Obsodba tožilstva in policije

Pretekli teden je minil v iskanju vzrokov za odločitev sodnika Gorazda Fabjaniča, da izloči nekatere v tujini pridobljene dokaze v zadevi Balkanski bojevnik in posledično izda oprostilne sodbe za večino obtoženih. Pritožbam nad preširokimi človekovimi pravicami so sledili pomisleki o integriteti oziroma podkupljivosti sodnika ter opozorila pred grožnjami in vplivanjem obtoženih na sodnika. Nič od tega res ni mogoče nikoli povsem izključiti, kot v Pravni praksi piše višja sodnica Vesna Bergant Rakočevič. A vendar, vse to je mogoče in treba izključiti prej in lažje kot to, da je sodnik ravnal v skladu z veljavno zakonodajo in sodno prakso.

Med razlogi, ki so bili podlaga za iskanje ozadja sodnikove odločitve, da izloči dokaze, se navaja tudi dejstvo, da je to storil tik pred koncem sojenja, čeprav bi to storil lahko že prej. Glede na prakso sicer takšno ravnanje sodnika ni neobičajno, poleg tega naj bi šele nedavno pridobil vso potrebno dokumentacijo, ki mu je omogočila dokončno odločitev o zakonitosti posameznih dokazov. Do te težave po novi zakonodaji sploh ne bi moglo priti, saj sprememba zakona o kazenskem postopku, ki je začela veljati maja, predvideva izločitev vseh spornih dokazov že na predobravnalnem naroku. Torej prej, še preden se sojenje zares začne. Sojenje balkanskim bojevnikom pa je potekalo še po starem zakonu in tožilstvo je lahko vztrajalo z dokazi. Ali kot pravi Dragan Petrovec z inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani: »Sam nisem strokovnjak za kazenski postopek, a po informacijah, ki jih imam od ljudi, ki to so, bi moralo biti tema tožilkama že vnaprej jasno, da ti dokazi ne bodo veljavni na sodišču.«

Bi se posledično morali bolj veseliti oprostilne sodbe kot pa obsodbe narkokartela? Je odločitev sodnika predvsem naložba v prihodnost, v razvoj pravne države in ne obratno? Petrovec soglaša, da načeloma takšne odločitve res pripomorejo h gradnji pravne države in da je takšna oprostilna sodba dober nauk za pravno državo: »Seveda s tem ni dosežena pravičnost, če je nek tak falot izpuščen na prostost, ampak z vidika obvez države, kako mora ravnati v kazenskih postopkih, pa je to zanjo dober nauk.« Kot primer navaja sojenje večkratnemu morilcu Kristijanu Kameniku. Tedanja generalna državna tožilka Zdenka Cerar se je na oprostilno sodbo odzvala z besedami, da sodišče ni imelo dovolj poguma, da bi izreklo obsodilno sodbo. »Nasprotno, sodišče je takrat pogumno izreklo oprostilno sodbo, druge izbire ni imelo. Pogumno pa zato, ker je bilo to v popolnem nasprotju s pričakovanji in zahtevami javnosti. Aktualni primer je popolnoma enak«, pojasnjuje Petrovec. Tako je v vseh primerih, ko gre za storilca, ki mu je storitev kaznivega dejanja dokaj jasno dokazana, a ga sodišče kljub temu oprosti. Oprostilna sodba je v takšnih primerih po mnenju Petrovca dejansko obsodilna sodba za tiste državne organe, ki svojega dela niso korektno opravili: »In ta oprostilna sodba je obsodilna za policijo in tožilstvo in morda še za koga, ki je sodeloval v preiskovalnem postopku. Skratka za vse, ki so nadaljevali postopek, kljub temu da so ali bi morali vedeti, da dokazi niso pridobljeni zakonito.«

Blaž Kovačič Mlinar: »Kazenski postopek ni namenjen temu, da so krivi obsojeni, pač pa temu, da nedolžni niso obsojeni.«

Kazenski postopek imamo zato, da varuje posameznika, ne za to, da bomo obsojali ljudi. Ni namenjen temu, da so krivi obsojeni, pač pa da nedolžni niso obsojeni, opozarja odvetnik Blaž Kovačič Mlinar, kajti »za nekoga obsoditi potrebuješ samo rablja, če karikiram, potrebuješ samo policijo, to je najlažje«. Na to, da marsikdo verjetno težko sprejme kazen za prekršek ali kaznivo dejanje, če prekupčevalci z mamili ali koruptivni politiki svobodni zapuščajo sodišče, pa odgovarja: »Vsak državljan, ko dobi kazen za najbolj banalen prekršek, recimo prehitro vožnjo, bo vedno iskal in našel napako v postopku, da bi se izognil kazni. Ko je v postopku pred sodiščem narkokralj, pa se pritožujemo nad formalnostmi, ki jih sicer tako radi navajamo sebi v korist.« Kovačič Mlinar meni, da smo Slovenci enako navezani na pravdanje kot potem tudi na kritiko sodb, s katerimi nismo zadovoljni. Da pravna država pri nas ne deluje, bi trdili tudi, če bi bile vse sodbe obsodilne. Tako delovanje pravosodja razume javnost, resnica pa je po njegovem mnenju povsem drugačna, saj »pravosodje res ni del problema, ki ga imamo v tej državi«.