Gospodinjski blues

»Naslednje jutro pokliče v službo, da odpoved. Umije si zobe. Bruha v kuhinjski umivalnik. Se odvleče v park, sede na mokro klop, moli. Zarije pest v trebuh. Dvakrat boksne. Z ujeto molitvijo med stisnjenimi zobmi udarja kot zmešana. Hoče umreti, zaboga!« Tako se konča Totalka, pripoved o kuharski pomočnici, ki ji umre hči zaradi tumorja v možganih, in zgodba le ene izmed žensk, ki jim je Patricija Peršolja posvetila pesem.

Peršoljeva se je na giru po Sloveniji, ki ga je že sredi poletja na Dnevu bosih nog v Mariboru začela s predstavitvijo svojega pesniškega prvenca, prejšnjo soboto ustavila v domačih Brdih in na večer, ko je bilo nebo posejano z zvezdami, je v renesančnem gradu Dobrovo tudi svojim Bricem in Brikam predstavila Gospodinjski blues. V aristokratski ambient so zarezale trpke zgodbe žensk, ki so svoja življenja pustile tam nekje na pol poti, ali kot pravi avtorica v pesmi Agnes: »In kaos v glavi, kako izpeljati življenje do konca, po tem ko ga prezgodaj narobe obrneš in nad njim izgubiš moč.«

Gospodinjski blues je izrazno močna zbirka lirsko-epskih pesmi, z izrazitim socialnim čutom, zapisana realistično v kratkih psiholoških skicah razočaranih, izmučenih, v usodo vdanih žensk, ki nemo gurajo to svoje življenje, spet druge pa si pričarajo utvaro lepih trenutkov, ki za hip zapolnijo monotonost in večno čakanje na življenje z velikim Ž.

Takšna je gospa Leticija, Ženska, ki ve, kako s svojo penzijo, nekdanja učitejica plesa iz Firenc, ki je spoznala kmeta iz Brd in prišla sem po boljše življenje. »Vendar iz vsega skupaj potem ni bilo nič, vse se je po nepotrebnem sfižilo; on se je zapil, lastni brat ga je vpričo nje zafrknil za dve vinogradniški posesti ...« Tako Leticija ves mesec, vsak dan čaka pred hišo na poštarja, da ji prinese penzijo po možu, in ko jo dobi, najprej naredi fešto s toskanskimi specialitetami za svoje sosede, naslednje jutro pa se z vlakom odpelje v Firence, kjer oblečena kot dama najame taksi in »kroži okrog starega mestnega jedra do zadnjega evra penzije«.

Usoda Agnes je drugačna: »Mož pijanec in brezposelna baraba z odprto kartoteko na policiji zaradi nasilnega vedenja: dva otroka, fant in punca, osem in pet. ’Zdaj sta na varnem, pri moji materi na Madžarskem’, pove na način, kot bi naznanila edino dobro novico svojega klavrnega obstoja.«

To so sodobne socialne balade, ki jih prevevajo zbledela pričakovanja, resignacija, obup in beg v sanje. Napisane pa so s takšno občutljivostjo ter hkrati pozorno izbiro besed in situacij, da zaživijo kot slike, ki kličejo po tem, da bi jih kak občutljiv bluzovski brenkač uglasbil na kitaro, ali pa, da bi jih kakšen iskriv filmski režiser prelevil v gibljive slike.

Eno izmed pesmi je posvetila igralki Sonji Savić, ki je bila njena generacija, živeli sta v isti državi, poslušali isto glasbo in sanjali iste sanje. In ko je izvedela za njeno smrt, je napisala pesem. »Novica me je totalno sesula in bila sem makovih oči. Nad člankom fotografija njenega telesa, otrpla mačja trepalnica na pomečkani rjuhi zmrznjenega mleka,« je le nekaj vrstic iz pesmi Prebrala sem novico o smrti Sonje Savić.

Kdo so gospodinje, ki plešejo blues? Žene, dekleta, matere, hčere, nečakinje, tete, vdove in upokojenke, ločenke, samohranilke, študentke, kmetice, delavke, brezposelne in klošarke, sobarice, čistilke ... vsem je skupno butanje z glavo ob zid, iskanje identitete in odgovorov, zakaj življenje ni šlo po željah in začrtanih poteh.

Gospodinje Peršoljeve so hrbtna stran družbe in pandan intelektualk, ki jih leta 2007 predstavila knjiga Pozabljena polovica. Ta je odkrila zamolčano zgodovino, tisto, ki jo je pogoltnila patriarhalna, gospodovalna moška stran, in predstavila biografije žensk, ki so v zadnjem stoletju ali dveh pomembno soustvarjale umetniško, znanstveno in javno delovanje v Sloveniji. S tem je vzpostavila ženski spomin in opomnila na čas, ki je bil nenaklonjen javnemu delovanju žensk. Kljub temu so nekatere presegle okvire osebnega in zasebnega življenja, dale pečat javnemu življenju na mnogih področjih in s tem pomembno vplivale na razvoj družbe.

Podobno tudi Peršoljeva v Gospodinjskem bluesu opozarja na zamolčano situacijo žensk, govori o njihovih bojih, ko so se znašle v družbeni recesiji skupaj s svojo malo osebno eksistencialno bedo. Te ženske so se sidrale v njen spomin od otroštva naprej in marsikateri lik v pesmih je sestavila iz več njih. »Opazovala sem ženske, ki hodijo po robu življenja in jih še lastno življenje ne opazi,« pravi Patricija Peršolja, sicer diplomirana logopedinja, ki dela v novogoriškem zdravstvenem domu. Pred Gospodinjskim bluesom je izdala že sedem knjig pravljic za otroke in napisala nekaj deset radijskih pravljic.

Knjiga:
Patricija Peršolja: Gospodinjski blues
Kaj: predstavitev v okviru 28. slovenskega knjižnega sejma
Kje: Cankarjev dom, Ljubljana
Kdaj: 24. novembra 2012 ob 13. uri