Iz političnih razlogov

Ko je poleg kriminalistov, ki so preiskovali izgubljene sindikalne podpise za referendum o slabi banki, v državni zbor prišla še druga skupina kriminalistov, da bi preverila avtentičnost podpisov opozicijskih poslancev Pozitivne Slovenije, so bili v tej stranki zgroženi. Odziv je bil pričakovan. Manj pričakovan je bil odziv predsednika državnega zbora Gregorja Viranta iz koalicijske Državljanske liste: »Ostaja grenak priokus, da je bila ta policijska preiskava opravljena iz političnih razlogov SDS, ne morem se znebiti tega občutka.« Gre za politično folkloro opozicije in znotrajkoalicijsko merjenje moči, policijska preiskava pa je zgolj prikladen izgovor? Ne, bolj kot na politično predstavo za javnost okoliščine primera kažejo na klasično zlorabo policije v politične namene.

Poslanka Pozitivne Slovenije Melita Župevc se je na zaključek kriminalistične preiskave, ki je potrdil avtentičnost njenega podpisa, odzvala z besedami, da so jo kriminalisti obiskali »praktično dan po tem«, ko je kolegij predsednika državnega zbora zavrnil zahtevo poslanske skupine SDS po grafološki preiskavi njenega podpisa. »Takim naključjem žal, ali na srečo, ne verjamem,« pravi. Predsednik državnega zbora in opozicijska poslanka imata v tem primeru dovolj razlogov za grenak priokus in dvom o naključjih. Sploh, ker so par dni za tem v državni zbor znova vstopili kriminalisti in preverili referendumske podpise še šestih poslancev Pozitivne Slovenije.

Kronologija primera Župevc je pomenljiva. Poslanska skupina Pozitivne Slovenije ob pomoči nekaj drugih opozicijskih poslancev nekaj minut pred iztekom roka vloži zahtevo za referendum o holdingu. Vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko naslednji dan opozori na spornost nekaterih podpisov in zahteva razpravo na kolegiju predsednika državnega zbora. Kolegij se začne v ponedeljek ob 12.04. Tanko predlaga sklep, da »kolegij zaprosi generalno policijsko upravo, da se predhodno preverijo vsi podpisi«. Virant vodjem poslanskih skupin predloži pisno izjavo Župevčeve, da je podpis avtentičen. Predloga SDS za kriminalistično preiskavo ne podpre nobena druga poslanska skupina. Časa za preprečitev referenduma pa je vedno manj, saj se na kolegiju dogovorijo, da o zahtevi za referendum glasujejo na izredni seji naslednji dan. Seja se konča ob 13.21. Le 56 minut kasneje se v nabiralniku elektronske pošte generalne policijske uprave pojavi e-sporočilo s kazensko ovadbo zoper Župevčevo. Pošiljatelj je glavna pisarna ministrstva za notranje zadeve. Ovadbo prevzame uprava kriminalistične policije in jo v četrtek odstopi ljubljanski policijski upravi. V petek ljubljanski kriminalisti opravijo hišno preiskavo v državnem zboru.

Policija je prejela kazensko ovadbo zoper Župevčevo slabo uro za tem, ko je državni zbor zavrnil predlog SDS, da se opravi kriminalistična preiskava njenega podpisa na zahtevi za referendum.

Policija potem v slabem tednu dni, v četrtek, sporoči, da podpis Župevčeve ni ponarejen. Predlagatelj forenzične preiskave njenega podpisa Tanko se odzove: »Mi nismo vložili nobene zadeve na noben organ.« Njegove besede potrjujejo tudi na policiji: »V konkretnem primeru je policija prejela dve ovadbi, in sicer 5. 11. 2012 in 6. 11. 2012 od dveh fizičnih oseb.« Policija torej ni začela predkazenskega postopka zoper opozicijsko poslanko po navodilu SDS ali državnega zbora, tudi notranje ministrstvo je policiji zgolj preposlalo ovadbo fizične osebe. In vse je v redu, zakonito, zlorabe policije v politične namene pa ni bilo? Nasprotno. Na policiji dejansko priznavajo, da so se za preiskavo poslankinega podpisa odločili na podlagi kazenskih ovadb oseb, ki nista imeli vpogleda ne v njen podpis na referendumski pobudi in ne v druge dokumente, ki jih je podpisovala v preteklosti. Oseb, ki sta sume o poslankinem »kaznivem dejanju« lahko zaznali le v medijih. Tožilstvo, za katero zakonodaja predvideva, da mora začeti kazenski postopek, če do njega pride »zgolj glas o kaznivem dejanju« (v praksi najpogosteje prav na podlagi zapisov v medijih), se za preiskavo ni odločilo. Tožilstva pa o svojih aktivnostih ni obvestila niti policija, češ da je šlo za »bagatelno kaznivo dejanje«. Kljub temu so kriminalisti opravili ekspresno in izčrpno preiskavo tega bagatelnega dejanja. Opravili so jo brez sodelovanja tožilstva, čeprav je Vinko Gorenak še nedavno, v predstavitvi kandidature za ministrski položaj, skušal pomiriti poslance in javnost, da »je gospodar postopka tožilec, kriminalist je njegov servis, in to mora ostati tako«. Tudi v drugi, obsežnejši preiskavi poslanskih podpisov so tožilstvo obšli.

Če bi v tem primeru policija sodelovala s tožilstvom, kot predvideva zakonodaja, se morda ne bi odločili za izvedbo predkazenskega postopka. Ne bi storili nezaslišanega, da so za potrebe preverjanja avtentičnosti podpisa poslanca vstopili v državni zbor. Pač pa bi se odločili kot v vseh drugih primerih podobnih pisanj »zaskrbljenih državljanov«, ki brez resne utemeljitve trdijo, da se je ta ali oni politik narobe podpisal, da ima v glavi čip ali da dela po navodilih marsovcev in podobno. Tako pa so postavili nov, precej višji standard obravnave takšnih kazenskih ovadb. Postavlja se vprašanje, kako bodo poslej zavrnili vse bodoče pozive k preiskavi podpisov drugih politikov in tudi nepolitikov. Skorajda namreč ni posameznika, katerega lastnoročni podpisi se ne bi že na prvi pogled razlikovali tudi za laično oko, katerega ovadbo je policija, vsaj uradno, v tem primeru štela za utemeljeno. Morda bodo dobili izgovor, da se vrnejo k dosedanji praksi, če državni zbor tudi ali predvsem zaradi tega ravnanja policije kaznuje notranjega ministra Vinka Gorenaka z izglasovano interpelacijo.