Nič ni črno-belega

Na svoj 48. rojstni dan nas je na krilih izjemnega sedmega samostojnega albuma Blues Funeral v Ljubljani obiskal Mark Lanegan. Nekdanji prvi glas grunge rock zasedbe Screaming Trees je močno zaznamoval zvok ameriškega novega rocka devetdesetih, čeprav se njegov bend nikoli ni prebil med štiri velika imena tistega časa (Nirvana, Pearl Jam, Soundgarden, Alice In Chains). Večini je znan po sodelovanju v skupini Queens Of The Stone Age, prav z njo se je že ustavil tudi v Ljubljani. A tega se ne spomni več. Nič čudnega, ko pa hodi po tako burni življenjski poti. Ta ga je že kot najstnika zanesla k majhnim tatvinam, pretepom, drogam in neizbežno tudi odvisnosti, ki jo je za sabo dokončno pustil s selitvijo v sončni Los Angeles.

Kljub temu osebnost našega odpadnika še danes prežema globoka žalost. Na samostojno glasbeno pot ga je popeljal ravno blues, s katerim se je spoznal prek skupine The Gun Club in h kateremu se vedno vrača. Mnogo tistega, o čemer govori v svojih besedilih, je izkusil na svoji koži, in ravno prekaljenost in iskrenost sta tisto, s čimer seže do srca in s katerima pretrese drobovje telesa. Melanholični Mark se nas je s svojim razbrazdanim glasom dotaknil tudi skozi številna sodelovanja, denimo s pevko Isobel Campbell, s katero je izdal tri albume, ali pa z Gregom Dullijem (Afghan Whigs), s katerim deluje v zasedbah The Twilight Singers in The Gutter Twins.

Večer v ljubljanskem Kinu Šiška je umirjeno, brenkajoč na kitari, začel Belgijec Lyenn, v podobno folkovsko-bluesovski maniri nadaljeval Markov prijatelj Duke Garwood, njegov nastop pa so pod okriljem Alda Struyfa spoštljivo uvedli belgijski Creature With The Atom Brain, ki so kljub resignirani, na tleh sedeči publiki, pokazali, da so dobri glasbeniki, ki radi citirajo Rokyja Ericksona ali pač njihove someščane, rock eklektike dEUS, ki so nedavno prav tako gostovali pri nas. Nekateri od glasbenikov, ki so dvigovali vzdušje, so kmalu ponovno stopili pred zaveso, ki jo je zdaj osvetljeval rdeče-modri soj reflektorjev, tokrat skupaj z Markom, ki se je s potetoviranimi rokami oprijel mikrofona in takoj vkopal v oder.

Pred polnim avditorijem so v poltemi začeli udarno s komadom Gravedigger’s Song z Markovega aktualnega in kritiško toplo sprejetega albuma. V zaklenjeni drži brez vidnih emocij je Mark vztrajal do konca koncerta, na katerem je nove komade (Tiny Grain Of Truth, Riot In My House, Grey Goes Black) tkal s starimi uspešnicami, kot so Resurrection Song, Hit The City in Methamphetamine Blues, navdušil pa vsaj še s skladbo z repertoarja Screaming Trees in Queens Of The Stone Age.

Kljub zadržanosti je upravičil svoj sloves nepopravljivega romantika in spet dokazal, da tako v življenju kot glasbi ni skoraj nič črno-belega.