Nazaj v leto 1988

Pred letom in pol smo na referendumu odločali o strukturnih reformah. Glasovali smo o pokojninski reformi, o reformi malega dela, o delu na črno. Tokrat bomo v Sloveniji morda imeli referenduma o slabi banki in o holdingu. Kakšna je razlika? Ogromna. Pokojninska reforma in reforma dela sta bili strukturna ukrepa, zakona o holdingu in slabi banki pa sta nepotrebna, politična zakona, ki nimata nobene zveze z resničnimi potrebami države ali z njenim javnofinančnim položajem.

Oba zakona sta povsem očitno tudi javnofinančno škodljiva, koristna pa predvsem za, recimo, kadrovanje vladajoče politične elite. Resnične probleme in strukturne reforme sicer še vedno imamo. V parlamentu gre medtem v drugo branje pokojninska reforma, ki je v 95 odstotkih prepisana iz tiste iz leta 2011. Imamo tudi dva zakona iz reforme trga dela in tri davčne zakone, ki gredo vsi v smeri t. i. ozke države in zmanjševanja delavskih pravic. A ti ukrepi ostajajo v ozadju, saj javnost niti ne pride do sape, da bi o njih spregovorila.

Medtem ko v Evropi poteka boj za socialno državo, za delavske pravice, imamo v Sloveniji težave s temeljnimi načeli demokracije. Že samo sprejemanje zakonodaje v zadnjih 10 mesecih poteka mimo ustaljenih pravil. Od februarja pa do junija je koalicija po skrajšanem ali hitrem postopku, ki naj bi se uporabljal v izrednih razmerah ob suspenzu demokracije, spremenila 33 zakonov. Zgolj sedem zakonov so sprejeli po rednem postopku. Ker je koalicija zakone sprejemala brez javne razprave, v nasprotju z zakonom o vladi ali podpisanimi konvencijami, so letos poleti protestirale nevladne organizacije, računsko sodišče, protikorupcijska komisija in varuhinja človekovih pravic. Brez uspeha. Po tem protestu je koalicija po skrajšanem ali nujnem postopku sprejela še dodatnih 70 zakonskih sprememb! Nekateri izmed njih, kot je odločitev poslancev, da lahko vlada sama proda obe banki, NLB in NKBM, so bili sprejeti celo v dveh dneh in s priznanjem poslancev, da ti niso vedeli, o čem odločajo. Da se je ob tem finančni minister v nasprotju z zakonodajo sam pogajal o prodaji NLB, za kar je še vedno edina pristojna agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN), je verjetno zgolj ena od množice postranskih kršitev.

Če bo oblasti uspelo referendumske zahteve spodrezati, diskreditirati upor in proteste ter celo utišati opozicijske poslance, utegne Slovenija pasti prav v stanje, v katerem res ni alternative in kjer je prava in edina le ena sama stranka. To je hujše od gospodarske krize.

Z resničnimi reformami ta oblastniška nestrpnost nima posebne zveze. Pri upravljanju državnega premoženja je recimo najpomembnejše vprašanje povezano s strategijo upravljanja kapitalskih naložb. To je dokument, ki bi ga parlament moral že zdavnaj sprejeti. Šele na njegovi podlagi bi postalo očitno, katera državna podjetja prodati in katera rešiti. Šele na tej podlagi bi se lahko pogovarjali o vsebini države, o široki ali ozki državi in o slovenskem modelu kapitalizma. Vprašanje upravljanja državnega premoženja je manj pomembna, tehnična tema. A vlada strategije ne želi napisati in gre kljub kritikam OECD v ponovno reformo upravljanja. Res zaradi transparentnosti, kot pravi finančni minister? Seveda ne, že ime pove, da gre pri »agenciji« za osebo javnega prava, pri holdingu pa za gospodarsko družbo. In ker to ne bo več agencija, tudi računsko sodišče, ki je v preteklosti ostro kritiziralo na primer prodajo Slovenske industrije jekla ali Splošne plovbe, ne bo moglo izvajati revizij postopkov. Za povrh vsega naj bi bilo vodstvo takšnega netransparentnega holdinga še politično imenovano. Pri tej reformi torej ne gre za vprašanje »široke« ali »ozke« države. Prej gre za vprašanje »ujete« ali »neujete« države.

Mnogi – med njimi je tudi bivši predsednik države Milan Kučan – zaradi naštetega opozarjajo, da se v Sloveniji v praksi spreminja vsebina ustave, kot je bila zapisana ob osamosvojitvi. Eno najosnovnejših načel demokracije je načelo delitve oblasti. Enotnost oblasti v času komunizma je pomenila, da so se šef partije, šef izvršnega sveta, šef skupščine, šef pravosodja med seboj usklajevali in si niso bili v konkurenci. V času Jugoslavije se je najosnovnejša oblika takšnega političnega delovanja imenovala »koordinacija«, skozi katero se na pol formalnih sestankih srečujejo ljudje iz različnih vej oblasti. Recimo policisti in partijski sekretarji, ko je bilo treba zapleniti kakšen časopis. Poleg še vedno nepojasnjenega odhoda šefa policije in napovedane reforme tožilstva, ki ga namerava notranji minister Vinko Gorenak podrediti notranjemu ministru, se danes vračajo celo »koordinacije«. Pred približno mesecem dni je Žiga Turk, minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, sklical prve t. i. krizne koordinacije za področje visokega šolstva in znanosti, kjer naj bi na neformalen način iskali rešitve, »kako bi sistemi na področju izobraževanja, znanosti in kulture delovali tudi v bistveno težjih finančnih razmerah«. Na univerzi in v sindikatu šolnikov SVIZ so takšno sodelovanje sicer zaradi kršenja ustaljenih postopkov zavrnili.

A vse to je še blago proti načrtu, ki ga je po skrbnem razmisleku in diskusiji s svojimi kolegi povsem resno pred letom dni zapisal sedanji v. d. direktorata za visoko šolstvo Borut Rončević, eden izmed bolj izobraženih podpornikov trenutne vladajoče koalicije. V eseju z naslovom Politična tehnologija za drugo republiko je pisal o preobrazbi Slovenije. V prvem koraku, piše Rončević, bo treba sprejeti obstoj različnih idej, v drugem koraku naj bi se oblast 60+ odločila, da je druga republika tista družba, v kateri želimo živeti, v tretjem koraku je treba »ponotranjiti vrednote in ideje druge republike«, nato pa sledi četrti korak. V njem bo treba »sistematično odstraniti vse, vse kar nasprotuje spremembi Slovenije v družbo znanja in odprtosti. Retrogradne prakse bo potrebno izkoreniniti. Skoraj tako odločno, kot je bila odločna denacifikacija v Nemčiji po drugi svetovni vojni ... In ne nazadnje, obstoj in moč druge republike bo odvisen predvsem od ljudi. Od ljudi, ki bodo na položajih. Potrebno jo bo krepiti z zelo selektivnim rekrutiranjem. Na pomembne položaje je potrebno dovoliti izključno tistim posameznikom in predstavnikom skupin, ki so pripravljeni udejanjati te ideje. Ideje družbe znanja, svobode, kreativnosti«.

Ne gre več za vsebino reform, ker te vsebine ni. Gre za politično tehnologijo aktualne oblasti za dosego druge republike, ki uničuje vsakršno alternativo.

Le na kaj nas te ideje lojalnosti in nasilne besede, kot so »tehnologija«, »rekrutiranje«, »izkoreniniti«, »odstraniti« spominjajo? Fašizem seveda ni bil ideologija desnice ali levice v današnjem pomenu besede. Ni mu šlo ne za socialno ne za tržno usmerjeno državo. Je pa fašizem seveda izkoriščal tako socialistične ideje kot tudi velekapitaliste in cerkev za dosego svojih ciljev. Fašizem se je na oblast povzpel s cenenim populizmom. Pozornost od sebe je odvrnil tako, da je s prstom pokazal na notranjega sovražnika, na Žide, ki naj bi v času ekonomske krize in visoke inflacije neizmerno in neupravičeno bogateli. Na zadnjih protestih za socialno državo v Ljubljani je predsednik vlade tvitnil, da »Kolovodja Štrukelj dobi na mesec več s sejninami in plačo kot predsednik RS. To je bilo celo za Milana K očitno preveč«. Ni problem v tem, da se je Janša pri tem zlagal. Štrukelj namreč s sejninami ne zasluži več kot predsednik države, poleg tega je Štrukelj pred leti prvi opozarjal na enormno zvišanje sejnin pod prvo Janševo vlado.

Problem je, ker bi isti tvit leta 1935 verjetno uporabil tudi kak dr. Göbbels. V primeru Janše namreč ne gre za osamljen primer ali za spodrsljaj, ampak za sistematično diskreditacijsko metodo aktualne oblasti. Ko je vlado kritiziral Janez Stanovnik, se je v javnosti pojavila njegova pokojnina. Ko so se vladi uprli ravnatelji, so na kulturnem ministrstvu objavili njihove plače. Ko je Janša pred leti prišel v konflikt z novinarji, so se v javnosti pojavile plače novinarjev Dela. Če imamo prav, potem se je dobro spomniti tudi glavnega nauka iz 20. stoletja. Evropa se je tedaj naučila, da se takšni politiki ni mogoče upreti s ponujanjem roke in s popuščanjem. Navadno se ob tem spomnimo t. i. Münchenskega sporazuma iz leta 1938, s katerim so evropske države upale, da bo napočil mir, če Nemčiji dovolijo aneksijo češkoslovaških Sudetov. A miru seveda ni bilo, Nemčija je hotela še več. In tako pridemo do predsedniške tekme, do aktualnih referendumskih pobud in zadnjega pisma Milana Kučana Borutu Pahorju. Vprašanje je, kako se takšni politiki upreti. Eden od mehanizmov, ki je na voljo v Sloveniji, je referendum. Ta se seveda lahko tudi izkorišča iz populističnih razlogov, toda že sam način, s katerim je koalicija poskušala v tem mesecu z manipulacijo referendum preprečiti, je zgolj še en argument, da je potreben.

Vsebinske reforme ostajajo v ozadju, saj javnost niti ne pride do sape, da bi o njih spregovorila.

Borut Pahor je večkrat poudaril, da se z zakonom o slabi banki in holdingu sicer ne strinja, a da je proti referendumu o holdingu in slabi banki iz preprostega razloga, ker se v kampanji ne bo govorilo o vsebini teh dveh zakonov, ampak o oblasti in vladi. Še več, na prvem predvolilnem soočenju drugega kroga je celo dejal, da je zamenjava oblasti sedaj »preveliko tveganje, ker nimamo prave alternative«. A danes gre prav za to. Zakona o slabi banki in državnem holdingu nimata nobene reformne ali protikrizne narave, sta zakona, ki uvajata tehnologijo vladnega nadzora nad gospodarstvom. Tisto, o čemer je treba razpravljati in kar je problem, je torej politična tehnologija aktualne oblasti za dosego druge republike, ki uničuje vsakršno alternativo. Kako daleč je ta pripravljena iti, je bilo očitno ta teden, ko so kriminalisti ponovno prišli v parlament zasliševat šest poslancev opozicijske Pozitivne Slovenije zaradi njihovih podpisov pod obe referendumski zahtevi. Ni se treba slepiti, da so policisti prišli v parlament na podlagi anonimne prijave – če bi to bilo res, bi bili v parlamentu vsak dan. Ne, izvorno je to zahteval na kolegiju pri predsedniku parlamenta ta mesec prav Jože Tanko v imenu stranke SDS.

Takšnega discipliniranja poslancev ne pomnimo v zadnjih dvajsetih letih. Zadnjič smo mu bili priča leta 1971 ob znani aferi 25 poslancev, ki so se odločili, da bodo sami predlagali svojega člana zveznega predsedstva. Režim je tedaj njihovo preveliko svobodomiselnost hudo kaznoval. Slovenija pa je po tem, po kratkem obdobju liberalne vlade Staneta Kavčiča, zapadla v najbolj režimski čas komunizma. Takratni poslanci so čutili politične, profesionalne in tudi osebne posledice. Posameznikom iz tiste skupine se je uspelo rehabilitirati šele leta 1988.

Če bo oblasti uspelo referendumske zahteve spodrezati, diskreditirati upor in proteste ter celo utišati opozicijske poslance, utegne Slovenija pasti prav v stanje, v katerem res ni alternative in kjer je prava in edina le ena sama stranka. To je hujše od gospodarske krize.