Kdo piše ocene bonitetnim agencijam?

Eden glavnih argumentov koalicije proti referendumu o holdingu in slabi banki postajajo grožnje bonitetnih agencij z znižanjem ratinga Slovenije. Dejstvo je, da vladi oziroma ministru za finance Janezu Šušteršiču takšne ocene v tem trenutku ustrezajo, vprašanje pa je, ali tudi sam pripomore k njim in ali ima sploh interes, da bi bonitetne agencije pomiril. To očitno je mogoče, kajti Šušteršič in njegov sekretar Aleš Živkovič sta minuli teden izpostavila, da je ministrstvo »konstantno v tako neformalnih kot formalnih pogovorih s predstavniki teh agencij«, te pa so, kot je znano, prav na dan, ko so parlamentarci na izredni seji razpravljali o referendumski zahtevi opozicijskih poslancev, objavile, da »zahteve postavljajo pod vprašaj vladno spodobnost izvajanja nujnih gospodarskih in finančnih strukturnih reform«. So jim to sugerirali na ministrstvu?

Misel, da vlada izkorišča bonitetne agencije za pritisk na domačo javnost ali celo da ji nižanje ratingov koristi, je seveda perverzna, a ne tako neverjetna. V skladu z zadnjimi direktivami EU morajo namreč bonitetne agencije z vsebino svojih odločitev seznaniti prizadete vsaj 12 ur pred objavo poročila. V konkretnem, slovenskem primeru to pomeni, da je agencija Standard & Poors že 5. novembra vedela in tudi zapisala, kaj bo parlament odločil 6. novembra, ko so poročilo objavili. In sicer, da bo o referendumski pobudi opozicije odločalo še ustavno sodišče. A tu se »daljnovidnost« te agencije, ki je lahko te informacije dobila le neposredno od ministrstva, še ne konča. Finančni minister Šušteršič je namreč idejo o tem, da bi lahko referendumske pobude znižale rating Slovenije, javno omenil 30. oktobra, še preden je opozicija referendumsko pobudo vložila. Neverjetno je, kako dobro je Šušteršič »zadel« vsebino t. i. raziskovalnega poročila o Sloveniji agencije S & P, ki je bilo objavljeno 6. novembra.

Kako je lahko bonitetna agencija S & P že 5. novembra vedela in tudi zapisala, kaj bo parlament odločil 6. novembra, če jim tega niso sporočili iz vlade?

Poleg omenjenih »tehničnih« zadev pa je pri tem poročilu še najbolj očitna njihova politična pristranskost – v korist vlade seveda. Slovenskim ekonomistom in verjetno tudi širši javnosti je znano, da zakon o holdingu ni nobena strukturna reforma, saj ima Slovenija prek Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) ta del že vzorno urejen. Pri zakonu o holdingu gre predvsem za prvovrstni politični projekt, za reformo »kadriranja«. Tudi agencija S & P v svojem poročilu piše, »da se upravljanje državnih naložb lahko nadaljuje v obstoječem okviru«, četudi na referendumu zakon pade, a kljub temu agencija v poročilu dobesedno »iz zraka« ugotovi, da ta referendumska zahteva spodkopava zaupanje finančnih trgov v Slovenijo. Že kar filozofsko pa je vprašanje, od kod neki agenciji iz Londona motivacija, da pritiska na slovensko ustavno sodišče, ki bi moralo opozicijsko referendumsko pobudo označiti za neustavno?

A ne gre samo za zadnjo bonitetno grožnjo Sloveniji. Kot pojasnjuje tudi ekonomist Maks Tajnikar, te ocene v primeru Slovenije v zadnjem letu ali dveh sploh ne izhajajo več iz nekih »objektivnih kazalnikov«, ampak iz političnih ocen ljudi, ki nikoli niso bili v Sloveniji, ki Slovenije praktično ne poznajo, »kar pomeni, da jim mora nekdo te ocene sugerirati. To lahko prihaja iz vlade neposredno ali pa iz določenih interesnih krogov«, pravi Tajnikar. Edino logično bi tako bilo, ker so bonitetne ocene tako drugačne od objektivnih podatkov, da bi Slovenija te družbe tožila. A se to seveda ne zgodi. Ravno nasprotno, Slovenija agenciji S & P na leto plačuje nekaj sto tisoč evrov. »To namreč pomeni tudi, da obstaja dvostranski interes, in sam sem prepričan, da lahko vlade vplivajo na agencijske ocene in da imajo agencije stik z vladami,« še dodaja Tajnikar.

Grožnje z bonitetnimi agencijami pa očitno tudi ne bodo edine. Ta teden je Šušteršič iz Bruslja sporočil, da lahko zaradi referendumov o slabi banki in holdingu decembra ali januarja celo »sledijo zelo resni pogovori na evroskupini«.