Kjer manjka dolgoročnih vizij, so univerze ključni prostor za kritično razmišljanje

Ameriški profesor Robert Jensen predlaga majhno spremembo gesla univerze Teksas, na kateri dve desetletji predava novinarstvo. Geslo »Kar se začne tukaj, spreminja svet«, bi bilo treba spremeniti tako, da bi se glasilo: »Kar se dogaja tukaj, pospešuje propadanje sveta«. Ta slogan po njegovih besedah velja za vse univerze v ZDA, saj študentom ponujajo kurikulum, ki sedanji gospodarski, politični in socialni sistem predstavlja kot najboljšega in nezamenljivega.

Ta sistem temelji na neskončni rasti, veri v visoko energetske in visoko tehnološke sisteme in naprave, spodbuja masovno potrošnjo dobrin vprašljive kakovosti. Cilj večine predavanj na teh univerzah je naučiti študente, da bodo delovali v skladu s sedanjimi pravili, ne da bi postavili pod vprašaj sistem, ki je vzpostavil ta pravila, v eseju na spletni strani Austin Post piše profesor Jensen.

»Očiten problem pri tem pa je, da se soočamo z vse hujšo ekološko krizo, ki bi nas morala voditi k spremembi gledanja na naše gospodarstvo, politiko in družbo. A veljavna kapitalistična pravila to izključujejo. Če ne bomo zmogli preseči teh intelektualnih ovir, ni gotovo, da bo človeštvo lahko preživelo. Jasno je, da bogate družbe, kot so ZDA, ne bodo mogle večno ohranjati sedanjega sloga življenja. V kratkem času je to nadaljevanje mogoče le ob pospešenem povečevanju socialnih razlik v družbi, dolgoročno pa neizogibno vodi v propad,« razlaga Jensen.

Dejstvo je, da izčrpavamo podtalnico, izgubljamo rodovitno zemljo, širijo se puščave, vse več je območij in področij, ki so zastrupljena s kemikalijami, v naših telesih imamo vse več strupov, nevarno se širijo »mrtva območja« v oceanih, izginjajo živalske vrste, zmanjšuje se biotska raznovrstnost. Torej, a gremo v pravo smer? Prav tako ne smemo pozabiti, da živimo v svetu, v katerem je glavna surovina in glavni energetski vir nafta, njene zaloge, do katerih je mogoče priti poceni in hitro, pa pospešeno kopnijo. Energetske korporacije so zaradi tega začele uporabljati vse bolj nevarne tehnologije za črpanje nafte in plina, kot je recimo hidravlično frakturiranje, s katero nameravajo črpati plin tudi na Petišovskem polju v Sloveniji.

Namesto razmisleka, kako »okoljske probleme« začeti obvladovati, znanstveniki danes razlagajo, kako je mogoče premagati omejitve planeta, kako človek s svojim delovanjem premika meje planeta, ugotavlja Robert Jensen. Nadaljuje, da realnosti v največji meri ne priznavajo na poslovnih šolah, kjer predavajo kapitalistično ideologijo, študentom razlagajo, da je kapitalizem omogočil izredno povečanje produktivnosti in veliko bogastvo. Ne povedo seveda, da je obogatela le manjšina in da kapitalizem planet obravnava kot rudnik, kar pomeni, da je namenjen le izkoriščanju virov, ki jih spreminja v smeti, kar naravi onemogoča, da bi lahko ohranila življenje.

V poslovnih šolah bodoče direktorje učijo le, da je treba nenehno povečevati dobiček, tržnike učijo metod, prek katerih nam prodajajo stvari, ki jih ne potrebujemo, finančni čarovniki pa vse povezujejo. Tudi na pravnih fakultetah in fakultetah za politične vede in upravo večinoma velja, da »se o kapitalizmu ne pogaja«, kar pomeni, da moramo na drugih področjih življenja preprosto sprejeti njegova pravila.

Na tehničnih fakultetah pa študenti večinoma izvedo, da je škodljive posledice vsake tehnologije mogoče odpraviti ali zmanjšati z novo tehnologijo in več tehnologije. S tehnologijo je po tem prepričanju torej mogoče odpraviti vso škodo, ki jo povzroča industrija v kapitalizmu. Kako to razmišljanje deluje v praksi, je Robert Jensen predstavil na primeru klorfluorogljikih (CFC), ki so jih najprej uporabljali v hladilnih sistemih. Ko so ugotovili, da povzročajo tanjšanje ozonskega plašča, so jih nadomestili z »bolj varnimi« hidrokloffluorogljiki (HCFC), za katere pa se je izkazalo, da so eden glavnih povzročiteljev segrevanja podnebja. »Namesto, da bi razmišljali, kako zmanjšati potrebe po hlajenju, iščejo vedno nove tehnologije. A če iščemo vedno samo 'rešitve', ki ne ovirajo obstoječih sistemov, ti pa niso trajnostni, bodo v najboljšem primeru nepomembne v najslabšem pa povzročile povečanje temeljnih problemov, ljudje pa si bodo težje predstavljali, da obstajajo tudi kakšni drugačni in boljši sistemi. To seveda ne pomeni, da je treba zavreči vse poskuse za izboljšanje tehnologij, to je opozorilo, da ima tehnologija meje in da je tudi nevarna,« pojasnjuje profesor Jensen.

Edine fakultete, kjer je po njegovih ugotovitvah najverjetneje, da najdemo kulturo konstruktivne kritike, ki jo danes potrebujemo, so humanistične in družboslovne fakultete. Pa še tam takšno razmišljanje ostaja v učilnicah, kajti sistemi za napredovanje in kaznovanje so narejeni tako, da je za profesorje najbolje, če s kritiko, ki bi jo lahko razumel vsakdo, ne prestopijo meje akademskih krogov. Jensen pravi, da je v svojem eseju skušal zgolj opozoriti na to, kakšen svet smo ustvarili, nikakor pa ne trdi, da na vseh univerzah in vseh fakultetah onemogočajo kritične razprave, pa da to počnejo vsi profesorji.

Ga pa skrbi, da videva študente, ki spodbujajo profesorje, naj izrazijo bolj kritična stališča, se odločijo odnehati, ko se profesorji temu uprejo. Problem je, da ima sistem visokošolskega izobraževanja vgrajeno enako hierarhijo kot korporacije, torej tudi tako deluje, in je v veliki meri odvisen od njihove podpore. Korporacije in kapitalistično gospodarstvo ne podpira kritike in razprav o spremembah, njim ustreza status quo. Tudi politikom kritične razprave in razmišljanje ne ustreza, saj so tudi oni odvisni od podpore korporacij, zato tudi od njih ni mogoče pričakovati, da bodo pobudniki sprememb.

V kulturi, ki ji manjka dolgoročnih vizij, so univerze ključni prostor za kritično razmišljanje. »Namesto, da vztrajajo pri logiki obstoječih sistemov, mora kritično razmišljanje postati bolj kreativno. Če si hočemo zagotoviti spodobno prihodnost, moramo opustiti imperialno domišljijo o neskončni moči, kapitalistično domišljijo o neskončni rasti in tehnološko domišljijo o neskončnem udobju. Veliko dela nas čaka, da bomo lahko ustvarili takšno prihodnost. Kar se začne na univerzi Teksas in drugih univerzah, lahko spremeni svet, a le, če se odpovemo zapeljivi domišljiji in se začnemo soočati s težko realnostjo,« je sporočilo profesorja Roberta Jensena.