Oaze nespoštovanja človekovih pravic

Pred dnevi je sodeči sodnik v zadevi, znani pod imenom Balkanski bojevnik, izločil nekatere dokaze, češ da niso bili pridobljeni v skladu s procesnimi standardi, ki na tem področju veljajo v Sloveniji. Po mnenju tožilk v zadevi, Blanke Žgajnar in Mateje Gončin, »je Slovenija očitno neka oaza spoštovanja človekovih pravic« in s tem »edina evropska oaza« te vrste. Potem smo vsi skupaj z grozo ugotavljali, da je to očitno res. Ker zdaj se nam pa že počasi ponavlja, da nam na podlagi v tujini pridobljenih dokazov ne uspe obsoditi domačih storilcev kaznivih dejanj.

Ni prvič, da se je v odmevni zadevi pojavil dvom o dokazih, pridobljenih v tujini. Torej dvom o tem, ali so standardi pravic obdolženca v kazenskem postopku tam dovolj visoki, da ustrezajo standardom, veljavnim v Sloveniji. Šlo je za finske in avstrijske dokaze v zadevi Patria, v kateri je kaznivega dejanja s področja korupcije obtožen tudi predsednik vlade Janez Janša. Govorimo o Finski, eni izmed tistih nekaj držav v EU, po katerih bi se rade zgledovale številne druge. O državi, ki ve, kaj dela. In govorimo o nam bližnji Avstriji, ki bi ji bili tako radi podobni. Obramba je zahtevala izločitev vseh zapisnikov z vseh zaslišanj in zapisnikov o hišnih preiskavah na Finskem ter vse dokaze, ki so jih pridobili na podlagi teh zapisnikov. Ker naj bi bili pridobljeni v nasprotju z določbami o varstvu človekovih pravic. Ker tam veljajo nižji standardi za pridobitev takšnih dokazov kot v Sloveniji. Ker se za poseg v komunikacijska sredstva na Finskem lahko odloči policija sama, v Avstriji tožilstvo, pri nas pa mora to odobriti sodišče. Takrat sodnica dokazov ni izločila, a bo o tem v pritožbenem postopku gotovo odločalo tudi višje sodišče. Tokrat, v zadevi Balkanski bojevnik, je sodnik izločil dokaze, ker je presodil, da srbski standardi pridobivanja dokazov ne ustrezajo slovenskim.

Zaostajamo pa tudi na drugih področjih. Zakonodaja, ki omogoča odvzem nezakonito pridobljenega premoženja, nekaj let zaostaja za zakonodajo naprednejših evropskih držav. Živimo v državi, ki od ljudi ne more zahtevati, da polagajo račune za imetje. V državi, ki ne more vnaprej odvzeti domnevno nezakonito pridobljenega premoženja in vrniti zgolj dela, za katerega posamezniku uspe dokazati, da ga je pridobil s čistim denarjem. Za razvitimi zaostajamo tudi po številu zapornikov na prebivalca. Čeprav smo pri tem prav tako dosegli nekatere uspehe, saj imamo eno izmed najhitrejših rasti števila zaprtih oseb na ravni EU v zadnjem desetletju ali dveh. Evropskim standardom se približujemo tudi glede pravic prosilcev za azil in beguncev, kajti vlada je v sklopu varčevalnih ukrepov uspešno udejanjila napoved notranjega ministra Gorenaka, da Slovenija na tem področju ne bo več zagotavljala nadstandarda. Odpravo nekaterih okorelih ostankov preteklosti sta še pospešili kriza in želja države po uravnoteževanju proračuna. Oziroma želja po reguliranju še ne reguliranih segmentov družbe, doslednejšem terjanju izpolnjevanja davčnih obveznosti, izterjevanju glob za prekrške …

Ko govorimo o premajhnih pooblastilih policije in prevelikih varovalkah v kazenskih postopkih, ne govorimo zgolj o prerazkošnih pravicah narkokartelov, koruptivnih politikov in tajkunov. Pač pa govorimo o svojih prerazkošnih pravicah.

Tudi pri procesnih pravicah se premika. Kmalu ne bodo več tako omejujoče. Formalno sicer ostajajo na enaki ravni, a opozorila policije in sodstva so jasna. Varčevanje oziroma finančno izčrpavanje pravosodja, kot mu pravijo prizadeti, se bo v praksi pokazalo z nižanjem standardov, ne glede na to, kaj piše v zakonih. A standardi človekovih pravic ne bodo nižji samo za balkanske bojevnike, akterje raznih patrij in grobarje gradbenih podjetij. Ko govorimo o premajhnih pooblastilih policije in prevelikih varovalkah v kazenskih postopkih, ne govorimo zgolj o narkokartelih, koruptivnih politikih in tajkunih. Ne govorimo o njihovih prerazkošnih pravicah, govorimo o svojih prerazkošnih pravicah.

V maksimi sodobnih kazenskopravnih sistemov, da je bolje en storilec kaznivega dejanja na prostosti kot en nedolžni v zaporu, med prve sicer res sodijo balkanski bojevniki in njim podobni, a hkrati med druge spadamo vsi ostali. Vsi. Tudi tisti, ki si želijo, da slovensko pravosodje ne bi več imelo težav s tujimi dokaznimi standardi. In tisti, ki v nasprotju s kazenskopravnimi romantiki kot dokaz delovanja pravne države navajajo obsodilne sodbe namesto oprostilnih. In navsezadnje vsi tisti, ki Slovenijo zmerjajo z oazo človekovih pravic.