Smrtonosna oblačila iz Bangladeša

Požar v tekstilni tovarni Tazreen Fashion Limited v Bangladešu je razkril, da oblačil poceni in pošteno ni mogoče proizvajati, kar potrošnikom v razvitem svetu zatrjujejo podjetja, ki imajo tam proizvodnjo. »V nedeljo so ves dan iz tovarne nosili vreče. Bele vreče z zoglenelimi trupli. Do ponedeljka so jih našteli 120,« v nemškem die Zeit piše Florian Willershausen. Ta nesreča odpira več vprašanj. Podjetje Tazreen Fashion Limited je med drugim proizvajalo oblačila za družbo C&A, ki ima 13 prodajaln tudi v Sloveniji.

Družba C&A v panogi velja za relativno »skrbno«, ko gre za »družbeno odgovornost«, kar pomeni, da skuša sodelovati samo z zanesljivimi in poštenimi dobavitelji. A kljub temu so bila v tovarni Tazreen Fashion Limited, ki je imela sedem nadstropij, vrata do požarnih stopnic zaklenjena. Ob tem se postavlja tudi vprašanje, kaj je v noči s sobote na nedeljo več kot 1000 zaposlenih sploh delalo v službi, kajti na papirju imajo tudi v Bangladešu omejen delovni čas. Postavlja se tudi vprašanje, ali je v Bangladešu in drugih državah s poceni delovno silo sploh mogoče zagotoviti pošteno proizvodnjo oblačil, če podjetja, ki zagotavljajo, da skrbijo za »družbeno odgovornost«, kot je C&A, tega ne morejo zagotoviti.

»Odgovor se glasi: Povsem čistih oblačil, ki so proizvedena v socialno sprejemljivih razmerah, trgovine v Nemčiji ne morejo ponujati. Poštenost ne gre skupaj s komaj regulirano poceni proizvodnjo. Bangladeš je zgled za takšno proizvodnjo. Enako velja tudi za Pakistan, kjer je septembra v tovarni, ki proizvaja oblačila za nizkocenovnega prodajalca Kik, umrlo 300 ljudi,« piše Florian Willershausen. Tudi Kik ima kar precej prodajaln v Sloveniji.

Dva razloga preprečujeta boljše delovne razmere. Prvi je, da kupci na zahodu to blago kupujejo, ne da bi se vprašali, kako je lahko tako poceni. Trgovec lahko recimo prodaja fantovsko majico za 1,99 evra in moško majico z dolgimi rokavi za 3,99 evra le, če ju šivajo v Bangladešu in drugih državah, kjer delavci delajo za mesečno plačo 30 evrov. V teh tovarnah so nadure del rednega delovnega časa, pa še najemnino za barako na obrobju mesta morajo delavke plačati posebej. Enako velja tudi za druge cenene izdelke, ki jih mrgoli v trgovskih centrih v razvitem svetu in jih trgovci ponujajo po »nadvse ugodnih cenah«, potrošniki pa veliko krat kupijo zgolj zato, ker je poceni. Dokler potrošnik kupuje, bo trgovec prodajal.

Drugi razlog, ki preprečuje izboljšanje delovnih razmer v tovarnah v državah s poceni delovno silo, je, da večina sistemov za kontrolo ne deluje, zahodnih podjetij pa večinoma tudi ne zanima, v kakšnih razmerah je blago proizvedeno. Tudi politikom v zahodnih državah, ki so jih zlasti v Evropi polna usta človekovih pravic, ne pride na misel, da bi pritisnili na vlado v Bangladešu in drugih državah, naj poskrbijo za izboljšanje delovnih razmer. Zahodne vlade v Bangladešu zaupajo združenju podjetij BGMEA, ki ima svoje ljudi celo v parlamentu, piše Florian Willershausen.

»Laž in goljufija sta vsakdan v tekstilni industriji, kakor izhaja iz članka, ki ga je poleti objavil tednik Wirtschaftswoche,« ugotavlja. Skrajni čas je, da nadnacionalke začnejo pritiskati na politiko, naj določi višjo minimalno plačo in predpiše višje standarde za zaščito pred požari. To ne bi smelo biti težko, kajti samo zahodne družbe H&M, Walmart, C&A in Kik v Bangladešu pokupijo polovico vsega blaga v skupni vrednosti 20 milijard dolarjev. Ta obseg jim omogoča, da bi lahko pritisnili tako na politiko kot na dobavitelje, samo dogovoriti bi se morali za usklajeno ukrepanje, meni Florian Willershausen.

Več transparentnosti je treba zagotoviti tudi doma v zahodnem svetu, da bo kupec dobil informacijo o izvoru blaga, ki ga ima na voljo v trgovinah. Nekatera podjetja imajo proizvodnjo v Bangladešu, pa tega na etiketi ne navedejo. Kje oblačila proizvajajo, ne skrivajo le trgovci, ki prodajajo poceni blago, ampak tudi ponudniki dragih oblačil, kot je Marc O’Polo.

Bangladeš utegne ob ohranitvi sedanjih trendov rasti že v nekaj letih postati največji proizvajalec oblačil in tekstila na svetu, torej prehiteti Kitajsko. »To bi bil blagoslov za državo. Tudi če živijo v barakah na obrobju mesta in na mesec zaslužijo 30 evrov, živijo šivilje, ki se priseljujejo predvsem iz severa države, bolje kot takrat, ko tekstilna industrija v Bangladešu še ni cvetela. Nihče noče, da bi zahodne nadnacionalke državo spet zapustile in zaprle delovna mesta. A ponosni Bengalci se kljub temu ne pustijo obravnavati kot šivalni stroji brez duše. Po grozljivem požaru ta konec tedna so začeli protestirati in zapirati ceste. Zdaj so na vrsti zahodne modne nadnacionalke, da se s svojimi dobavitelji začnejo dogovarjati o izboljšanju delovnih razmer, kajti odprava škode, ki nastane zaradi slabega imena, traja veliko dalj časa in je veliko dražja,« je prepričan Florian Willershausen.

A istočasno ne bi smeli pozabiti, da so se s selitvijo proizvodnje v cenejše države bistveno zmanjšale tudi realne plače zaposlenih na zahodu, če sploh še imajo službo. V tovarnah, ki na zahodu še vztrajajo, delodajalci povečujejo norme, da se jim stroški izidejo, in ljudi vse bolj obravnavajo »kot stroje brez duše« oziroma »sodobne sužnje«. Bistveno se je znižala tudi kakovost izdelkov, ki se jih bolj izplača odvreči in kupiti nove kot zavreči. Morda je vendarle čas za odslovitev »globalizacije« in »korporativnega kapitalizma« in vrnitev lokalne proizvodnje, ki ljudem v državi, v regiji, na celini omogoča delo v dostojnih razmerah za dostojno plačo. Ta plača jim potem kot potrošnikom omogoča, da v trgovini za blago lahko odštejejo višjo ceno, pa kljub temu živijo bolje kot zdaj, ko jih je vse več brez služb, trgovske police pa so polne cenenega blaga, ki ga proizvajajo »sodobni sužnji« v tretjem svetu. Vrnitev lokalne proizvodnje seveda ni mišljena kot vrnitev v čase, ko je bilo treba po hlačne nogavice, kavbojke, čokolado in drugo blago čez mejo.

Delavke v Bangladešu in drugih državah s poceni delovno silo bi še vedno imele dovolj dela, saj bi lahko šivale za svoje ljudi, ki so prav tako potrošniki. Sodobne sužnje so v tudi v tretjem svetu s svojim pohlepom po dobičkih ustvarile zahodne nadnacionalke v spregi z lokalnimi podjetniki in politiko.