9. 11. 2012 | Mladina 45 | Kultura
Je javni prostor res naš?
Plakatopolis je pobuda, ki odpira vprašanje upravičenosti poplave zunanjega oglaševanja
Pločniki, fasade, gradbeni zidovi, ulične svetilke in celo kozolci se zadnji dve desetletji šibijo pod oglasi.
© Kaja Kisilak
Na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta se je na križišču današnje Slovenske ceste in Šubičeve ulice sredi Ljubljane pojavil prvi gigantski svetlobni ekran. Sprejeli smo ga z mešanimi občutki, oznanjal je, da je čas komunizma, čas sivine in beline, za nami in napovedoval svetlo prihodnost. Ha!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
9. 11. 2012 | Mladina 45 | Kultura
Pločniki, fasade, gradbeni zidovi, ulične svetilke in celo kozolci se zadnji dve desetletji šibijo pod oglasi.
© Kaja Kisilak
Na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta se je na križišču današnje Slovenske ceste in Šubičeve ulice sredi Ljubljane pojavil prvi gigantski svetlobni ekran. Sprejeli smo ga z mešanimi občutki, oznanjal je, da je čas komunizma, čas sivine in beline, za nami in napovedoval svetlo prihodnost. Ha!
Medtem se je zgodilo veliko, spremenili smo se v prave pravcate potrošnike, oglasne vsebine pa so v zadnjih dvajsetih letih skorajda preplavile mestne površine: pločnike, obrobja cest, zunanjost in notranjost mestnega prometa, fasade stavb, začasne gradbene zidove, drogove mestne razsvetljave in celo kozolce. Ogromno dražljajev, ki se jim ne moremo izogniti, čeprav so nekateri zanje pravzaprav že popolnoma otopeli.
Je torej stanje resnično takšno, kot si želimo? Je javni prostor res naš? S tem in z vprašanjem, kakšne posledice ima oglaševanje za vizualno podobo mesta, se zadnjih nekaj mesecev ukvarja iniciativa Plakatopolis, gonilna sila katere so nekdanji študenti vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje: Kaja Kisilak, Janez Plešnar in Goran Ivašić. Odločili so se, da stvari vzamejo v svoje roke. Zavzemajo se za zmanjšanje oglasnih sporočil v našem glavnem mestu in prav zato so postavili spletno stran (http://plakatopolis.tumblr.com/), kjer s pomočjo somišljenikov vestno dokumentirajo pojav zunanjih oglasnih površin v prestolnici in njeni okolici ter zemljevid Ljubljane polnijo s fotografijami prostorov, kjer so oglasi. Vse to z namenom, da se razvije javna razprava o nastalem stanju, o tem, kaj to pomeni za mesto, kakšni so sociološki in ekološki vplivi, pa tudi vplivi na podobo mesta in učinki na turizem. Prepričani so, da ima vse skupaj številne negativne učinke, tudi na kakovost življenjskega okolja. Te dni si njihovo razstavo, pravzaprav nekakšen analogen prikaz tega, kar počnejo na spletu, lahko ogledate v knjižnici Urbanističnega inštituta v ljubljanskem Trnovem.
V svojem prizadevanju se trojica oblikovalcev vizualnih komunikacij pridružuje spletni skupnosti Tretji člen, ki s peticijo, ki jo je doslej podpisalo 1753 ljudi, poziva k ustavitvi poplave oglaševanja na državni ravni. Nekakšno Sizifovo delo torej, saj imamo v prestolnici po podatkih Mestne občine Ljubljana nekje med dvanajst in trinajst tisoč večjih oglasnih mest, od tega pa je zgolj dve tretjini legalnih. Po besedah urbanista in podžupana mesta Ljubljana Janeza Koželja se mesto zadnji dve leti in pol intenzivno ukvarja s tem, da bi omejilo javne oglasne površine – res da povečini neuspešno. »Problem je namreč v zakonodaji in definiciji javnega prostora, torej v komunikaciji na relaciji mesto-država,« pravi Koželj.
Rešitev iz nastalega položaja bi lahko ponudil omejevalni državni zakon o oglaševanju, ki bi sistematično urejal posamezna področja oglaševanja, tudi velike in male zunanje oglase. A država se je doslej uklanjala interesu oglaševanja in z razdrobljeno in pomanjkljivo zakonodajo, katere izvajanje je tako rekoč nemogoče nadzirati, dopuščala tovrstno oglasno bombardiranje, opozarja stroka. Ta ne glede na to, da pravih orodij za izhod iz obstoječega stanja trenutno skorajda nimamo, opozarja, da vendarle imamo določene mehanizme, kot je javno dobro, s katerimi bi lahko izstopili iz začaranega kroga. O upravljanju področja zunanjega oglaševanja pa je predvsem treba javno razpravljati.
Takšnih težav nimajo (več) denimo v belgijskem Brugesu. To izredno sterilno mesto (kar se tiče oglaševanja) je dokaz, da lahko tudi anomalije naredijo mesto privlačno. Primer dobre prakse je tudi italijanska Toskana, kjer so zgolj omejili javno oglaševanje in tako obsežne dele pokrajine in mest očistili plakatov. Ugotovili so, da tovrstno oglaševanje lahko kazi pogled na mestno veduto; tak primer je zagotovo ljubljansko kopališče Ilirija, kjer se arhitektura in njena okolica dobesedno izgubita v šumu, ki ga povzročajo oglasne površine.
Zgodba zase sta tudi sporočilnost in kakovost produkcije oglasov, ki se marsikomu zdi bolj problematična od samega obsega oglasov. V preteklosti so plakati, ki v resnici sodijo v polje umetnosti, navduševali množice – danes pa so na svojem zgodovinskem dnu. Enostranski komercialni diskurz nam vsiljuje vsebine, ki nimajo globljega pomena, in tako utrjuje zmotna prepričanja in uveljavljene stereotipe. Na Dunaju so denimo napovedali boj proti seksističnim oglasom, prebivalci se lahko pritožijo, strokovnjaki pa lahko na podlagi sprejetih meril presodijo, ali je pritožba upravičena.
In ravno meščani, ko že govorimo o mestu, so tisti, ki morajo mesto zahtevati zase. Javni prostor je namreč last vsakega posameznika, ki v njem živi, in prej ko bomo dosedanjo prakso videli kot sporno, prej se bodo stvari tudi spremenile.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.