Turkova alternativna oblast

Poskus uvajanja komunističnih metod vladanja

Žiga Turk, minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, je konec oktobra sklical prve t. i. krizne koordinacije za področje visokega šolstva in znanosti. Doslej so na ministrstvu imeli že tri ali štiri takšne koordinacije, na katerih so predstavniki vrtcev, osnovnih, srednjih in višjih šol, dijaških organizacij in univerze skupaj s predstavniki ministrstva iskali možnosti, kako »v oteženih finančnih razmerah izpeljati vse ukrepe na področjih, ki jih pokriva ministrstvo«, kot je dejal Turk. Tako imenovane krizne koordinacije naj namreč ne bi bile »namenjene piarovstvu in dogovoru pred kamerami«, je še dodal, »ampak produktivnemu iskanju rešitev, kako bi sistemi na področju izobraževanja, znanosti in kulture delovali tudi v bistveno težjih finančnih razmerah«. Sliši se seveda izjemno. Je morda minister odkril nov model delovanja, veliko učinkovitejši od dosedanjega?

Pravzaprav ne. Kajti koordinacije so bile ena izmed najosnovnejših oblik političnega delovanja bivše, komunistične oblasti. Janez Drnovšek je bil recimo leta 1989 najbolj ponosen prav na to, da je bil prvi jugoslovanski predsednik, ki je »ločil partijo od države«, ko je ukinil t. i. glavno koordinacijo, napol neformalno beograjsko ložo, katere člani so bili šef partije, predsednik predsedstva in predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) in je v tistem času sprejemala najpomembnejše odločitve v Jugoslaviji. Takšnih koordinacij je bilo tedaj po državi še več. Obstajale so recimo republiške koordinacije – to je v Sloveniji odpravil Milan Kučan – pa koordinacije znotraj SZDL, ki so med drugim izvajale nadzor nad mediji. In seveda so obstajale tudi koordinacije znotraj posameznih srednjih in visokih šol, ki so tedaj neformalno bdele nad učenci in učitelji.

Kaj je bila temeljna težava takšnih »koordinacij«, je bilo v času prehajanja v demokracijo povsem jasno. Celo ena izmed prvih javnih razprav je potekala o vprašanju, ali nova politična gibanja zares sodelujejo v t. i. Smoletovi koordinaciji ali ne. Bistvo demokracije je seveda v ločenosti treh vej oblasti, sodne, zakonodajne in izvršilne, ki morajo biti neodvisne druga od druge, koordinacije pa so nekoč premoščale te ovire. Bile so sicer učinkovita, a totalitarna oblika koncentriranja moči.

Nekaj podobnega si očitno sedaj želijo tudi na kulturnem ministrstvu, kjer ugotavljajo, da s formalnimi ukrepi ne dosegajo učinkov, in bi stvari radi urejali mimo formalne države. Le sindikat šolnikov (SVIZ) se je za zdaj postavil po robu takšnemu delovanju, češ da neformalni sestanki, kakršne želi Turk, spodkopavajo normalen socialni dialog.

Jasno, v demokraciji so takšne »koordinacije« izjemoma dovoljene le v izrednih razmerah. Ob poplavah. Potresih. In ko stvari uidejo izpod nadzora politike …