Vaje za tesnobo

Pred nekaj leti je pisatelj, pesnik in dramatik Vinko Möderndorfer v Delu rohnel nad »demokratično izvoljenimi butci, ki pridigajo o poštenosti, solidarnosti, pravičnosti, zraven pa nekaznovano kradejo za našimi hrbti«, lani je v pesniški zbirki Prostost sveta pozival k uporu, zdaj pa zaznava v slovenski ali na splošno poznokapitalistični družbi, ki je ukleščena v finančno in gospodarsko krizo, občutke strahu, nemoči in tesnobe.

Prav ta občutja prevevajo glavne osebe njegove drame Vaje v tesnobi, ki jo uprizarjajo v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Skozi pet fragmentarnih zgodb, ki jih avtor v obliki omnibusa s kirurško jasnostjo prepleta skozi pogovore fanta in njegovega šefa, mlajšega in starejšega delavca, prostitutke in dekleta z vasi, ki se mora v mestu tudi prostituirati. Predstava doseže vrhunec v dialogu med fantom in njegovim dekletom, ki ji njegov šef ponudi nespodobno povabilo za eno noč.

So takšne psihološke skice brezobzirnega sveta ekonomskih in človeških razmerij edino, kar še lahko ponuja angažiran avtor, še posebej takšen, kot je Möderndorfer, ki zna zajeti duha časa v svoji literaturi? Je to (v tem trenutku) dovolj? Zakaj opomba v začetnih didaskalijah, da ta drama ni agitka za upor, »tezni plakat«, kot temu pravi Möderndorfer?

Tekst je jasen: »Tesnoba. Povsod je. Zrak med nami je.« Nika Leskovšek v spremnem tekstu k drami še zapiše: »Je strah pred celostno življenjsko situacijo. Gre za neko splošno občutenje subjekta. Grožnje se ne da preprosto izslediti in odpraviti v nekem konkretnem predmetu.« Toda režiser Jaka Andrej Vojevec, ki se je spopadel s tekstom, pravi, da že naslov sugerira več vprašanj, kot pa ponuja odgovorov. »Ni jasno,« pravi Vojevec, »ali naj pod tem naslovom razumemo vaje za preprečevanje tesnobe (tako kot rečemo tableta za glavobol)«, po aristotelskem pojmovanju katarze, »ali je mišljeno vadenje tesnobe, se pravi nekako urjenje v tesnobi, privajanje nanjo, da ne bomo več občutljivi zanjo. Ali pa gre nemara celo za vaje, katerih namen je povečati občutek tesnobnosti, ki nas že tako ali tako preveva, do točke, ko ta postane nevzdržna in nas prisili, da nekaj ukrenemo?«

Vse te dileme, pa še druge, ki so se porajale v tekstu, je Vojevec moral zajeti tudi v predstavi. Odločil se je, da bodo igralci (igrajo po več vlog) ves čas na odru. Tudi scenografija je ves čas ista. Igralci pa sami zajemajo iz fundusa, torej iz zaloge, ki jo imajo gledališča na voljo. Tudi to ima svoj namen, saj ponazarja odnos oblasti do kulture, kajti gledališča bodo zaradi pomanjkanja sredstev očitno morala jemati rekvizite samo še iz ropotarnice.

»Teksta nisem spreminjal, je lapidaren, zelo lakoničen. Nobena replika ni odveč. Jasno je, da je avtor zgodb, ki so pretresljive, res zajebane, na strani ubogih potlačenih,« pravi Vojevec in še dodaja, da je imel do besedila določeno distanco, zato si je v režiji zastavil širši gledališki okvir, kar sugerira že sam naslov predstave kot vaje. Samo gledališče kot formo izražanja je kontrastiral z relativizacijo črno-bele pozicije, ki jo vsebuje avtorjev tekst. »Sam tekst je sicer napisan zelo dokumentarno. Ampak kakorkoli obrnemo, mi smo še zmeraj v teatru. To niso realni ljudje, ki bi trpeli na odru. Zato se mi zdi nekako higienično, da ta odnos ponazorimo tudi z brechtovskimi potujitvenimi učinki … Poleg tega sem kot kontrast realističnemu, naturalističnemu tekstu hotel pokazati tudi na igrivost v sami igri. Zanimalo me je, kako malo potrebuje gledalec, da se identificira z zgodbo.«

Vojevec je kritično uporabil tudi newageevske metode, s katerimi si pripadniki sodobne družbe blažijo težave. »Zame je absurdno, da uporabljamo te metode proti depresijam, za hujšanje, ker tako ljudje živijo dvojno življenje. Pridejo v telovadnico in so čisto poduhovljeni, ko pa pridejo iz nje, pa začno piti, kaditi, opravljati, itd. To so torej le izgovori, iluzije ljudi, da lahko živijo sami s sabo. Ko pa pridejo v stresno situacijo, pa jim nič več ne pomaga.«

Vojevec je skrbno pazil, da predstava ni postala tezni plakat, ampak je »opozarjanje na to, kaj nas čaka, kam gremo. Želel sem, da ostanejo vse možnosti odprte … Ta predstava, kar se mene tiče, ni poziv k uporu. Vinko je pisal tekst tudi s tem namenom, sam pa nisem delal predstave tako. Predstava kvečjemu bolj opominja na to, kako se nismo zmožni upreti. Kako smo, kljub temu, kar se dogaja, brezbrižni. Poziv k uporu pa ne, ker če bi to hotel, bi moral najprej vedeti, kaj doseči z uporom, kaj je treba spremeniti v družbi, da bi bila drugačna, česar pa jaz, odkrito rečeno, ne vem, ne vem.«

Gledališka predstava:
Vaje za tesnobo
Kdo: avtor Vinko Möderndorfer, režiser Jaka Andrej Vojevec
Kje: Slovensko stalno gledališče Trst
Kdaj: premiera 16. novembra 2012