odprto vrzel želje in jo vzdržuje z namenom služenja kolektivni želji po skupnosti.

Težava je zame zelo jasna: namen elit je služiti interesom lastnikov kapitala kot razreda in jih varovati. Tega ne morejo početi in hkrati vzdrževati socialne države.

Konotacija besed, kot sta ’komunističen’ in ’socialističen’, je zelo negativna, in takoj ko ju kdo uporabi, se pojavi negotovost. Drugi avtorji, ki tudi podpirajo komunistično alternativo, se jima raje izognejo in ustvarijo nove pojme, na primer izpeljanke iz besede »skupno«.

Ne bodite strahopetni. Nasprotniki vedno obtožujejo ljudi na levici, da so socialisti oziroma komunisti. Če se otepamo teh dveh besed, ustvarimo predstavo, kot da se ju bojimo oziroma da se pretvarjamo. Celo Baracka Obamo so večkrat oklicali za komunista in hitro se je uklonil ob teh opazkah, da bi zadovoljil velike banke. So tudi drugi razlogi, zakaj je pomembno, da govorimo o komunizmu. Prvič, komunizem je edina beseda, ki predstavlja zavrnitev kapitalizma. Socializem ne nosi istega pomena. Zahtevati komunizem pomeni, da je kapitalizem sistem, ki je zakoreninjen v izkoriščanju in da to ni nikoli prav, nikoli pravično, nikoli upravičeno. Drugič, uporaba oznake komunističen nas premakne onstran kritike sedanjega k organiziranju za prihodnost. Spodbudi nas k razpravljanju o tem, kakšna bo videti bolj egalitarna družba in kako jo lahko uresničimo. Govoriti in misliti v smeri komunizma je bistvenega pomena za levico; ta mora nehati stokati in začeti zbirati različne zamisli v vizijo o boljši družbi, takšno, ki jo bomo kolektivno ustvarili za skupno dobro.

V javnem diskurzu zasledimo prepričanje o splošni nujnosti spremembe, toda nihče ne ve točno, kakšne spremembe potrebujemo, še najmanj naši politični predstavniki. Ali se ukvarjamo s prežvečenimi neoliberalnimi idejami in rešitvami za današnje težave, torej z idejami, ki podpirajo varčevalno agendo v Evropi in na drugi strani Atlantika, ali pa romantiziramo o socialdemokratskih in keynesianskih odgovorih, ki so predstavljeni kot prava alternativa.

Težava je zame zelo jasna: namen elit je služiti interesom lastnikov kapitala kot razreda. Tega ne morejo početi in hkrati vzdrževati socialne države – tega se zavedajo, zato se na vse pretege trudijo, da bi jo odpravili. Dober primer zagovornika takšnega stališča v najskrajnejši in najbolj obsceni razsežnosti je Paul Ryan, republikanski kandidat za podpredsednika. Ryan zagovarja več davčnih olajšav ter več denarja za obrambo in varnost. To ima smisel kot strategija enega odstotka prebivalstva: zavarujmo bogataše ter podprimo vojaške in policijske sile, ki jih bomo potrebovali za brzdanje kmalu sestradanih množic pred vrati. Tisti, ki zagovarjajo keynesiansko rešitev, se pretvarjajo, da se je mogoče vrniti na že preizkušene poti oziroma da lahko z več izobraženimi in visokokvalificiranimi delavci najdemo izvedljive rešitve, kako priti iz sedanje krize. To ne bo delovalo zaradi več razlogov: možnost rasti je omejena, možnost zaposljivosti tudi; zaradi svetovne konkurence se plače znižujejo, poleg tega ni mogoče zagotoviti dovolj trgov za nakopičeni kapital.

Na splošno lahko rečemo, da smo na podobni točki, kot smo bili na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja – prevladujoč gospodarski model se je zrušil; nihče več mu ne zaupa in nova hegemonija ga še ni nadomestila.

V svojih delih povezujete pomanjkanje kritičnega premisleka in upora kapitalističnemu/neoliberalnemu izkoriščanju z depolitizirajočimi usmeritvami v prevladujoči politiki, ki je v bistvu postala apolitična ali celo antipolitična. Bi rekli, da obstaja velika težava v tem, kako ljudje na visokih položajih, pa tudi navadni ljudje razumejo politiko in to, čemu naj bi bila ta namenjena?

Stvar moramo zastaviti drugače. V družbi najdemo pametne, premišljene ljudi. Obstaja veliko zanimivih zamisli, veliko kritik sodobnega kapitalizma. Težava je v pomanjkanju kolektivne politične volje. Dobre zamisli se izgubijo v poplavi informacij. Zelo težko je pridobiti dovolj somišljenikov za nove zamisli, ki bi spodbudile ljudi k delovanju. Torej ni res, da so ljudje apolitični. Stvar je v tem, da komunikativni kapitalizem zaseže naše najboljše energije in jih nato razdrobi. Spodbuja izražanje različnih posameznih mnenj in odvrača od kolektivnega oblikovanja volje. Na levici vidimo to v poudarjanju večje participacije in pomanjkanja informacij, kot da bi šlo za najbolj žgoči sodobni težavi. To ni res. Ljudje sodelujejo, toda levica se ne konstituira v kolektivno silo.

Kar zadeva ljudi na višjih položajih – mar v bistvu ne gre za buržoazijo oziroma »en odstotek«? Zdi se, kot da vedo, čemu naj bi bila namenjena politika – da gre za razdiralni boj. Naredili bodo vse, da bodo zavarovali svoje interese.

V ZDA je volilno leto. Mitt Romney predlaga ostrejšo in odločnejšo neoliberalno varčevalno strategijo, Barack Obama pa se zavzema, da bi se reševanja gospodarstva lotili bolj blago in raznolikeje. Toda oba še vedno verjameta v svetost prostih trgov in dejavno vlogo države pri ustvarjanju konkurenčnega okolja za podjetništvo. Je konec koncev sploh pomembno, kateri kandidat zmaga?

Da, pomembno je. Levica se mora boriti proti liberalnim nasprotnikom, ne proti konservativcem. Z vidika razprave je v tem velika razlika – če se vaš nasprotnik ne meni za revne, če misli, da sploh niso pomembni, potem ga težko obtožite zanemarjanja revnih in s tem ne dosežete popolnoma nič. Če pa vaš nasprotnik misli, da je življenje revnih in delavcev pomembno, je laže razpravljati o politikah, o načinih, kako izboljšati njihovo življenje in prihodnost. Z drugimi besedami – tako laže prikažemo nezmožnost našega nasprotnika, da bi izpolnil, kar zagovarja. Demokrati vsaj verjamejo, da ima vlada socialno odgovornost – pri izobraževanju, zdravstvu, minimalni ravni pomoči, ko se nam stvari zalomijo. Republikanci zavračajo vse to in verjamejo, da so ljudje izolirani posamezniki, ki so odgovorni za svoje življenje ne glede na okoliščine. Večina republikancev nasprotuje kakršnemukoli nadzoru nad orožjem. Mislijo, da bi ljudje morali biti oboroženi, da bi se lahko sami branili; zdi se, kot da mislijo, da smo sami odgovorni, če smo ustreljeni – če bi bili oboroženi, bi se bili zmožni braniti. Opozarjam na škandalozno izjavo kandidata za ameriški senat iz Missourija Todda Akina, ki je govoril o »legitimnem posilstvu«. Če povzamem, je rekel, da če je ženska »zares posiljena«, njeno telo ne bo dovolilo, da bi zanosila. Če pa zanosi, je to po njeni izbiri; ženska si je morala želeti zanositve.

Leto 2011 je bilo leto revolucij, uporništva in protioblastnih gibanj. Kaj se je po vašem zgodilo gibanju Zavzemimo? Kaj je prispevalo k njegovemu domnevnemu neuspehu?

No, prvič, gibanje ni mrtvo in ni bilo neuspešno. Uspelo mu je prebuditi levico, ustvariti nov občutek skupnosti, spremeniti možnosti politične razprave, preoblikovati razredni konflikt (oziroma razkol med 99 odstotki in enim odstotkom) v ključni dejavnik ameriške politike. To je velik uspeh za družbo, ki je leta in leta ponavljala, da je to, kar je dobro za podjetja, dobro za Ameriko. Zdaj je gibanje v večtirni fazi, organizira se okrog različnih vprašanj, kot so javni dolg, izobrazba, stanovanjska problematika/deložacije in okolje. Glavne medijske hiše so razglasile razpad gibanja Zavzemimo Wall Street, ker so bila skoraj vsa zasedena območja nasilno izseljena. Policijsko zatiranje gibanja je bilo izjemno; bilo je surovo, obsežno, temeljito in usklajeno. Gibanju Zavzemimo ni spodletelo. Bilo je napadeno in zatrto, a kljub temu še vedno vztraja. Aktivisti še naprej pogumno delujejo, korak za korakom.

Se lahko kako pripravimo na morebitni revolucionarni trenutek?

Seveda se lahko. To bi morali venomer početi. Levica se mora kaj naučiti (in se že uči) iz našega neuspeha leta 2008 – kapitalizem se je znašel v eni od najhujših kriz in mi nismo storili ničesar. Nismo imeli pripravljenega odgovora; o sebi nismo razmišljali niti kot »mi«. To je eden od razlogov, zakaj mislim, da dandanes potrebujemo partijo – je organizacijska oblika odgovora na spreminjajoče se razmere; zagotavlja skupek zavez in valenc, ki lahko postavijo nove razmere v kontekst. Priprave in načrtovanje ne pomenijo, da vemo, kaj se bo zgodilo; ravno zaradi tega so potrebni.

Ko govorimo v prvi osebi množine »mi«, pravzaprav nimamo v mislih vseh ljudi, celotnega človeštva, vsakega člana družbe, ampak posebno skupino ljudi. Kako bi opisali to identiteto? In lahko tudi razložite, zakaj moramo izgraditi razmerje nasprotja, namesto siceršnjega liberalnega odnosa do aktivizma, ki je do vseh vključujoč in vsem všečen?

Ko govorim o »nas«, mislim na nas, ki smo zavezani univerzalističnemu in egalitarnemu idealu emancipacije, z drugimi besedami, mi komunisti oziroma mi, ki lahko postanemo komunisti, a še nismo na tej točki. Ta »mi« je izključujoč. Mitt Romney ne bo del »nas« – sam ne bi nikoli uporabil »mi« v tem smislu. Drugače kot pri liberalcih, ki zanikajo antagonizem, ki mislijo in se pretvarjajo, kot da bi bila družbena pogodba med bogatimi in revnimi, kapitalom in delom na neki način lahko pravična, se »mi«, kot ga vidim jaz v komunistični obliki, začne s prepoznanjem te delitve. Mislim, da izključevanje ni primarni politični problem; po mojem je ta problem neenakost. Zavezanost enakosti izrecno nasprotuje tistim in izključuje tiste, ki mislijo, da si nekateri zaslužijo več kot preostali. Nasprotje mora biti politično zgrajeno, saj je antagonizem v družbi resničen (oziroma temeljen). Antagonizem se bo izrazil v tej ali oni obliki. Lahko ga izrecno prepoznamo, lahko pa se slepimo, da ga ni. Meni je bliže politika, ki ga izrecno prepoznava.