Odsevi Jutrovega

V prostorih Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC) je na ogled umetnost Jutrovega. To staro poimenovanje za Bližnji vzhod je ostalina nekdanjih romantičnih predstav o tem delu sveta, ki pa jih želi razstava Sistemi in ornamenti preseči, saj že na prvi pogled zanika na Zahodu razširjene stereotipe o islamski kulturi.

Dvanajst umetnic in umetnikov iz devetih držav, Maroka, Alžirije, Egipta, Palestine, Libanona, Dubaja, Savdske Arabije, iraškega Kurdistana in Irana, ter kolektiv umetnikov Slavs and Tatars se nam predstavlja z zelo raznovrstnimi deli. O tem priča že naslov razstave, s katerim so, kot pojasnjuje Nevenka Šivavec, direktorica MGLC-ja in kustosinja razstave, želeli združiti dvoje – sisteme, torej različne ureditve reprezentacij in individualnih umetniških sestavov, in ornamente, vzorce, te osnovne vizualne elemente, gradnike serije, ponavljanja, simetrije in geometričnosti. »Odločili smo se, da se lotimo projekta, ki bo v navezavi na zgodovino grafičnega bienala in njegovega razmerja do bližnjevzhodne umetnosti pokazal, kako se v spremenjenih družbenopolitičnih okoliščinah spreminjata umetnostni sistem in tudi umetniška produkcija. Želeli smo dobiti vpogled v trenutne razmere na Bližnjem vzhodu, ki postavljajo na preizkušnjo moč in vpliv civilne družbe in s tem odpirajo tudi vprašanje o smislu in učinku sodobne umetnosti. Ta vpogled je zanimiv, pa četudi je le delen,« pravi Šivavčeva.

Bližnjevzhodni umetniki so se doslej v Sloveniji predstavljali na grafičnem bienalu, in to že vse od šestdesetih let, kasneje pa v kontekstu transnacionalnih kuratorskih razstav. V času Jugoslavije je veliko mladih iz bližnjevzhodnih držav študiralo na jugoslovanskih likovnih akademijah, nekateri so tudi ostali v Sloveniji. Seveda je bil ta trend v skladu s politiko in z gibanjem neuvrščenih, začetim leta 1961, ki je Jugoslaviji prineslo ugled ter ugoden položaj v mednarodnih političnih in kulturnih krogih. Jugoslavija je medtem utonila v pozabo, hkrati pa so se korenito spremenile tudi razmere na Bližnjem vzhodu.

Dobra poznavalka bližnjevzhodne umetnosti Nat Muller, ki je bila Šivavčevi v pomoč pri snovanju razstave, v zanimivem besedilu pripoveduje, kaj po letu 2011 pomenijo negotove družbene razmere v državah t. i. arabske pomladi. Navaja podatke, da so se umetniške institucije v arabskem kulturnem prostoru po letu 1993 razcvetele in marsikatero izmed njih je financiral Zahod, tako je začelo na mednarodnem umetniškem prizorišču naraščati tudi zanimanje za arabsko in iransko umetnost. A Mullerjeva kljub temu ugotavlja, da je »stereotipna podoba Orienta trdovratna«, poleg tega se »porast ksenofobije oziroma islamofobije v evropskih prestolnicah žal še utrjuje«.

Zahod vidi sodobno umetniško produkcijo na Jutrovem kot romantično orientalsko eksotiko ali pa kot družbo kaosa, nasilja in zločina, skratka kot kup negativnih stereotipov, ki jih reproducirajo televizijske mreže in hollywoodski filmi. Umetniki z Bližnjega vzhoda si zato prizadevajo ustvariti protiutež zahodnim predstavitvam njihove resničnosti. V marsikateri državi, iz katere prihajajo, res ni svobode govora in kritika režima se strogo kaznuje. Da bi lahko izrazili politična stališča in vprašanja identitete, eksperimentirajo z drugačnim formalnim in estetskim jezikom, pogosto s humorjem in v navezavi na pop kulturo. Pravzaprav imajo umetniki na Bližnjem vzhodu podobno težavo kot zadnje čase tudi umetniki v Sloveniji – če želijo projekte pripraviti z državnim denarjem, je bodisi kakršnokoli nestrinjanje z vlado bodisi družbena kritika nedopustna.

Umetnike »sistemov in ornamentov« zaznamujeta islam ter usodna napetost med sodobnim univerzalizmom in njihovo mentaliteto, ki jo opredeljujejo politične, družbene in kulturne značilnosti arabskega sveta. Tisto, kar je vznemirljivo, je spoznanje, da podvomijo o globalnem umetniškem univerzalizmu, tem na Zahodu oboževanem in družbeno vseobsegajočem globalizmu. S kritično distanco se sprašujejo, ali naj bi v 21. stoletju res povsod po svetu mislili in čutili, videli in ustvarjali enako in si bili v vsem podobni kot jajce jajcu. Zahtevo po pravici biti različen in samosvoj postavljajo z vso vehemenco. To je spodbudno, saj najeda monopol instantnih multimedijskih izdelkov na skomercializiranem globalnem umetnostnem trgu. A ne glede na to ponujajo različne stvaritve, različne medije, vse od sodobnega dokumentarizma do tradicionalnih medijev in celo grafike.

Brez obotavljanja lahko tudi zapišemo, da bi bila predstavitev umetnosti Jutrovega luknjičava, če je ne bi dopolnila razstava grafičnih listov Istanbul in Isfahan slovenskega umetnika Dušana Piriha Hupa. Fotografije, posnete na potovanjih po Turčiji in Iranu ter razgrnjene v sosednjih prostorih, razstavi dodajajo nostalgičen pogled zaljubljenca v Orient.

Razstava:
Sistemi in ornamenti
Kje: Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana
Kdaj: do 18. novembra 2012