Bodo v času Janševih vladavin referendumi še dopustni?

Pri vlaganju referendumskih pobud zmore notranje ministrstvo preveriti okrog 2500 podpisov v enem dnevu. To so na MNZ demonstrirali tudi julija letos, ko je Vili Kovačič v državni zbor vložil pobudo za referendum o TEŠ 6. Kovačič je tedaj, 26. julija, vložil okrog 2700 podpisov. Še isti dan so bili podpisi poslani v preverjanje na MNZ, kjer so pobudnike proti koncu dneva, formalno pa naslednji dan, 27. julija, obvestili, da naj bi bilo zbranih le okrog 2151 podpisov ali štiristo premalo. Postopek je torej trajal dva dni.

Povsem drugačna avantura se je zgodila sindikatu kemične, nekovinske in gumarske industrije, ki je vložil pobudo za referendum o slabi banki. Sindikat je v parlament že mnogo prej dostavil več kot 3000 podpisov, a je predsednik parlamenta Gregor Virant te podpise poslal v preverjanje na MNZ dva dni kasneje, kot bi to bilo mogoče. Na MNZ so ponovno podpise preverili v enem dnevu, a Virant pobudnikov o izsledkih ni obvestil. Šele nekaj ur pred koncem roka za zbiranje podpisov, 30. oktobra, je dobil sindikat od finančnega ministra Šušteršiča »ustno« informacijo, da so zbrali premalo podpisov, formalni dopis z MNZ pa je prispel v parlament šele 14 minut prej, preden se je zaključil delovni čas vložišča državnega zbora in rok za zbiranje podpisov. Ta postopek je trajal najdlje, kolikor je bilo mogoče, kar sedem dni.

Koalicija je v zadnjem tednu sama demonstrirala celo vrsto spornih praks zlorabe oblasti, ki tokrat upravičujejo uporabo referenduma.

Predsednik sindikata Tomaž Kumer pravi, da mu je jasno, da želi politika v njihovem primeru narediti vse, da do referendumov ne bi prišlo. »Zavedam se, kakšno igro se grejo. In če bomo v našem primeru to igro tudi dokazali, bo verodostojnost te politike enaka nič,« pravi. V sindikatu so prepričani, da je bilo vročanje namenoma opravljeno »dogovorno«, med Gorenakom in Virantom tako, da bi jim onemogočili zbrati manjkajoče podpise. A ne samo, da so jim onemogočali zbiranje podpisov. Interna preiskava v parlamentu je ta teden pokazala, da so iz parlamenta na MNZ poslali 307 listov, na katerih je bilo 3089 podpisov, z ministrstva za notranje zadeve pa so dobili vrnjenih 271 strani ali celih 36 strani premalo. Kot je potem priznal tudi Virant, podpisov sploh ni bilo premalo – le založili ali izgubili so jih nekje, verjetno na MNZ.

Za demokracijo je gotovo skrb zbujajoče, da lahko na notranjem ministrstvu enostavno izgubijo ali »založijo« 36 listov z več kot 500 podpisi. Bodo na MNZ, kjer so ta teden sprožili notranji nadzor, odkrili odgovornega za tako hudo zlorabo? Spomnimo se, da je leta 2007 ministrstvo pod vodstvom Dragutina Mateja (SDS) v podobnem primeru za 18 mesecev založilo pet »urgentnih« Interpolovih depeš, v katerih so tuje policije omenjale provizije pri nakupu patrij. Tudi tedaj so na ministrstvu sprožili notranji nadzor, ki pa ni odkril prav ničesar. Še celo disciplinskih postopkov zaradi »malomarnosti« proti dvema policistoma zaradi zastaranja zadeve na ministrstvu niso sprožili. Sta pa zaradi zamude pri preiskavi v tistem primeru pridobila prvoobtožena Janez Janša in Jože Zagožen, saj tožilstvo ni moglo preverjati telefonskega prometa med njima v ključnem letu 2005.

To, kar sta si tokrat privoščila Gregor Virant in notranji minister Vinko Gorenak, je ena hujših zlorab oblasti. A manipulacija z referendumskimi pobudniki ni edina zloraba, ki smo ji bili priča ob tej referendumski sagi. Poleg referenduma o slabi banki, ki ga zahteva sindikat kemične in gumarske industrije, je referendum o holdingu zahteval še sindikat delavcev elektroenergetike. Sindikat je na koncu svojo pobudo sicer umaknil, saj so z ministrstvom za finance in ministrstvom za infrastrukturo in prostor dosegli nekakšen »dogovor«. V tem dogovoru, ki smo ga pridobili v uredništvo, sta ministra Černač in Šušteršič sindikatu enostavno obljubila, katera elektropodjetja bo država prodala in kako naj bi se v prihodnje delil dobiček.

Tudi v tem primeru je koalicija prekoračila svoja pooblastila. Te t. i. sektorske politike upravljanja premoženja bi v osnovi morale biti razvojne politike, ki jih pripravi vlada na podlagi strokovnih analiz in ki jih nato potrdi parlament. Ne pa, da se o razprodaji najbolj zdravega dela državnega premoženja vlada dogovarja s sindikati na tajnih sestankih. Tudi tukaj je bila igra zelo umazana, pravi Marko Golob, bivši član uprave Agencije za upravljanje s kapitalskimi naložbami (AUKN): »Ko je postalo jasno, da bo Janša prevzel oblast, so tudi meni nekateri visoki funkcionarji te vlade ponujali mesto člana uprave Holdinga Slovenskih elektrarn, če mi bo uspelo pomiriti elektrosindikate,« pravi. Glavni motiv vlade je po njegovem nadzor nad državnim premoženjem, elektrosindikati pa so s svojimi referendumskimi grožnjami pomenili glavno oviro. »Zadaj je Andrej Vizjak, ki je neposredno grozil sindikalistom, da ne bodo dali poroštva za TEŠ, če bodo ti zahtevali referendum o holdingu,« opozarja Golob.

Nepravilnosti pa se tukaj še ne končajo. Poleg tega da je vladajoča koalicija očitno prekoračila svoje pristojnosti pri referendumski pobudi dveh sindikatov o slabi banki in holdingu, je nato na precej sporen način tudi preprečila poslancem Pozitivne Slovenije, ki so vložili zahtevo za razpis dveh referendumov s svojimi podpisi. Predsednik parlamenta Gregor Virant je prvo zahtevo poslancev o referendumu o slabi banki zavrnil, češ da so bili podpisi poslancev skenirani oziroma fotokopirani, česar naj poslovnik državnega zbora ne bi dovoljeval. A ustava v 90. členu seveda ne govori o tem, da mora tretjina poslancev predložiti »lastnoročne podpise«, govori le o izraženi volji poslancev. Za povrh vsega pa je ustavno sodišče že večkrat, zadnjič letos poleti, razsodilo, da so fotokopirani ali skenirani podpisi v sodnih postopkih dovoljeni.

V tej, zadnji odločbi iz 14. junija so recimo ustavni sodniki zapisali, da je v Sloveniji dovoljeno »s pomočjo sredstev komunikacijske tehnologije« vlagati na sodišča »tako vloge kot tudi priloge«, da lahko recimo različna pooblastila na sodišča pošiljamo tudi po faksu, kar pomeni, da so takšni dokumenti lahko tudi skenirani: »Res je, da se pri fotokopiji pooblastila lahko pojavi dvom o pristnosti, in to pogosteje kot pri originalnem podpisu. Vendar ima zato sodišče možnost, da tudi po uradni dolžnosti zahteva predložitev overjenega pooblastila,« so zapisali ustavni sodniki, ki so za tem dodali, da je avtomatska odločitev sodišča, da je neko fotokopirano pooblastilo nepopolno, samo zato, ker je fotokopirano, »očitno napačna«, samovoljna in arbitrarna. Če je torej Gregor Virant dvomil o pristnosti podpisov, recimo po tem, ko je parlamentarna zakonodajno-pravna služba ocenila, da je vloga poslancev formalno »pomanjkljiva«, bi od poslancev lahko kvečjemu zahteval originalne podpise, lahko pa bi jim seveda tudi poslal elektronsko sporočilo ali bi jih enostavno poklical po telefonu in preveril njihovo voljo, ne pa, da je vlogo avtomatsko zavrnil.

Tudi sicer so v parlamentu doslej upoštevali na tak način izraženo voljo poslancev. Ko je recimo letos aprila skupina poslancev Virantove Državljanske liste vložila novelo zakona o varstvu okolja, se pod predlog Gregor Virant ni podpisal lastnoročno, niti njegov poslanec Bojan Starman ali Polonca Komar, pa so v parlamentu vendarle priznali njihove »podpise« kot veljavne.

»Zavedam se, kakšno igro se grejo. In če bomo v našem primeru to igro tudi dokazali, bo verodostojnost te politike enaka nič.« – Predsednik sindikata kemične industrije Tomaž Kumer

Še hujšo zlorabo pa so si koalicijski poslanci privoščili pri drugi pobudi poslancev Pozitivne Slovenije, ki so jo ti lastnoročno podpisali, a koalicijski poslanci nekaterih podpisov niso hoteli priznati. Eden izmed najbolj absurdnih trenutkov minulega tedna je bil dialog med poslanko SDS Patricijo Šulin in poslancem iz vrst Pozitivne Slovenije Jerkom Čehovinom. Bolj ko je namreč Čehovin vztrajal, da je podpis pod zahtevo o referendumu o državnem holdingu njegov, bolj je bila Šulinova prepričana, da ni: »Moram povedati, da zelo dobro slišim in da sem zelo dobro slišala, da ste povedali, da je ta podpis vaš. Lahko pa ponovno povem, da se mi tudi vaš podpis zdi sporen. O tem pa bo, kolega Čehovin, odločalo ustavno sodišče,« je vztrajala poslanka SDS, vodja njihove poslanske skupine Matjaž Tanko pa je celo predlagal vodstvu parlamenta, naj podpise pošlje v preverjanje kriminalistom in grafologom.

Svetovna praksa je seveda polna primerov, kjer kdo trdi, da njegov podpis ni njegov, le redki pa so primeri, kjer mora kdo dokazovati, da je njegov podpis, s katerim se strinja, njegov. Pravzaprav lahko v zadnjih letih najdemo le en tak, podoben primer, do katerega je prišlo v kakšnem od parlamentov po svetu. Ne gre za primer iz Evrope. Leta 2010 je skupina 27 poslancev v majhni otoški državi Vanuatu sredi Tihega oceana izglasovala nezaupnico vladi, a predsednik parlamenta nezaupnice ni upošteval, češ da dva podpisa nista bila pristna ... Oba poslanca sta bila zaradi tega seveda precej razburjena. Kako bi se morala podpisati, da bi se prav podpisala?

Res je, da so bili v Sloveniji referendumi v zadnjih letih pogosto zlorabljeni. »Demokracija ne terja zgolj, da ljudje sami odločajo, kaj je najboljše zanje, ampak tudi, da o tem odločajo prek institucij reprezentativne demokracije, ki nas varujejo pred strastjo trenutka,« je recimo o slovenski inflaciji referendumov pred letom dejal francoski filozof Tzvetan Todorov. A referendum je lahko tudi oblika omejevanja oblasti in zdi se, da je koalicija v zadnjem tednu sama demonstrirala celo vrsto spornih praks, ki tokrat upravičujejo uporabo referenduma.