Izbrisani varčevalci

Kar zadeva varčevalce nekdanje Ljubljanske banke, je Slovenija doslej imela precejšnjo srečo. Hrvaški, predvsem pa bosanski varčevalci te banke so iskali pravico v različnih državah od Bosne do Italije, a so jih vsepovsod zavračali. Slovenija je po navadi zmagala z utemeljitvijo, da gre v njihovih primerih za meddržavno, nasledstveno vprašanje in ne za tako imenovano civilnopravno razmerje, zaradi česar sodišča niso pristojna za konkretne primere. Minuli teden pa je sledil šok. Eno najuglednejših mednarodnih sodišč, Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, je razsodilo, da je Slovenija kršila človekove pravice varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke v Bosni. V konkretni zadevi je sicer obravnavalo primer varčevalcev, ki sta tožila Slovenijo in Srbijo. A ker imajo na sodišču še 1650 podobnih pritožb, ki zadevajo prihranke okrog 8000 ljudi, morata obe državi v šestih mesecih pripraviti ustrezen sistemski ukrep. Ti varčevalci iz Bosne bi morali po sodbi sodišča do svojih prihrankov priti po istih pravilih, kot so prišli Slovenci v Sloveniji in Srbi v Srbiji.

Minister Karl Erjavec in visoki predstavnik za nasledstvo Rudi Gabrovec, ki je nad sodbo presenečen, sta seveda napovedala pritožbo na t. i. Grand Chamber, kjer bo zadevo domnevno bolj nepristransko obravnavalo 17 sodnikov. Kakšen bo odgovor Slovenije? Delno ga je verjetno že skiciral slovenski sodnik Boštjan M. Zupančič v svojem ločenem, odklonilnem mnenju. Slovenija se bo ponovno sklicevala na znano teritorialno načelo, po katerem bi morala vsaka država naslednica jamčiti za vloge varčevalcev na svojem ozemlju, zaradi česar naj bi šlo v tem primeru za nasledstveno vprašanje. Zupančič je pri tem navedel poročevalca Erika Jürgensa, ki je pred leti zapisal, da so varčevalci drli v LB zaradi izjemno visokih, 12-odstotnih obrestnih mer in zaradi hude potrebe propadajočega komunističnega režima po devizah. Takšna »ponzijeva shema« se je morala prej ali slej podreti in tega denarja naj praktično nikoli ne bi bilo, čeprav je zanj jamčila jugoslovanska centralna banka.

Se bomo zdaj z nostalgijo spominjali predlogov, da bi Slovenija, če ne drugače, pa vsaj iz praktičnih, človeških razlogov, poplačala male varčevalce LB?

Ja, težava varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke je lahko zelo, zelo zapleteno vprašanje. Slovenija lahko recimo meni, da bi se moralo »vprašanje delitve jamstev za devizne hranilne vloge obravnavati v okviru nasledstvenih pogajanj, kot je določil 7. člen priloge C sporazuma o vprašanjih nasledstva«. Druge države z drugačnimi interesi, kot je recimo Hrvaška, pa lahko Sloveniji odgovarjajo, da prav iz točke 7C sporazuma o vprašanjih nasledstva izhaja, da je vprašanje Ljubljanske banke izločeno iz sukcesije in se zato rešuje v Baslu ali kje drugje ... No, strasbourško sodišče, ki je kot institucija pristojno predvsem za varovanje človekovih pravic konkretnih posameznikov, se je odločilo vprašanje poenostaviti. Iz perspektive konkretnega varčevalca, gospe Ališić in gospoda Sadžaka, je pač očitno, da se države glede tega ne morejo dogovoriti. Štirje krogi pogajanj o tem vprašanju med letoma 2000 in 2002 niso obrodili sadov. Ali gospa Ališić potem nikoli ne bo dobila svojih 5000 mark?

Že zdrava pamet pravi, da tako v neskončnost ne bo šlo. Strasbourško sodišče je presodilo, da je za njihove »marke« tedaj res jamčila jugoslovanska centralna banka, a ker se je ob reformi v letih 1989/90 Ljubljanska banka Sarajevo priključila državni Ljubljanski banki v Ljubljani in ker je za devizne vloge lahko jugoslovanska centralna banka jamčila le, če je to zahtevala posamezna Ljubljanska banka, bi morala prej ali slej odgovornost vsaj za bosanske varčevalce prevzeti Slovenija. Ali bo ta sodba vzdržala, bo najbrž jasno čez kakšno leto, ko bo o njej odločal veliki senat. Tudi v primeru izbrisanih se je naša država pritožila na veliki senat, a je bila neuspešna. Če se bo to zgodilo, se bomo verjetno z nostalgijo spominjali predlogov, da naj bi Slovenija, če ne drugače, pa vsaj iz praktičnih, človeških razlogov, poplačala vse te male varčevalce v drugih republikah nekdanje SFRJ. V tem primeru bi Ljubljanska banka ohranila vsaj ugled in s tem svojo mrežo. Sedaj pa je banka (in z njo Slovenija) ob ugled, ob mrežo, pa še plačati bo morda morala.