Aida Begić: Otrok Sarajeva

Šestintridesetletna režiserka iz Bosne in Hercegovine (BiH) Aida Begić je leta 2008 v Cannesu za debitantski dolgometražni film Sneg dobila glavno nagrado kritiškega tedna. Letos je bila na istem festivalu spet nagrajena. Njen drugi celovečerec Otroci Sarajeva (Djeca) je dobil posebno nagrado žirije v programu Posebni pogled. Film je bil opažen tudi v domačem Sarajevu, saj je glavna igralka, 22-letna Marija Pikić, na letošnjem Sarajevskem filmskem festivalu prejela nagrado srce Sarajeva za najboljšo žensko vlogo. Te dni smo si film lahko ogledali na 23. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe.

Čestitke za odličen film in nagrado v Cannesu. Se morda počutite že kot ambasadorka BiH, ne le zaradi nagrade, tudi zaradi vsebine filma?

Ljudje v BiH se ne zavedajo, kako nepomembna je zdaj naša država na svetovnem zemljevidu. Veliko jih še vedno misli, da je v središču sveta. A precej let je že minilo od vojne in BiH ni več deležna take svetovne medijske pozornosti kot takrat. Naše delo, naš film je tako res nekakšna promocija BiH, naše kulture, preteklosti in prihodnosti. Zanimivo je, da so bili v Cannesu šokirani, ko so videli, kakšna je naša sedanjost. Intelektualci, ljudje, ki so spremljali vojno v Bosni, so me spraševali, ali je pri nas res tako grozno. Po vojni smo mislili, da gremo naprej, da se razvijamo, ampak sedaj je huje, kot je bilo tedaj. Takrat smo verjeli v ponovno vzpostavitev sistema, oklepali smo se upanja, sanjali smo, zdaj pa se bojim, da smo prišli do točke, ko nimamo več koncepta prihodnosti in vanjo sploh ne verjamemo več. Naši otroci so izgubili optimizem in mislim, da je naša država v najtežjem trenutku, odkar se je končala vojna.

Vaš prvi celovečerni film Sneg iz leta 2008 govori o sanjah, v najnovejšem filmu Otroci Sarajeva pa ste šli dlje in se sprašujete, kaj je ostalo od teh sanj, kakšna je prihodnost otrok, ki so med vojno izgubili starše, in tudi tistih, ki so odraščali v normalnih družinskih okoliščinah.

Zdi se mi, da smo sanje zamenjali s spomini. Zgrozila sem se ob spoznanju, da večkrat govorimo o vojni kot o lepem obdobju svojega življenja. Vojna je grozna realnost ... A glede na to, kako sedaj živimo, se vojne spominjamo kot zlatih časov, ko so bili tudi ljudje krasni ...

Ko sem začela raziskovati novo generacijo otrok, mi je na delavnici z osnovnošolci na temo Nasilje nad otroki postalo jasno, da so vsi imeli izkušnje z nasiljem in da so bili tudi neposredno žrtve, da jim je denimo kdo ukradel mobitel ali jih tako ali drugače zlorabljal. Neprijetno mi je bilo tudi po pogovorih s študenti, ko sem ugotovila, da nimajo vere v prihodnost, niti spodbude ali energije, da bi se borili ... Ugotovila sem, da smo v bistvu sami »uničili« svoje otroke in se niti ne zavedamo, kakšno odgovornost imamo do sveta, ki jim ga zapuščamo. Pri tem sem začutila zelo osebno bolečino in poskušala sem jo prenesti na film, v svojo glavno junakinjo Rahimo ter v odnos med njo in bratom, ki je bil prej v domu.

Morda je Slovenija po razpadu Jugoslavije najmanj občutila tranzicijo, ki je zelo širok pojav, kajti vse države v tranziciji imajo bolj ali manj enake težave. Nastala je ogromna razlika med bogatimi in revnimi. Neizobraženi in tatovi so se zdaj kar nenadoma znašli na vrhu v kriminalnih in političnih krogih.

Na to nakazujete tudi v filmu, na privilegije tistih na vrhu, korupcijo ...

Da, vse to spremlja tranzicijo. Veliko držav ima srečo in te težave kmalu premagajo, a v »manj srečnih«, kot je BiH, so te težave vse globlje in tako se vrtimo v začaranem krogu prekletstva, iz katerega res ne vem več, kako se bomo rešili.

»Bojim se, da se tisti, ki danes odločajo, ali vlagati v kulturo ali ne, ne zavedajo, da bodo z uničevanjem galerij, muzejev, gledališč in kinodvoran iz naših otrok naredili divjake.«

Filmu ste na več načinov dali zelo osebno noto. Glavna protagonistka je ves čas pokrita z ruto. Tudi doma. Le za trenutek jo sname v enem kadru, v prisotnosti nepokrite prijateljice, ki jo vpraša, zakaj si jo je sploh nadela ... Odgovori ji s humorjem: »Ker imam štrleča ušesa in krive noge.« Pravega odgovora ne izvemo ... Oprostite za morda preveč osebno vprašanje, a tudi sami nosite ruto. Kako bi vi odgovorili na to vprašanje: zakaj ste pokriti z ruto in kaj vam to pomeni?

Če nosite ruto, se neizogibno znajdete v položaju, ko vas ljudje vprašajo, zakaj. Živim tako, da sem pokrita. Pošteno je, da o tem govorim, saj gre za zelo aktualno temo. O muslimanih in pokritih ženskah se v javnosti že dolgo razpravlja in polemizira. Tema se je zelo spolitizirala in je zlorabljena v politične namene. To v BiH občutimo bolj kot tisti v zahodni Evropi. Ne govorimo več o ruti kot o osebni odločitvi ali pogledu na svet ali duhovnost. O ruti govorimo kot o političnem prepričanju. A moja ruta ni politično prepričanje. Vem, da večina žensk, ki so se odločile za ta korak, tega ni naredila zaradi politične stranke ali zaradi drugih koristi, temveč ker so intimno občutile potrebo in željo po spremembi načina življenja. Tako je tudi moja glavna junakinja Rahima imela dve možnosti: popolni propad zaradi svoje konfliktne preteklosti (droge in kriminal) ali pa da se poskuša izvleči iz tega in se obrne k veri, ki ji je ponudila nekakšno zaščito, smisel in skupnost. Seveda je bilo vprašanje, kako to umestiti v film, ne da bi bil fokus zgodbe na ruti. V filmu sem odgovor na to morda na neki čuden način sklenila z mislijo, češ izogibaj se politike.

Zanimivo je bilo, da me leta 2008 v Cannesu ni nihče spraševal o ruti. Sama večkrat načnem to temo, ker vem, da je ni mogoče prezreti, ampak tam se takrat o tem še ni javno razpravljalo. Letos pa so me vsi spraševali, ker se je medtem že začela javna razprava, ali je treba ženske osvoboditi teh rut. Zdi se mi smešno, ko me nekdo hoče osvoboditi nečesa, kar sem sama svobodno izbrala. Ruta je moja svoboda, zato vedno rečem, naj ne mislijo, da vedo bolje od mene, kaj je dobro zame. To je neko svetohlinstvo, v katerem danes živimo v »zahodni demokraciji«, ki ima zelo selektivne poglede na to, kaj je svoboda in kaj ni. Človek je v nekem smislu lahko svoboden, a ko govorimo o ruti, mnogi takoj mislijo, da ta ne sodi v demokracijo, temveč je neke vrste diktatura ... To je zelo široka tema in nujno je, da se o njej govori in s pogovorom morda najde tudi kakšen drugačen pogled na to.

Veliko laže je narediti film z več koproducenti. Vaš film je nastal v koprodukciji Francije, Nemčije, BiH in Turčije. Leta 2011 ste bili celo edini med vsemi režiserji in režiserkami v BiH, ki ste posneli celovečerni film. Kakšna je pravzaprav prihodnost filma v vaši domovini?

Za nas bi bilo idealno, če bi se lahko povezali regionalno. Veliko preprosteje bi bilo, če bi bili naši skladi močnejši in bolj odprti za koprodukcije. Naša regija in naš trg sta zelo majhna, zato bi lahko izpeljali koprodukcije s Hrvaško, Srbijo, Slovenijo, Makedonijo. Žal to ni mogoče, torej se moramo usmeriti na bolj oddaljene države. Po svoje to ni slabo, ker moram od prve zamisli oziroma sinopsisa komunicirati z ljudmi iz drugih kultur, jim razložiti, kaj hočem, in tako zgodba dobi univerzalno različico. Seveda je za to potrebno več truda, več dela in tudi časa, ker moramo venomer čakati na odgovore skladov.

V bistvu gre za birokracijo.

Tako je. Pogosto sem se spraševala, ali je smiselno, da se ukvarjam s tem. Letos so sredstva vseh skladov za kulturo zmanjšana, kot da bi bil koncept vladajočih uničenje kulture v BiH. Bojim se, da je kultura ... Veste, to me vedno spomni na grozno izkušnjo iz časa obleganja Sarajeva. Leta 1993, ko je bilo v mestu najhuje, sem se vpisala na Akademijo scenskih umetnosti in se pri tem spraševala, ali je sploh smiselno, da se tega lotim, berem Ibsena, Shakespeara, čeprav lahko vsak trenutek umrem. A dojela sem, da sta kultura in umetnost prav tako pomembni kot hrana in voda. Sarajevčani so kljub vojni tekali na predstave, koncerte in filmske projekcije, kot da gre za vprašanje življenja in smrti. In prav za to je šlo. To je bil naš odpor proti nečloveškosti. Takrat sem si rekla, da je umetnost tako pomembna kot kruh, in ko imam zdaj krizo in se mi vse zdi nesmiselno, se spomnim tistih časov. Bojim pa se, da se tisti, ki danes odločajo, ali vlagati v kulturo ali ne, ne zavedajo, da bodo z uničevanjem galerij, muzejev, gledališč in kinodvoran iz naših otrok naredili divjake. Mislim, da je to resen problem.