23. 11. 2012 | Mladina 47 | Kultura
Mark Lanegan: »Blues je razpoloženje«
Mož z baritonskim glasom, ki bo v Ljubljani predstavil letošnji izjemni samostojni album Blues Funeral
Mark Lanegan
© Sam Holden
Mark Lanegan, mož z baritonskim glasom, ki se v počasnem rocku počuti kot doma, je bil nekoč prvi glas grunge rocka. Njegova matična zasedba Screaming Trees sicer ni imela komercialnega uspeha, kakršnega so dosegle skupine Nirvana, Pearl Jam in Soundgarden, a je močno zaznamovala zvok ameriškega novega rocka devetdesetih let. Burna življenjska pot ga je peljala prek številnih sodelovanj, svoj raskavi glas je med drugim preizkušal v skupini Queens of the Stone Age in skupaj z njimi leta 2003 gostoval tudi v Ljubljani, z Gregom Dullijem (Afghan Whigs) je sodeloval pri projektih The Gutter Twins in Twillight Singers, s pevko Isobel Campbell pa izdal tri albume. Tokrat prihaja k nam s svojim zadnjim izjemnim samostojnim albumom Blues Funeral.
Odkar ste februarja izdali nov album, ste s krajšimi premori že ves čas na poti.
To najraje počnem, uživam v tem.
Zdi se, da ste na nekakšni intimni turneji, obdali ste se z ljudmi, s katerimi ste tako ali drugače povezani.
Res je. Z mano so belgijski glasbeniki, ki jih vodi Aldo Struyf, s katerim sva prijatelja že več kot deset let, ko je na turneji s svojo zasedbo spremljal Queens of the Stone Age. Potem je tu bobnar Jean-Philippe De Gheest; oba sta tudi člana zasedbe Creature with the Atom Brain, ki bo prav tako nastopila v Ljubljani. Z nami so še basist Frederic Lyenn Jacques (Lyenn), kitarist Steven Janssens in seveda Duke Garwood, moj zelo dobri prijatelj in odličen umetnik, s katerim sva posnela album, ki izide prihodnje leto. Tako da smo res kot družina.
Člana vaše glasbene družine sta tudi Nick Cave in Warren Ellis, ki je v Ljubljani nastopil pred nekaj dnevi. Sodelovali ste pri ad hoc zasedbi Bootlegers, ki je naredila glasbo za film Lawless.
Nick in Warren sta ena izmed meni najljubših umetnikov, delo z njima mi je v veliko zadovoljstvo. Pri tem projektu sem dobil priložnost narediti različice nekaterih pesmi, ki jih obožujem, in bilo je zares zabavno.
Vaša zadnja plošča je bila toplo sprejeta, a pravite, da že pripravljate novo.
Januarja se bom lotil še enega novega projekta, še ene plošče s priredbami. Nisem še prepričan, koga bom obdelal, bo pa izšla ob približno tem času prihodnje leto.
Skupaj z Martino Topley Bird ste priredili recimo komad skupine The xx. Kako izberete skladbe, ki jim nato vdahnete nekaj svojega?
Preprosto, izberem dobro pesem ali glasbenika. Seveda mi ne uspe vedno, vendar se zelo rad lotevam skladb drugih avtorjev.
Pri ustvarjanju se nenehno vračate k bluesu, zdi se, da je imel močan vpliv na vas.
V mladosti sem poslušal bolj malo bluesa, z njim sem se zares seznanil šele prek skupine The Gun Club in takrat začutil željo po raziskovanju tega žanra, pri katerem me posebej privlači neposrednost besedil. Blues je zame danes bolj razpoloženje kot žanr.
Je bil blues kriv, da ste stopili na samostojno glasbeno pot?
Lahko bi rekli tako. Na prelomu devetdesetih let sva se s Kurtom Cobainom odločila, da narediva priredbe komadov legendarnega blues glasbenika Leadbellyja, a naju je zanimanje kmalu minilo. Založba Sub Pop mi je kasneje predlagala, naj se jih lotim sam, in tako se je vse začelo.
Leadbellyjeva pesem Where Did You Sleep Last Night je pristala tudi na vašem prvem albumu. Ampak vaš matični bend Screaming Trees vas je sprva rekrutiral kot bobnarja. Kako ste postali vokalist?
Ne znam razložiti, kako je prišlo do tega. Verjetno zlagoma, nekaj vrat se mi je odprlo, sicer pa se počutim srečnega, ker delam glasbo.
Začeli ste v Seattlu, kjer je bila glasbena scena zelo povezana. Se je danes takšno tovarištvo med glasbeniki izgubilo?
Seattle je bil takrat edinstven fenomen – majhno mesto z veliko bendi, vsi smo se poznali, začeli smo v istih prostorih, obiskovali smo koncerte drug drugega, kasneje pa je šel vsak svojo pot. Danes imam tako prijatelje v različnih zasedbah, v različnih mestih, a kljub temu čutim povezanost, še vedno sem del te scene.
Nekatere zasedbe iz tistih časov zdaj kot feniksi vstajajo iz pepela.
Navdušen sem, da je ponovno začela igrati skupina Afghan Whigs. V živo je odlična. Z njenim Gregom Dullijem se nameravava prihodnje leto lotiti tudi nove plošče. Sicer pa mislim, da glasba nima roka trajanja, če jo želiš igrati in so ljudje, ki ti želijo prisluhniti. Ponovni zagon naše skupine Screaming Trees pa me ne zanima.
Kakšna je glasbena scena v Los Angelesu, kjer živite?
Tukaj je veliko odličnih skupin, toda spraviti me na koncert je tako, kot da bi vampirja hotel spraviti v cerkev. Raje počnem druge stvari. Sprehajam svoje pse, grem na večerjo, na košarkarsko tekmo ...
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.