Aleksander Aristovnik: »Ne morem se znebiti občutka, da vlada pod krinko uravnoteženja javnih financ izvaja ideološke posege v družbo.«

Bolj ko so ljudje negotovi, manj trošijo, to pa krizo še poglablja. Največja ironija je, da vladajoča elita to negotovost še dodatno podpihuje.

Zakaj prav krčenje srednjega razreda najbolj ovira zagon gospodarstva in kakšne bodo posledice prenaglega varčevanja v javnem sektorju? O tem z dr. Aleksandrom Aristovnikom, izrednim profesorjem ekonomike javnega sektorja na ljubljanski Fakulteti za upravo in mednarodne ekonomije na ljubljanski Ekonomski fakulteti.

Socialna stiska je vse hujša, ljudje varčujejo na vseh področjih, celo pri pogrebih. Vse bolj priljubljen postaja raztros pepela.

Statistika kaže, da s svojim razpoložljivim mesečnim dohodkom težko ali zelo težko shaja tretjina slovenskih gospodinjstev. Število gospodinjstev, ki finančno le s težavo preživijo mesec, je lani glede na leto 2007 poraslo za 45 odstotkov. Mlajši sicer niso tako zelo pod udarom, ker živijo doma. Vendar to ni rešitev. Namesto da bi država preskrbela delovna mesta in cenejša stanovanja, dopušča predolg študij kot nekakšen socialni korektiv. To skoraj dve tretjini mladih sili, da ostanejo na plečih staršev, ki se že sami težko preživljajo. V tem pogledu smo žal v samem evropskem vrhu.

Ne le sociologi, tudi bankirji, denimo France Arhar, opozarjajo, da v Evropi zaradi krize izginja srednji sloj.

To drži. Del srednjega sloja zaradi krize postopoma prehaja v nižji sloj. Sodeč po statističnih podatkih se revščina in socialna izključenost v Sloveniji znatno povečujeta. V primerjavi s povprečjem EU smo sicer še vedno na boljšem, skrb pa zbuja izrazit negativni trend. Število revnih ali socialno izključenih oseb v EU se je od leta 2005 do leta 2010 postopno zniževalo s 124 milijonov na 116 milijonov. V nasprotju s tem pa se je v Sloveniji število s 362 tisoč v letu 2005 povečalo za 4000 oseb v letu 2010. Silovito se je revščina povečala lani, ko je v Sloveniji živelo že 386 tisoč ali skoraj 20 odstotkov revnih ali socialno izključenih oseb, kar je okoli 15 odstotkov več kot v letu 2009. Od cilja, to je zmanjšanja revščine za 40 tisoč oseb, zastavljenega v strategiji Evropa 2020, se v zadnjih letih žal še bolj oddaljujemo. Ker se plače znižujejo, bo tudi vse več tistih, ki so se doslej uvrščali v srednji sloj, zdrsnilo v nižji sloj. Srednji sloj je zaradi negativnih pričakovanj glede dohodkov, stabilnosti službe in splošne negotovosti v družbi pri potrošnji vse bolj racionalen, kar dodatno vpliva na razpoloženje v celotni ekonomiji. Bolj ko so ljudje negotovi, manj trošijo, to pa krizo še poglablja. Največja ironija je, da vladajoča elita to negotovost še dodatno podpihuje. Namesto da bi s pozitivizmom oz. optimizmom olajšala in pospešila izhod iz krize, stalno straši z izrednimi razmerami in s sveto trojico. Morda pa niti ne bi bilo tako slabo, če bi sveta trojica prišla, morda bi reforme pod njenim diktatom izvajali ceneje in objektivnejše. Ne morem se znebiti občutka, da vlada pod krinko uravnoteženja javnih financ izvaja ideološke posege v družbo. Na primer, na področju visokega šolstva želi uničiti najbolj kakovostno javno univerzo v državi, s ciljem ustanovitve zasebnih fakultet, ki bodo večinoma proizvajale kvazi družboslovne diplomante brez možnosti primerne zaposlitve. Hkrati vse dela po hitrem postopku, brez širše razprave in neusklajeno s socialnimi partnerji, kot da čuti, da ne bo dolgo na oblasti in da mora čim prej spremeniti družbene, ekonomske in socialne okvire. Z drugimi besedami, da Slovenijo predrugači, jo naredi vodljivo in podrejeno ozki vladajoči eliti.

Zadnji varčevalni ukrepi predvidevajo dodatno zmanjšanje mase plač v povprečju za pet odstotkov v prihodnjem letu. Kakšna bo finančna korist tega ukrepa?

Bojim se, da zmanjšanje mase plač nujno vključuje odpuščanje večjega števila zaposlenih v javnem sektorju. Skrita želja vlade je odpustiti vsaj 15 tisoč javnih uslužbencev. Računa, da bo z znižanjem mase plač prihranila okoli dvesto milijonov. Dejansko pa bo neto prihranek znatno nižji, saj ne upošteva stroškov odpravnin in socialnih transferjev. Poleg tega bodo odpuščeni manj trošili, zaradi česar se bodo zmanjšali proračunski prilivi.

Bojim se, da zmanjšanje mase plač nujno vključuje odpuščanje večjega števila zaposlenih v javnem sektorju. Skrita želja vlade je odpustiti vsaj 15 tisoč javnih uslužbencev.

Se je vlada za reze v javni sektor odločila na pamet?

Sam resnih analiz in izračunov še nisem videl. Vlada je računovodsko ugotovila, da če želi doseči zastavljene fiskalne cilje, četudi so ti še tako nerealni, bo pač treba odpuščati. Posredno bo s tem zrušila plačni sistem, ki je komaj zaživel, saj namerava plače v enem delu javnega sektorja znižati za 15 odstotkov, v drugem pa za 10 odstotkov. Izgovarja se sicer, da bo krčila samo dodatek za povečan obseg dela in druge dodatke, vendar to ne bo zadoščalo. Edino, glede česar se z Janšo strinjam, je njegovo predvolilno priznanje, da je Virantov plačni sistem napaka. Prepričan sem, da bo ta sistem padel prej ali slej, saj je neživljenjski, birokratski in ne motivira k večji produktivnosti, še posebej sedaj, ko je redna delovna uspešnost zamrznjena. Napredovanje je tako rekoč avtomatično, ne glede na uspešnost in kakovost dela, plače pa so določene administrativno. Ponuja premalo manevrskega prostora za plačilo po učinkovitosti in uspešnosti. Ne bo torej škode, če se ta rigidni sistem odpravi.

Bi bili ti rezi potrebni, če ne bi Janša z nespametnimi izjavami v tujini ustvaril izrednih razmer? Realna ekonomska slika sploh ni tako slaba, kot jo prikazuje vlada.

Večina makroekonomskih kazalcev pri nas je dobrih in se glede na preostale evropske države ne razlikujejo, res pa je, da smo zastali pri izhodu iz krize, kar se kaže v stagnaciji gospodarske rasti in posledičnem zaostajanju naše razvitosti za EU povprečjem. Toda to ne more biti izgovor za stalno zastraševanje in ustvarjanju negativnega ozračja. Tudi Janša je z izjavami o bankrotu in grškem scenariju posredno vplival na dodatno podražitev zadolževanja države. Če bi bil v svojih izjavah previdnejši, bi se bonitetne hiše in finančni trgi odzvali manj panično in zadolževali bi se lahko ceneje, kar bi omililo potrebo po ostrih rezih.

Kako odgovarjate na vladne argumente, da javni sektor mora varčevati, ker doslej krize ni občutil tako močno kot zasebni sektor?

Ta vlada se napaja iz konflikta. Namerno spodbuja konflikte med javnim in zasebnim sektorjem, rdečimi in črnimi, starimi in mladimi, delodajalci in sindikati. Javne uslužbence prikazuje izključno kot strošek, kot parazite, ki nič ne prispevajo in se zato ne bo nikjer poznalo, če se jim denar vzame. Toda, denar za zdravstvo, policijo, kulturo, izobraževanje, oskrbo starejših in tako naprej ni vržen stran. To je investicija v prihodnost, je komplementarni del narodnega gospodarstva, ki omogoča, da smo zdravi, izobraženi, varni. Če inženir izdela proizvod, je to dodana vrednost v družbi, učitelj, ki je tega inženirja izobrazil, in zdravnik, ki ga je pozdravil, pa za to vlado pomenita samo strošek. Če ne bo država vlagala v znanje, zdravje in varnost svojih ljudi, kdo bo? Uničevanje javnega sektorja bo imelo dolgoročne negativne posledice za razvoj celotne družbe in njeno socialno podstat. Vse pomembne mednarodne institucije poudarjajo pomen izobraževanja, znanosti in raziskovanja. Država se brez tega ne more razvijati in omogočati večje blaginje svojim ljudem. Poleg tega ne drži, da javni sektor ni delil usode zasebnega. Naj spomnim, da so se plače javnim uslužbencem pred časom že znižale za osem odstotkov, res pa, da je bilo znižanje v nekaterih delih javnega sektorja nižje zaradi izplačila tretje in četrte tranše zaradi uskladitve plačnega sistema. Tudi odpušča se že na mehak način – z upokojevanjem. Danes tudi ne bi imeli evra, če se ne bi javni sektor v obdobju pred pristopom v evroobmočje odrekel rasti plač in privolil, da se del dviga plač usmeri v zaprti vzajemni pokojninski sklad. Javni sektor se torej nenehoma odpoveduje, a ga vlada kljub temu skuša prikazati zgolj kot breme, administrativno postavko, ki jo je treba znižati, da se dosežejo fiskalni cilji. Ker plače in socialni transferji pomenijo okoli dve tretjini vseh javnih izdatkov, je vladi tu seveda najlažje rezati. Dejstvo je, da največje breme sedanje krize nosita srednji in nižji sloj. Premožni bodo svoje premoženje vedno lahko skrili v davčne oaze, država pa bo vzela tam, kjer bo lahko, in tu so upokojenci in javni uslužbenci najpriročnejša tarča. Vlada namerava v slabo banko vložiti vsaj štiri milijarde, čeprav bi bila dokapitalizacija bank bistveno cenejša. Reševanje tudi zasebnih lastnikov bank z javnim denarjem je sprejemljivo, dostopno in kakovostno javno šolstvo in zdravstvo pa ne? Res ne razumem te dvoličnosti.

Predpostavlja se, da bosta v primeru, da se odpustita denimo dva učitelja, dva delavca v zasebnem sektorju spet dobila zaposlitev. To drži?

Absolutno ne. Prav nasprotno. Najprej moram izpostaviti, da javni sektor ni povzročil te krize in torej tudi ni kriv za odpuščanje v zasebnem sektorju. Bo pa odpuščanje v javnem sektorju še dodatno povečalo odpuščanje v zasebnem, saj bo zaradi več brezposelnih v državi domača zasebna potrošnja še manjša, to pa bo občutil predvsem zasebni sektor z zmanjšano prodajo. Ni zavedanja, da sta javni in zasebni sektor komplementarno povezana in da enega brez drugega ni. Logika, da če gre slabo enemu, mora iti tudi drugemu, je sprevržena. Seveda sta potrebni racionalizacija in omejitev porabe tudi v javnem sektorju, vendar mora biti ta skrbno pretehtana in strokovno utemeljena.

Res potrebujemo tak obseg javnih storitev, kot ga imamo zdaj, ali bi bilo smiselno, da ga ustrezno zmanjšamo?

To je stvar družbenega konsenza. Slovenija je vrhunec krize doživela v letu 2009, ko smo imeli več kot osemodstotni padec BDP-ja. Normalno je, da v hudi gospodarski krizi javni sektor nadomesti aktivnost zasebnega s povečanjem javnih izdatkov. Po krizi se pričakuje, da se bodo javne finance konsolidirale. Težava je v tem, da se je kriza tako v svetu kot pri nas zavlekla, tudi zaradi prevelikih varčevalnih rezov. Sam vidim rezerve zlasti pri proračunskih prihodkih, tu mislim predvsem na dvig splošne stopnje DDV-ja za najmanj dve odstotni točki. Tako je ravnalo kar nekaj evropskih držav. Precej bi pridobili tudi z boljšim upravljanjem državnega premoženja. Vse mednarodne institucije izpostavljajo, da je v Sloveniji korporativno upravljanje v državnih podjetjih in bankah slabo. Rezerve so tudi v zmanjšanju sive ekonomije, ki pri nas obsega okoli 20 do 30 odstotkov BDP-ja, kar je v primerjavi s skandinavskimi državami ogromno. Težava je v pomanjkanju davčne kulture. Izogibanje plačilu davščin je v Sloveniji žal še vedno vrednota, ki bi jo bilo treba postopoma spremeniti, izboljšati pa bi se morale tudi javne storitve, da ljudje vedo, za kaj plačujejo davke in kaj za to dobijo. Z obstoječimi vladnimi ukrepi gotovo ne gremo v to smer, saj bo zaradi verjetnega upada kakovosti javnih storitev sive ekonomije še več.

Slovenija ni edina, ki varčuje v javnem sektorju. Enako so ravnale tudi mnoge druge evropske države, denimo Estonija, ki jo dajejo za zgled.

Estonija ni samo znižala plač zaposlenim v javnem sektorju. Eden ključnih elementov konsolidacije njenih javnih financ je bilo zvišanje DDV-ja za dve odstotni točki, kar je ublažilo pritisk krize na kakovost javnega sektorja. Je pa seveda treba vedeti, da je v baltskih državah življenjski standard tudi za več kot 40 odstotkov nižji kot pri nas in da se prebivalci od tam množično izseljujejo. Po BDP-ju na prebivalca Slovenija krepko prehiteva Litvo in Latvijo, pa tudi Estonijo, ki je v zadnjih letih razvojno razliko sicer zmanjšala. Poleg tega je za baltske države značilno močno nihanje rasti, kar ni dobro, saj so zaradi tega razlike v dohodkih še večje, temu primerno pa je večje tudi nezadovoljstvo prebivalstva. Pred krizo so baltske države izjemno hitro rasle, predvsem po zaslugi tujega kapitala. Z izbruhom krize se je tuji kapital umaknil, sledil pa je silovit padec rasti gospodarske aktivnosti. Verjetno si v Sloveniji tega ne želimo. Naš cilj mora biti vzdržna gospodarska rast na zdravih temeljih.

Slovenija glede javnega sektorja praktično po nobenem kazalcu ne izstopa iz povprečja EU, ne po deležu javnih uslužbencev ne po izdatkih zanje. Kljub temu se stanje skuša prikazati kot dramatično.

Imam občutek, da vlada to počne namenoma. Pod pretvezo, da javni sektor sploh ni občutil krize, bi rada izvedla demontažo socialne države in naredila prostor za privatizacijo dela javnega sektorja. Posledica odpuščanja javnih uslužbencev bo, da bodo čedalje večje potrebe prebivalstva po izobraževanju, zdravstvu, socialnih storitvah in varnosti zadovoljevali zasebni, dražji in manj dostopni ponudniki teh storitev. Pri tem ne smemo pozabiti, da je glavni cilj zasebnika dobiček in ne širše družbeno zadovoljstvo.

Vlada po eni strani drastično varčuje, po drugi strani pa znižuje stopnjo davka na dobiček podjetij. Načrtuje, da bo v prihodnjem letu za 270 milijonov manj prilivov iz tega naslova. Izpad bo skoraj tolikšen, kot bo skupen neto učinek varčevanja pri plačah javnega sektorja in socialnih transferjih.

Gre za povsem irelevanten ukrep. Mi lahko poveste, kdo ima danes sploh še dobiček? To je samo predstava za množice brez konkretnih učinkov. Vlada želi pokazati, da s tem spodbuja podjetništvo, kjer pa je davčna stopnja le kamenček v mozaiku. Vlada bi naredila veliko več, če bi zmanjšala druge birokratske ovire in izboljšala poslovno okolje, saj smo na lestvicah konkurenčnosti zelo nazadovali. Enako nerealno je pričakovanje vlade, da naj bi v prihodnjem letu načrpali za skoraj dve tretjini več evropskih sredstev kot letos. Tu se dobro vidi, kako želi vlada na silo zapreti proračunske postavke. Prepričan sem, da vladi ne bo uspelo doseči zastavljenih fiskalnih ciljev za prihodnje leto.

Se Slovenija z varčevalnimi ukrepi približuje socialnim sistemom balkanskih in baltskih držav?

Zmanjševanje plač in odpuščanje v javnem sektorju neizogibno vodita v smer balkanskega socialnega sistema. Gre za uničevanje socialne države brez širšega družbenega soglasja, saj ima Janševa vlada manj kot 25-odstotno podporo med prebivalstvom in pičlo večino v parlamentu. Slovenski sistem socialne varnosti in egalitarizem sta lahko vzor marsikateri državi in v ihti porušiti to, kar se je gradilo in vzdrževalo 20 let kot glavni zaščitni znak naše države, je najmanj neodgovorno. To ne pomeni, da socialnega sistema ni treba reformirati in modernizirati. Nasprotno. To je treba početi stalno, vendar bi nam morale biti pri tem vzor skandinavske države, ne pa baltske ali, še slabše, balkanske.

Javni sektor v Sloveniji sicer ni najobsežnejši v EU, a dejstvo je, da so nam v zadnjih treh letih izdatki javnega sektorja kot delež BDP-ja rasli hitreje kot v EU. Ali ni to dovolj dober razlog za varčevanje?

Delež izdatkov za javni sektor se je res povečal, vendar zato, ker nam je močno upadel BDP. Namesto da vlada drastično varčuje v javnem sektorju, bi morala zagnati potrošnjo in investicije. Slovenija je ena tistih evropskih držav, ki bo po podatkih evropskega statističnega urada in Mednarodnega denarnega sklada v letošnjem letu beležila enega najvišjih padcev BDP-ja v EU, in to zlasti zaradi manjšega domačega povpraševanja in investicij. Podjetja so vezana na javna naročila in na zasebno potrošnjo tudi zaposlenih v javnem sektorju.

Slovenija ima skoraj najmanjšo dohodkovno neenakost v EU. Manjšo imata le še Islandija in Norveška. Dokazali ste, da je to povezano tudi z večjim deležem javnih uslužbencev. Bo torej varčevanje v javnem sektorju vodilo v poglabljanje družbenih razlik?

Nedvomno bodo varčevalni ukrepi vodili v dodatno razslojevanje in razkroj socialne države. Zavedati se moramo, da socialna država ni zastonj. Slovenija javnemu sektorju namenja več kot 50 odstotkov BDP-ja, kar je sicer veliko, vendar je to posledica krize. S tem ko brez strokovnih podlag krčimo javni sektor, krčimo tudi socialne pravice in povečujemo revščino. Ne pravim, da ni rezerv v javnem sektorju. Pravim samo, da tega ni mogoče delati kar počez, kot to počne vlada, ki jo zanima samo, kako bo zaprla proračunske postavke za prihodnje leto ali dve.

Evropske države že sedaj s proizvodnjo ne morejo konkurirati Kitajcem, Brazilcem, Indijcem. Sodobne družbe bodo vsaj v bližnji prihodnosti rasle prav ob storitvah javnega sektorja, zato se res ne zdi logično, da bi jih krčili.

Se strinjam. Vsa razvita gospodarstva danes temeljijo na storitvah. V EU je več kot 70 odstotkov ljudi zaposlenih v storitvenem sektorju. V Sloveniji je ta delež manj kot 60-odstoten. Delež zaposlenih v netržnih storitvah, kamor se uvršča tudi javni sektor, pri nas znaša 24 odstotkov, povprečje v EU pa je 30 odstotkov. Torej imamo tu še kar nekaj rezerve. Slovenija nima nafte, zemeljskega plina in rudnikov diamantov, ima pa izobraženo in pridno delovno silo, ki je žal ne zna izkoristiti. Uničevanje javnega sektorja še ne pomeni, da bo povpraševanje po zdravstvu, šolstvu, socialnih storitvah in varnosti kaj manjše, zaradi neugodnih demografskih trendov bo kvečjemu vse večje. Pomenljivo je, da ima slabih 20 odstotkov brezposelnih višjo ali visoko izobrazbo. To je 14 tisoč ljudi, kar je zastrašujoče. K tej številki pomembno pripomorejo tudi diplomanti zasebnih družboslovnih fakultet, ki so bile brez premisleka ustanovljene v zadnjih letih. Na Webometricsu se ljubljanska univerza uvršča na 107. mesto, zasebne fakultete pa so na 10-tisočem ali 20-tisočem mestu. In kaj počne vlada? Največ denarja jemlje prav ljubljanski univerzi. S tem bo povzročila odpuščanje ne le administrativnega, temveč tudi pedagoškega in znanstvenega osebja. Na desetine raziskovalcev in profesorjev bo odveč in večina se bo izselila v tujino. Ljubljanska univerza ne bo več dolgo na zavidljivem 107. mestu. Bomo razbili zdrave in kakovostne univerze zato, da bodo uspevale zasebne? Ne zadošča, da proizvajamo nove diplomante, proizvajati moramo takšne diplomante, ki jih bo sprejel trg dela. Ne nasprotujem zasebnim fakultetam, toda naj se ustanavljajo na področjih, ki so podhranjena. Smiselno bi bilo spodbujati ustanavljanje zasebnih šol na področju naravoslovja in tehnike, ne pa da se ustanavljajo poslovne, upravne, pravne, organizacijske in menedžerske šole vprašljive kakovosti. Pa še nekaj. Slovenija je edina država OECD, ki v visoko šolstvo vlaga manj kot v osnovno in srednje šolstvo. Tudi po razmerju učitelj-študent se uvrščamo na dno lestvice, slabše je le še v Indoneziji. Tudi zato je naše visoko šolstvo tako učinkovito v mednarodnih primerjavah, saj z malo denarja naredimo razmeroma veliko. Ne trdim, da znotraj visokega šolstva niso potrebne prerazporeditve. Se mi pa zdi nedopustno, da se namerava v prihodnjem letu šolstvu nameniti 16 odstotkov manj sredstev kot lani, znanosti pa skoraj 20 odstotkov manj. Tako resnih posegov si ne bi smeli dovoliti. Vlaganje v visokošolsko izobraževanje se povrne vsaj šestkratno, predvsem prek višjih davčnih prilivov in nižjih socialnih transferjev. Več ko vlagaš v izobraževanje, manjša je revščina in močnejši je srednji razred. Slovenija očitno potrebuje ponovno obdobje razsvetljenstva, s svobodo izražanja, kritiko vseh vrst ideologij ter poudarjanjem pomena razuma, ne pa vračanje v enoumje srednjega veka!

Reševanje tudi zasebnih lastnikov bank z javnim denarjem je sprejemljivo, dostopno in kakovostno javno šolstvo in zdravstvo pa ne? Res ne razumem te dvoličnosti.

Nemci se zavedajo, da so lahko konkurenčni v svetu in zlasti znotraj evroobmočja prav s storitvami in javnim sektorjem. Nas torej Merklova s politiko varčevanja vleče za nos, zato da bi nas prehitela prav v tekmi javnih storitev?

Tudi Merklova počasi ugotavlja, da varčevanje ni prava pot in da je tudi zaradi prekomernega varčevanja okrevanje počasnejše. Je pa zaradi Grkov varčevanje morala goreče zagovarjati, da je reševala izpostavljenost nemških bank in posledično nemškega gospodarstva. Da pretirani varčevalni ukrepi lahko naredijo več škode kot koristi, zdaj priznava tudi Mednarodni denarni sklad. Novo navodilo je, naj države varčujejo bolj postopno in preudarno. Očitno pa naša vlada prisluhne samo tistemu, kar ji paše, in to interpretira na tak način, da lažje dosega svoje parcialne interese.

Mednarodni denarni sklad je za priznanje napake potreboval kar dve leti …

Verjetno so računali, da se bo gospodarstvo iz krize izvilo prej. Zdaj vemo, da ima ta kriza obliko dvojnega V. Bojim pa se, da bomo morali v Sloveniji izumiti novo črko za obliko krize, namreč trojni V, saj je naša vlada glede varčevanja bolj papeška od papeža.

Srednjemu sloju ne gre slabo samo v državah, ki jih najbolj tepe dolžniška kriza. Krči se tudi v državah, ki so krizo dobro prestale. V Nemčiji se delež srednjega razreda kontinuirano zmanjšuje že od leta 1999. McKinseyjev inštitut je celo napovedal, da se bo do leta 2020 iz nemškega srednjega sloja poslovilo 10 milijonov ljudi. Očitno imajo od sedanje rasti korist samo najbogatejši.

Trenutno v EU rasti skoraj ni oz. bo v večini držav negativna ali blizu ničle. Ko rast pride, imajo od nje praviloma več koristi bogati, naloga socialne države pa je, da ustrezno prerazporedi in progresivno obdavči ter ta presežek usmeri v revnejše. V Sloveniji se je v zadnjih letih skoraj 50 tisoč ljudi preselilo iz srednjega v nižji sloj, kar je zelo skrb zbujajoč trend, ki kliče po okrepljeni socialni vlogi države.

Novinarka nemškega časopisa TAZ Ulrike Herrmann pravi, da si je srednji razred sam kriv za takšno stanje, zato ker se sam vidi kot del elite in je zato pripravljen podpreti zakonodajo, ki njemu samemu škodi, koristi pa le bogatim in privilegiranim, pa naj gre za davčno zakonodajo ali uvajanje večje prožnosti na trgu dela, zaradi česar na svojih plečih nosi tudi največje breme krize.

Res je, da se srednji sloj poskuša poistovetiti z bogatimi, namesto z revnimi. Gre za sociološki paradoks, za neracionalno obnašanje srednjega sloja, ki v vnemi za lastno korist škodi sam sebi. Srednji sloj se tudi zato, ker se izobražuje in ker bo kmalu pomemben del prebivalstva imel diplomo fakultete, čuti bližje bogatim kot pa revnim, vendar je to iluzija, saj diploma še ne pomeni nujno službe in višjega dohodka.