Rebecca Horn

Pisalo se je leto 1972, ko je v poletnih mesecih v Kasslu potekala peta Documenta, ki je postala kontroverzni umetniški stodnevni dogodek. Kurator, legendarni Harald Szeemann, je spremenil koncept in med sodobne umetnosti prvič uvrstil tudi performans in hepening. Povabljenih je bilo 218 umetnikov, med njimi Joseph

Beuys, skupina Art and Language, pa tudi mlada umetnica Rebecca Horn. Na Documenti je med drugimi srečala Vita Acconcija in Dennisa Oppenheima in se odločila, da mora v New York. Tam je potem ostala dobrih devet let.

Že leta 1968, še v času študija na hamburški likovni akademiji, je naredila prvo »telesno skulpturo« Enorog (Einhorn). Mlada umetnica se je na prvi pogled poigrala le s svojim priimkom – Horn v nemščini pomeni rog –, a hkrati je globoko posegla na bogato obloženo polje evropske srednjeveške krščanske ikonografije, kjer enorog simbolizira čistost, saj je pogosto upodobljen kot atribut device Marije. Rebecca je to ikonografijo premesila in konotacijo enoroga ob devici Mariji razkrinkala in preinterpretirala. Gola je hodila po polju pšenice, z dolgim belim rogom, privezanim na glavo, in njeno telo je bilo na redko ovito z belimi trakovi, kakršni so, morda po naključju, morda pa tudi ne, 30 let pozneje (leta 1997) postali Leeloojino oblačilo v Bessonovem filmu Peti element. Hornova je z inačico enoroga sodelovala na peti Documenti.

Enorog pomeni začetek njenih performansov, začetek njene mednarodne kariere in je prvi v nizu performansov, na katerih je s podaljški telesa po svoje merila prostor, njeno telo pa je ta prostor določalo, ga dojemalo, občutilo in ga parafraziralo v podaljške vseh teles sploh. Enkrat je to počela z rogom na glavi, drugič z rokavicami, ki so imele na obeh rokah dolge ošiljene nastavke za prste, z njimi pa je med hojo skozi prostor praskala po obeh vzporednih stenah, stropu in tleh, tretjič si je nadela obrazno masko s svinčniki in z gibi glave risala po steni. Kmalu je svoje telo in gibanje po prostoru zamenjala s kinetičnimi objekti – z nožem, ki zabada v kamen (rezultat tega pa je ranjeno kamenje), z violino, ki igra sama, pa z več instalacijami z godalnimi inštrumenti in bobni ter pernatimi kinetičnimi objekti (denimo z jetniško pahljačo iz ptičjega perja).

Te performanse je snemala s kamero in postopoma prešla na novo ustvarjalno področje, k filmu. Med njenimi znamenitejšimi filmi je Buster’s Bedroom, 104-minutni film z Donaldom Sutherlandom in Geraldine Chaplin v glavnih vlogah, ki govori o mejnih trenutkih v življenju in je hommage Busterju Keatonu. Posvečena mu je tudi mehanska instalacija Čas teče (Time Goes By, 1990/91), pri kateri so med 40.000 metrov razvitega hollywoodskega filma, termometre, daljnoglede in bakrene kače položeni Keatonovi čevlji. Najpogostejše teme, ki jih obravnava, so seksualnost, človeška ranljivost in čustvena krhkost in prav zaradi teh občutljivih in neredko zamolčanih tem sta za njeno ustvarjalnost značilna posebno bogastvo in kompleksnost.

Rebecca Horn je likovna umetnica, performerka, režiserka, pesnica, profesorica, ki je v svoji karieri, dolgi štiri desetletja, razstavljala že v vseh ključnih svetovnih galerijah in muzejih sodobne umetnosti. Leta 1995 je naredila posebno instalacijo za Guggenheimov muzej v New Yorku, podobno, kot je zdaj naredila posebno instalacijo svojih del in del svojih gostov tudi v Umetnostni galeriji v Mariboru. Hkrati je Mariboru posvetila še posebno delo/instalacijo Blodne luči. Značilnost njenega dela sta natančna tehnična izdelava in funkcionalnost na novo izmišljenih objektov oziroma kinetičnih skulptur in njihovih gibov. Perfekcionizem jo dela veliko in Rebecca Horn ima vedno popoln pregled in nadzor nad postavitvijo in potekom svojih razstav.

V osemdesetih in devetdesetih letih so nastajale instalacije s političnim nabojem in z zgodovinskim spominom, kot sta Stolp brezimnih (Turm der Namenlosen, 1994) in Koncert za Buchenwald (Konzert für Buchenwald, 1999). Pogosta raba glasbenih inštrumentov govori o njenem odnosu do glasbe in nedavno je dala instalaciji tudi glasbeno razsežnost – vokalne in instrumentalne skladbe Haydna Chisholma, subtilne in krhke, zaradi katerih neizgovorljivo dobiva mistični prizvok. Ja, za nekatere je Rebecca Horn mistična alkimistka.

A kot pravi sama, gre pri njej predvsem za energijo. Rada ustvarja v samoti, ko je sama s seboj in ko se njen jaz umakne ustvarjalnim zamislim, ko se te zamisli napolnijo z lepoto, barvami, oblikami, besedami in ko umetnost zaorje v njen vsakdanjik, ko njene misli švigajo, ko je na delu čisti um, in ta del samote se potem izenači z ustvarjalnostjo. Rada se tudi seli. Bivala je že na različnih koncih sveta – v Berlinu, Parizu, New Yorku, Barceloni ... in to je ključno tudi za njeno delo, za njena razmerja, ljubezni in izmenjavo energij.

Razstava:
Rebecca Horn & gostje
Kdo: Rebecca Horn in številni gostujoči umetniki
Kje: Umetnostna galerija Maribor
Kdaj: do 11. novembra 2012