Javno o dolgovih

Saška Rakef je dramatičarka z resno gledališko kariero. Študirala je v Londonu in se izpopolnjevala v Sloveniji, Bosni, Srbiji, na Finskem in v Italiji, njene drame pa so bile uprizorjene na mnogih mednarodnih in lokalnih festivalih ter večkrat objavljene. Njena drama Dom je bila nominirana za Grumovo nagrado in premierno uprizorjena v Prešernovem gledališču v Kranju. Saška Rakef drame tudi režira, spet v mednarodnem prostoru, ustvarja pa tudi za otroke in morda ste na nacionalnih radijskih valovih kdaj ujeli njeno Rdečo nogavičko.

Saška Rakef je ugledna umetnica, toda hkrati je tudi oseba, ki ima dolg. Prosim? Kakšen dolg? Morda je živela življenje, ki si ga ni mogla privoščiti? Pravzaprav ne. Saška Rakef je dolg podedovala in z njim živi že vrsto let, saj obresti tečejo in tečejo. Umetnica je samozaposlena v kulturi in zato nima možnosti za posojilo, zaradi statusa ji ne pripada minimalna plača – avtorski honorarji pač z zakonom niso bili zaščiteni – in rubežniki jo obirajo do kosti.

Njen dolg znaša 31.415,92 evra. To je toliko, kot stane 16 prenosnih računalnikov za poslance, 285 honorarjev za oddajo Oder ali en Audi A4. Saška Rakef ne vozi audija, zato pa na tretjem programu nacionalnega radia pripravlja oddajo Oder. Zanjo je to veliko denarja.

Morda ima tak dolg še kdo med nami, toda Saška Rakef o svojem precej nenavadno glasno govori. O dolgovih se namreč ne govori na glas. Dolgovi so sramota. Pomenijo, da nisi sposoben, dober, urejen, morda celo, da nisi dober državljan ali celo država …

A Saška Rakef se je o dolgu odločila spregovoriti na glas. Z njim je najprej tiho živela, iskala rešitev svojega problema in se končno etično in brez strahu odločila vstopiti v javnost in svoje osebne izkušnje deliti kot umetniški projekt Dolg Saške Rakef / Dolg RS, na katerega so se te dni valile množice v ljubljansko Gledališče Glej.

O dolgu je, kakor o drugih neprijetnih temah, smiselno spregovoriti na glas, da bi v dialogu našli najboljše možnosti za odgovor na vprašanje, kako živeti z njim, ob in po njem.

V dialogu z ekonomisti, pravniki in psihoterapevti je ob svoji izkušnji ugotavljala, kaj za človeka pomeni dolg in kako ta vpliva na dinamiko njenega vsakdanjega življenja. Kako so si naši dolgovi podobni in kako podobni so naši odzivi nanje. Nekatere dolgovi ohromijo. O njih ne govorijo in jim pustijo, da se počasi zajedajo v življenje. Drugi divje in strastno iščejo izhode iz nastale situacije. V stresu so njihove odločitve pogosto precej drugačne od tistih, ki bi jih sprejeli, če jim nad glavo ne bi visel temni oblak grozečega dolga, ki vpliva na njihov standard, odnose in življenjske vizije. Dolg je dobra strategija za osebno ali celo politično manipulacijo, saj povzroča celo paleto občutij: strah, krivdo, jezo, ponižanje ...

O dolgu je, kakor o drugih neprijetnih temah, smiselno spregovoriti na glas, da bi v dialogu našli najboljše možnosti za odgovor na vprašanje, kako živeti z njim, ob in po njem. »Ljudje se po svojih zmožnostih lotevajo reševanja omenjenega problema z delom na črno, off-shore računi; prekomernim delom, bankrotom, samomorom ... Kako dobro poznamo svoje pravice in na koga se lahko obrnemo?« sprašuje Saška Rakef. Dolg je stvar, ki presega discipline in se tiče posameznikov in njihovih življenj, raznolikih strok in teorij. Poleg tega je dolg povezan s subjektom, ki tokrat, ob pomoči strokovnih sodelavcev, postane preizkusni zajec poskusa. Eksperimenti, kako živeti z dolgom, so dokumentirani in dajejo osnovo za teoretično obravnavo s ciljem nadaljnjega razvoja uporabljenih strategij.

Dolg ima Saška Rakef, morda jaz ali ti, dolg imajo sosednja trgovina, javni zavod, mestna občina, podjetje, multinacionalka, država. Obstajajo strokovnjaki za dolg, teoretiki, vsakdo ve, da je danes čas dolžniških kriz, toda dolg je zadeva, ki jo lahko potegnemo do časov Mezopotamije, pravi umetnica: »Tam so, kadar je bila suša, kmetje vladarju najprej dali kos zemlje, drugo leto še enega, pa kravo, otroka in ženo in na koncu še sebe v trajno last.« Dolžniki so postali sužnji svojega upnika. Toda kmalu ni bilo več nikogar, ki bi obdeloval zemljo, in vsake toliko je prihajalo do množičnih pomilostitev. Tudi to je ena od možnosti, ki so nekoč že obstajale.

O dolgu je torej smotrno spregovoriti in deliti svojo izkušnjo, tudi izkušnjo osebnega v dominantnem javnem diskurzu. Deliti informacije in izkušnje ter pokazati, da smo država ljudje in je dolg vendarle zgolj problem, ki ga je treba rešiti, ne pa temačen oblak, pred katerim ljudstvo in umetnost sklonita glavo.