Krizni odbor ali kako 17 finančnih ministrov vodi evropsko monetarno unijo

Kdor želi vedeti, kdo zdaj vodi Evropo, si mora predstavljati naslednjo sceno. V Luksemburgu sedi v svoji pisarni vodja evroskupine Jean-Claude Juncker, pred seboj ima kup dokumentov z najnovejšimi podatki iz Grčije. Črni usnjeni etui s cigareti je na dosegu roke, na mizi ima mikrofon. Istočasno sedijo v prestolnicah v svojih pisarnah finančni ministri 17 držav z evrom, med njimi tudi slovenski Janez Šušteršič, in čakajo, da jih Junckerjevi sodelavci pokličejo in povežejo z njim. Enako pokličejo tudi evropskega komisarja za ekonomske in monetarne zadeve Ollija Rehna in predsednika Evropske centralne banke (ECB) Maria Draghija. Ko so vsi na zvezi, se seja lahko začne in s tem nov krog boja zoper krizo, v die Zeit piše Matthias Krupa.

Po njegovih besedah je evroskupina živčni center sedanje krize, najpomembnejši odbor evropske politike za evropskim svetom, kakor se imenujejo zasedanja voditeljev držav članic. Pri finančnih ministrih se zbirajo niti reševanja evra, tam se krešejo interesi posameznih držav članic, finančni ministri pripravljajo in odločajo o programih za reševanje problematičnih držav, čeprav ima evroskupina šibko pravno podlago za svoj obstoj. V evropskih pogodbah je navedena le v dveh odstavkih.

V normalnih razmerah se finančni ministri sestanejo enkrat mesečno, od izbruha krize pa se pogovarjajo tako rekoč vsak dan, včasih se sestaneta le dva ali trije, včasih vseh 17. Ker je preveč naporno, da bi vedno hodili v Bruselj, jih Juncker vse pogosteje sklicuje prek telekonferenc. Evroskupina je tako v zadnjem letu dni postala evropski krizni odbor, telekonferenca pa prispodoba politike, ki se mora vedno hitreje odločati. Za Matthiasa Krupa je zato vprašanje na dlani – kdo sploh je evroskupina, kaj povezuje njene člane, kdo dejansko vodi Evropo.

To je 16 moških in dve ženski, deset je konservativcev, trije socialni demokrati, štirje nestrankarski, en liberalec. Najmlajša je s 37 leti finska finančna ministrica Jutta Urpilainen, najstarejši s 70 leti Nemec Wolfgang Scheuble. Osem od 17 ministrov je na položaju manj kot leto dni, med njimi je tudi Slovenec Šušteršič, samo pet jih je bilo na položaju spomladi leta 2010, ko se je evrska kriza začela.

Evropskupina torej ni zaprt klub, saj se njeni člani ves čas menjavajo, kar je v skladu s pravili demokracije. A pogoste zamenjave odražajo tudi nestabilnost v državah z evrom. Grk Giannnis Stournaras je peti grški finančni minister od aprila 2010, ko je ta država morala zaprositi za evropsko pomoč. »Izkušnje so redka surovina v evroskupini. Kdor pride na novo, ga najprej čaka uvajanje. To zahteva čas in povečuje težo tistim, ki so enako kot Juncker in Scheuble že dolgo zraven,« navaja Matthias Krupa.

Strokovna podkovanost ministrov je tudi raznolika, čeprav strokovno znanje ni ključno za uspešnost ministra. Enako pomembno je obvladovanje političnih veščin. Zdaj sedijo skupaj za mizo finska učiteljica in malteški davčni svetovalec, pa karierni politik Scheuble in italijanski specialist za finance Vittorio Grilli. Eden od ministrov razlaga, da so teme, o katerih odloča evroskupina, s krizo spremenila. Prej so razpravljali in odločali predvsem o fiskalni politiki, zdaj predvsem o temah, ki so bližje finančnim trgom. Ministri morajo danes brati bilance bank, razumeti morajo, kako deluje sistem zavarovanj kreditov, znati brati tečaje obveznic. Njihovo delo je danes bolj tehnično in politično, kot je bilo pred krizo.

Kdor ni ustrezno pripravljen, takoj odpade, četudi je iz velike države. Prejšnji francoski finančni minister François Baroin si je recimo prislužil nadimek »strokovno popolno zmeden«, poleg tega še slabo govori angleško, kar je bila še dodatna težava, saj se finančni ministri praviloma odpovedo tolmačem, ki bi jim povedano sproti prevedli. Baroinova beseda zato ni imela veliko teže, čeprav je zastopal Francijo, piše Krupa.

Po njegovem je tudi vprašanje, kje je meja med strokovnostjo in pristranskostjo. Španski finančni minister Luis de Guindos je bil recimo do leta 2008 predsednik uprave ameriške velebanke Lehman Brothers v Španiji. Ko je ta banka bankrotirala se je zaposlil kot vodja finančnega oddelka revizijske hiše PricewaterhouseCoopers. Zdaj se s finančnimi ministri iz preostalih držav z evrom pogaja, pod kakšnimi pogoji bodo španske banke dobile pomoč iz evropskega reševalnega sklada. Ciprski finančni minister Vassos Shiarly je bil predsednik uprave ene največjih ciprskih bank Bank of Cyprus. Tudi on se pogaja o pogojih za evropsko pomoč Cipru, za katero je ta poleti zaprosil zaradi težav ciprskih bank. »De Guindos in Shiarly sta mejna primera: bankirja, ki sta postala ministra in zdaj rešujeta banke. To je cena strokovnosti,« ugotavlja Krupa.

Vsi finančni ministri, ki sedijo v evroskupini, se seveda najprej borijo za svoje interese. Eni zahtevajo denar, drugi postavljajo pogoje. Nekateri mislijo na bližajoče se volitve, nekateri na naslednjo generalno stavko. Pred vsako skupno politiko je domača politika. V evroskupini imajo seveda ministri enako kot nasploh v evropski politiki bolj pomembne in manj pomembne glasove, nekateri imajo glavno vlogo, nekateri stranske. Kriza je spremenila hierarhični red v evroskupini. Več kot kadar koli štejejo glasovi ministrov iz velikih držav, bolj kot kadar koli je pomembno, v kakšnem gospodarskem položaju je posamezna država. Zato se nič ne zgodi, s čimer se Nemci ne strinjajo.

Še vedno pa ostaja soglasje vseh temeljno pravilo pri odločanju evroskupine. Kaj to pomeni v praksi? Če nemški finančni minister reče, da ne more soglašati, kr ima problem, ga takoj slišijo vsi. Ministra iz majhne države, ki to reče, preostali preslišijo in traja kar nekaj časa, da postanejo pozorni. Prisluhnejo mu šele, ko reče, »mi imamo res problem«. Med ministri iz majhnih držav je med najbolj prodornimi Finka. Na tak način ji je recimo uspelo pri novem svežnju pomoči za Grčijo za svojo državo zagotoviti posebne pogoje.