Amy Winehouse: At the BBC

Tudi druga posthumna zbirka posnetkov verjetno najpopularnejše britanske pevke prejšnjega desetletja na prodajne police prihaja v predprazničnem času, ko prodaja plošč naglo naraste.

In kot vselej tudi tokrat ne manjka kritikov, ki v takšnem početju vidijo le unovčevanje priljubljenosti ustvarjalcev, bodisi da se za to odloči založba, družina ali kot pri Amy Winehouse – njena fundacija. Toda pri tem radi pozabijo, da smo se verjetno vsi kdaj znašli v položaju, ko smo pograbili vsak prej še (uradno) neobjavljen posnetek svojih najljubših glasbenikov, in da so takšne zbirke pač preprosto namenjene fenom.

Ne manjka niti tistih, ki so trdno prepričani, da je Britankina priljubljenost v primerjavi z njenimi glasbenimi dosežki nesorazmerno napihnjena in da bolj kot v resne glasbene medije sodi v rumeni tisk. S svojo kariero, polno vzponov in padcev, je bila seveda lahka tarča tračarjev, toda pred oči javnosti so jo povzdignili vplivni in cenjeni glasbeni poznavalci, ki so v njej prepoznali največji talent v njeni generaciji pevk.

Med tistimi, ki so v njej videli sodobno naslednico velikih pop jazzovskih in r’n’b pevk, so bili tudi BBC-jevi radijski in televizijski gostitelji, ki so jo redno gostili v svojih šovih. Teh gostovanj se je v osmih letih nabralo toliko, da je zbirka Amy Winehouse At the BBC izdana na kar štirih ploščkih, treh DVD-jih z videoposnetki in eni avdiozgoščenki. Ta je pravzaprav še najmanj BBC-jevska. Na njej so zbrani posnetki z različnih Amyjinih nastopov na manjših koncertih in velikih festivalih med letoma 2004 in 2009, torej iz let, ki so obveljala za njeno najmarkantnejše obdobje.

Zadnja leta se je sicer pisalo predvsem o njenih koncertnih fiaskih, na tej izdaji zbrani posnetki pa ponudijo lep dokument pevskega in performerskega napredka priljubljene pevke. Na zgodnjih posnetkih jo slišimo v mladostniškem napihovanju sicer izjemnih pevskih sposobnosti, novejši posnetki pa jo prikažejo v zreli in močni interpretativni formi, v kateri s soulovsko globino razgali potencial svojih skladb in izbranih jazzovskih in r’n’b klasik. Interpretacije teh bodo zaprle usta verjetno tudi največjim dvomljivcem.

Čeprav smo nekatere izmed njih slišali v izvedbah številnih cenjenih pevcev, je bilo med njimi bolj malo takih, ki so te skladbe znali personalizirati s tako spontanostjo in čustveno globino. Tega občutka ne pokvari niti priložnostno zgrešena nota ali pa neuglašenost z bendom. Pravzaprav se pojavi vtis, da so to namerne ’napake’, ki le še poudarijo Amyjin punkovski ali pa rokenrol značaj, izražen z vsako njeno gesto.

Mokre sanje za fene in izvrsten dokument obdobja, v katerem se je Amy povzpela med največja glasbena imena.