Zakaj bi se raketni ščit moral imenovati raketna ofenziva

Bližajoči se spopad bo hujši od prejšnjih. Ameriška vojska se umika iz Evrope in zmanjšuje prisotnost na Bližnjem vzhodu. Zbira se okrog Kitajske in tam gradi protiraketni ščit, ki bo, če se bo nekega dne izkazal kot učinkovit, Washingtonu omogočil, da bo lahko napadel Kitajsko ne da bi se mu bilo treba bati povračila, publicist William Engdahl piše na svoji spletni strani.

Kitajska se po njegovi razlagi na te premike seveda odziva, vendar ne kot prihodnji agresor, ampak predvsem zaradi strahu za lastno suverenost. Ameriški predsednik Barack Obama je v predvolilni kampanji Kitajsko označeval kot »sovražnika« in tako napovedal, da bodo ZDA pod njegovim vodstvom izvedle premike vojske. Globino in naravo osredotočenja ZDA na Kitajsko vidimo, ko podrobneje pogledamo zadnji razvoj pri vzpostavljanju ameriške protiraketne obrambe v Aziji, ki je jasno usmerjena proti Kitajski, ki za svojo vojsko uradno nameni med 90 in 111 milijard dolarjev na leto. To je le 10 odstotkov denarja, ki ga za svojo vojsko porabijo ZDA. Tudi če Kitajci ne objavijo celotnega zneska, ki ga porabijo za vojsko, je jasno, da porabijo le delček tistega, kar porabijo ZDA, njihova tehnologija pa je bistveno za tisto, ki jo imajo ZDA.

ZDA za vojsko porabijo daleč največ, na drugem mestu je Kitajska, tretja Velika Britanija, ki ji v prvi deseterici sledijo Francija, Japonska, Rusija, Savdska Arabija, Nemčija, Indija in Brazilija. V lanskem letu so ZDA za vojsko porabile 46 odstotkov vsega denarja, ki ga je za ta namen porabijo 171 držav na svetu.

»Jasno, Pentagon s svojo retoriko o mirovnih operacijah in 'širjenju demokracije' izvaja, kar njegovi načrtovalci imenujejo Popolna prevlada, to je popolna prevlada na globalni ravni v zraku, na zemlji, na morju, v vesolju, širše in tudi v kibernetskem prostoru. Jasno je, da so ZDA odločene uporabljati svojo vojsko za zagotovitev globalne prevlade ali hegemonije. Drugačna razlaga ni mogoča,« piše Engdahl.

Nov sovražnik Pentagona danes postaja Kitajska zaradi gospodarske rasti, zaradi odločenosti, da si zagotovi ohranitev svoje nacionalne suverenosti, pa tudi zgolj zato, ker obstaja. Kitajska počasi kot sovražnik ali nasprotnik nadomešča Islam, ki kot sovražnik ni več uporaben za upravičevanje širjenja globalne moči Pentagona. Po skoraj dveh desetletjih zanemarjanja svojih interesov v Vzhodni Aziji, je administracija Baracka Obame lani objavila, da bodo ZDA naredile »strateški obrat« v svoji zunanji politiki in svojo pozornost na področju vojske in politike preusmerile na azijsko-pacifiško območje, zlasti v Jugovzhodno Azijo, kjer je Kitajska, razlaga Engdahl.

Bistvo tega obrata je po njegovih opažanjih dograditev protiraketne obrambe okrog Kitajske, da bi preprečile napade Kitajcem z jedrskimi raketami. Uradna razlaga Washingtona, zakaj potrebuje ta ščit in zakaj se namerava osredotočiti na Jugovzhodno Azijo, je, da je treba zaščititi Japonsko, Južno Korejo in druge zaveznice na tem območju pred jedrskimi raketami iz Severne Koreje. Dejansko pa je to odločitev ZDA treba gledati v luči, da je japonska vlada septembra spet poskrbela za napetosti s Kitajsko zaradi otokov v arhipelagu Diaoyu, kjer naj bi bile bogate zaloge plina. Tja so Japonci poslali svoje vojaške ladje.

Septembra je ameriški sekretar za obrambo Leon Panetta objavil, da so se ZDA in Japonci dogovorili o dograditvi sodobnega radarja za protiraketno obrambo na ozemlju Japonske. Ni pa seveda povedal, da ima Kitajska svoje rakete samo prek korejske meje, kar je na dosegu novega radarja.

William Engdahl piše, da je Washington sprejel odločitev o dograditvi protiraketne obrambe na Japonskem že pred časom, ta odločitev je del njegovega načrta za vzpostavitev globalne vojaške prevlade. Japonska vlada je decembra 2003 sprejela odločitev o gradnji te obrambe. Od takrat je dograditev močne protiraketne obrambe najpomembnejša naloga Japonske za zaščito nacionalne varnosti. Ameriški vojaški tisk poroča, da bodo na neimenovanem otoku na jugu Japonske postavili radar, ki ga bo izdelal ameriški proizvajalec orožja Raytheon.

Japonski minister za obrambo Satoshi Morimoto je potrdil, da sta imela Tokio in Washington več pogovorov o protiraketni obrambi, tudi kako postaviti ameriški radarski sistem. Na severu v pokrajini Aomori Japonska od leta 2006 že gosti ameriški radar, ki mu močno nasprotujejo krajani, ker se bojijo, da so brez razloga z njim postali tarča za napade sovražnikov.

Istočasno, ko se dogovarja z Japonci o postavitvi novega radarja, Washington pomaga tudi Indiji, ki že postavlja nov raketni ščit. Indijska vlada pojasnjuje, da ga potrebuje zaradi Pakistana. V resnici pa ga postavljajo zaradi Kitajske. Ko so ga letos preskusili, je indijski tisk odprto poročal, da je najpomembnejša lastnost novega sistema v tem, da seže kamor koli na območje Kitajske.

Neimenovani predstavniki Pentagona pravijo, da ZDA tretji radar načrtujejo na Filipinih, ki naj bi poleg Severne Koreje pokril tudi velik del Kitajske. Poleg Japonske je Washington k sodelovanju pri azijskem sistemu protiraketne obrambe uradno povabil še Južno Korejo in Avstralijo.

Kitajski dnevni časopis v angleškem jeziku Global Times na tej podlagi svari, da bi temu programu lahko sledila huda orožarska tekma. »To ni nekaj, kar si Kitajska želi, ampak bo morala ukrepati, če bodo načrti uresničeni. ZDA v Aziji ustvarjajo napetosti. V prihodnje v regiji lahko pričakujemo več konfliktov. Kitajska mora narediti vse za njihovo preprečitev, hkrati pa se mora pripraviti na najslabše,« piše v članku.

Hkrati ZDA v Evropi načrtujejo protiraketni ščit, ki je naperjen proti Rusiji. Z obema raketnima ščitoma ZDA vzpostavljajo razmere, ko jedrska vojna postaja mogoča, kar je res noro, opozarja William Engdahl. Raketni ščit je namreč pobuda za izstrelitev prve jedrske rakete, česar si do zdaj ni bilo mogoče zamisliti zaradi strahu pred popolnim uničenjem. V vojaškem žargonu je raketni ščit ofenziva, ne obramba, zato bi se raketni ščit v resnici moral imenovati raketna ofenziva.