Fešta domače glasbene alternative

Mimoidoči, ki se je minuli petek morda po (ne)sreči znašel pred osrednjimi klubi na Metelkovi v Ljubljani, je ob pogledu na nepregledno množico bržkone pomislil, da se obeta koncert kakšnih klubskih zvezdnikov. Pa se je motil. V Menzi pri koritu so si namreč en za drugim oder delili domači glasbeniki, za katere so v najboljšem primeru pred tem slišali le tisti najbolj obveščeni poznavalci domače klubske alternative in poslušalci Radia Študent (RŠ). Ta je letos že dvanajsto leto zapored izbral šest neuveljavljenih, obetavnih zasedb, jih najprej poslal na turnejo po slovenskih klubih, za konec pa povabil še na tradicionalni finalni dogodek.

Čeprav je finale Klubskega maratona že prejšnja leta v Menzo privabil številno občinstvo, je letošnji odziv presegel vsa pričakovanja. Verjetno tudi zato, ker sta vzporedno z nastopi maratoncev v sosednjih klubih Gromka in Jalla Jalla tokrat prvič potekala še dva dogodka, na katerih so za plesno razpoloženje skrbeli z RŠ-om povezani didžeji. In če je že samo po sebi vselej lepo videti dober obisk koncertov domačih bendov, je dodana vrednost finala Klubskega maratona tudi ta, da mu uspe združiti pripadnike raznoterih glasbenih plemen. Bendi se danes, v postžanrskem času, sicer radi distancirajo od nepotrebnega predalčkanja, a tudi občinstvo očitno postaja vse bolj odprto, saj je Menza med nastopi vseh (izrazno zelo različnih) zasedb pokala po šivih.

Prvi je na oder stopil brezkompromisni hrupni dvojec The Kojn, ki je s punkovsko surovo kombinacijo kitare, bobnov in vokala razrahljal Menzine temelje. Popoln kontrast je sledil s prefinjenim nastopom Rok Zalokar Tria, ki se napaja v tradiciji sodobnega inštrumentalnega jazza. Najbolj trendovsko je nekje med umazanim garažnim popom in alternativnim rockom izzvenel razigrani trojec Trus!. Odrska kilometrina se je najbolj poznala koncertno utrjeni zasedbi Čao Portorož, ki navdih črpa v aktualnih indie smernicah in nostalgiji jugoslovanskega rocka. Elektronski downtempo in kitarski industrial je v energičnem nastopu spretno združil trojec Foe Spre Glass Om. Za konec pa je svoj set odvijačil še elektronski producent Timo Chinala, ki je s svojo spolirano, (tudi) pop senzibilno plesno glasbo, že opozoril nase tudi v tujini.

Kateri izmed šestih maratoncev je pokazal največji potencial, niti ni pomembno. Morda imajo nekateri svoj izraz res bolj izbrušen kot drugi, toda vsi so pokazali, da se ustvarjanja lotevajo zelo resno. Klubski maraton je tako tudi letos upravičil svoj namen in potrdil, da domačim bendom ne manjka kreativnosti. Lepo pa bi bilo, če bi jih občinstvo tako številčno večkrat podprlo tudi na drugih, bolj pogostih dogodkih in koncertih.