(Ne)prazne nacionalne ikone

Slovenija je država, ki jo pozna vsak pravi naci. Tu je namreč doma endemit, s katerim se je Hitlerjevo ime za vedno zapisalo v zoologijo. Ko je amaterski žužkoslovec in velik Hitlerjev oboževalec Scheibel leta 1937 slepega hrošča iz slovenskih jam poimenoval Anophthalmus hitleri, verjetno ni niti slutil, da ga je s tem vpisal med v prihodnosti ogrožene vrste. Po pravilih Linnejeve taksonomije se imen živali in rastlin ne sme spreminjati in vsi poskusi v tej smeri so se končali neuspešno. Ko pa je leta 2006 članek o hitleriju objavil še National Geographic, so zbiralci nacispominkov pospešeno kupovali letalske vozovnice za Slovenijo.

Hitleri ni Hitlerju sicer nič kaj podoben, rjavkast in skorajda neopazen se nič hudega sluteč skriva med blatnim peskom, njegova usoda pa je zaznamovana z njegovim imenom. To nam umetnica Jasmina Cibic plastično predstavi z najnovejšim projektom Situacija Anophthalmus hitleri. Zagrete risarje žužkov z vsega sveta, med katerimi so bili sodelavci Prirodoslovnega muzeja v Londonu, ameriškega ministrstva za kmetijstvo, Muzeja živali Univerze v Tel Avivu in drugih institucij, je prosila, naj narišejo skico hitlerija, kot so si ga predstavljali v trenutku, ko so prejeli njeno prošnjo. V galeriji je zdaj poleg živih žužkov na ogled še več kot 40 hitlerijevih portretov. Nekateri hrošči na hrbtu nosijo svastiko. Skice dokazujejo, da ime vpliva na naše predstave o realnosti. Ime vpliva na življenje.

Razstava je del projekta Evropska prestolnica kulture (EPK) 2012; ta ji ponudi okvir. Postavitev v črni, podzemni dvorani, do katere se obiskovalec spusti s svetilko, kot da bi se podal v hroščkovo domovanje, deluje podobno kakor predstavitve drugih slovenskih draguljev: razstav rogaškega kristala, blejskih pleten, Trubarjevih zapisov, Brižinskih spomenikov ali človeške ribice. To je razstava za turiste, obiskovalce Maribora, da se bodo domov v svoje primestne hiške vrnili s še enim podatkom, ki ga bodo lahko uporabljali pri reševanju križank.

Razstava je lepa, formalna, natančna, protokolarna, depersonalizirana. Toda ne za pozornega obiskovalca. Hroščki domujejo v modernističnih, formalističnih arhitekturno-kiparskih mojstrovinah, ki so jih posebej zanje izdelali v Rogaški – ta je že desetletja vodilna izdelovalka daril za protokol. Podoba hitlerijevih domovanj pa je hkrati tudi posnetek modernističnih paviljonov za velesejem, ki jih je zasnoval protokolarni arhitekt povojne Jugoslavije Vinko Glanz.

Kot ob drugih protokolarnih predstavitvah, kakršne bi lahko obiskovalcem ponudil projekt EPK, je na razstavi še kratki dokumentarni film. V njem se skriva ključ projekta, vendar ga v roke dobi le pozornejši obiskovalec.

Pred nekaj leti so v Glanzovi zapuščini našli stenografski zapisnik seje komisije za pregled umetniških in kiparskih del v novi palači ljudske skupščine, ki jo je arhitekt načrtoval v povojni Ljubljani. Na zapisniku razprave o slovenskem parlamentu med politiki in umetnostnimi zgodovinarji zdaj temelji pogovor med Katarino Stegnar in Gregorjem Zorcem. Snemanje filma je v Vili Bled potekalo natanko 55 let po razpravi med Glanzem in mogočniki. Zorc odlično upodobi zadržanega, a strastnega Glanza, ki se ob strogi novinarki Lindi, na meji nekje med komisarko in občudujočo umetnostno zgodovinarko, sprehaja po njegovi arhitekturi. Zatopljen v modernistične sanje izgublja živce ob ovirah, ki sta mu jih na pot postavili umetnost in ideologija. Na ozadju s še enim slovenskim suvenirjem – na Blejskem jezeru gugajočim se čolničem – se šopiri zloglasna Vila Bled, koraki odmevajo po hodnikih, roke se dotikajo lokalnega kamna, ki ga je Glanz uporabljal za svojo mešanico Plečnika s formalističnimi elementi oblastniških arhitektur.

V nasprotju z razstavami nacionalnih značilnosti je v mariborski postavitvi Jasmine Cibic še en zaplet. V prostore Salona 2012 bodo v času razstave nenapovedano »uletavali« gledališčniki in vadili igro, ki jo bodo predstavili zadnji dan razstave. Uprizoritvi branja bo sledil pogovor z umetnico in gosti, Jasmina Cibic pa bo z besedami izrekla tisto, kar subtilno sporoča njen izjemni projekt: »Prazne nacionalne ikone niti približno niso tako vsebinsko prazne, kot si mislimo.«

Ime zaznamuje nosilca. Ideologije ustvarjajo resničnost. Z njo se prepletejo, se skrijejo v njej, vse dokler ne postanejo vsakdanje, naravne, dokler jih ne ozavestijo vsi. Umetniška intervencija zareže v to »naravno« stanje. Spodbudi nas, da se vprašamo, kaj vse se nam zdi samoumevno danes, v času, ko država ni izginila v toku neoliberalnega globalnega reda, ampak je državljanom odtegnila levo, socialno roko, desno pa močno okrepila. Zdaj jo vihti nad nami, ko disciplinira svojo lastno delovno silo. Kakšna ideologija se torej skriva za našo stvarnostjo?

Razstava:
Situacija Anophthalmus hitleri
Kdo: Jasmina Cibic
Kje: Salon 2012, Maribor
Kdaj: do 1. decembra 2012, vsak dan od 9.00 do 19.00