Bećir Kečanović: "Tisti, ki so v kazenskih postopkih, bi se morali umakniti z javne funkcije ter razbremeniti institucijo, v kateri so."

Pred kratkim je Komisija za preprečevanje korupcije izdala Zbornik Javna etika in integriteta. Kje je najhuje?

Javna etika je pri nas najbolj degradirana v območju politike. Politika je hote ali nehote moralno degradirala družbo od osamosvojitve naprej, prevarala je državljane in državljanke v pričakovanjih. Kar zadeva delovanje javnega sektorja, tudi predsednik vlade v svojih spominih na preteklost ugotavlja, da je bila administracija leta 1990 bistveno boljša.

V manj kot letu dni nove oblasti smo zaradi afer dobili tri nepovezane poslance, pri eni nadomestni poslanki je bila njena integriteta pod vprašaj postavljena še pred nastopom funkcije … Koliko bi takšno stanje lahko popravil etični kodeks, za katerega je bil v državnem zboru že večkrat izkazan interes?

Za poslanca, ki ne spoštuje ustave, je zelo malo verjetno, da bo upošteval kodeks. Vendar ne kaže obupati. Kodeksi so pomemben del etične infrastrukture, ker posameznika s podpisom tudi moralno zavežejo k temu, da bo ščitil integriteto institucije, v kateri deluje, v primeru poslancev državnega zbora. Sprevrženo je, da se poslanec, ko je pod vprašaj postavljena denimo njegova diploma, sklicuje na to, kako ga je v parlament postavilo ljudstvo. To je kvečjemu zloraba volje ljudstva. Politike volimo zato, da vsaj navzven delujejo pošteno in v splošnem interesu, ne pa da se na ljudstvo spomnijo le takrat, ko potrebujejo kritje za osebne interese in lumparije. Pri teh posameznikih seveda ni pričakovati, da bo tudi kodeks kaj spremenil.

Še kazenski postopki niso spodbuda za odstop …

Tisti, ki so v kazenskih postopkih, bi se morali umakniti z javne funkcije ter razbremeniti institucijo, v kateri so. Z vsem spoštovanjem domneve nedolžnosti mora javni funkcionar v primerjavi z običajnim državljanom zavoljo javne etike in integritete podrediti osebne interese, da ne rečem frustracije, skupnim vrednotam in javnemu interesu.

Pogosto slišimo, da smo v krizi vrednot, po drugi strani pa, da je kriza vrednot permanentna …

Osebno menim, da ne gre za krizo temeljnih vrednot, ampak za krizo odnosa do teh vrednot. To je bistvena razlika zato, da lahko začnemo premikati stvari na bolje. Nismo samo v Sloveniji zmedeni glede občutka za skupne vrednote. Svoje je prinesla tudi kriza, ki je zrasla in se dodatno napaja iz pomanjkanja občutka za te vrednote. Pri nas v politiki manjka ločevanje med tistimi, ki iskreno želijo delovati v dobro ljudi in države, ter tistimi, ki javne funkcije in oblast zlorabljajo za svoje parcialne interese. Ne delajmo si iluzij, brez dobre politike pri upravljanju družbe in premagovanju žgoče krize ne bo šlo. Zato moramo kot državljani prevzeti odgovornost za stanje, kot je. Glede tega ne pristajam na tezo o nekakšni ugrabitvi države. Pomanjkanje javnega nadzora in občutka odgovornosti se je navsezadnje pokazalo pri zadnjih volitvah, na katerih je bila udeležba nizka.