Vrtec ali piščančja farma?

Piše: Klemen KošakČeprav ministrstvo za izobraževanje trdi drugače, ni vseeno, kdo skrbi za dojenčke in malčke v vrtcih. Leta 1973, ko so v Sloveniji to delale medicinske sestre s srednješolsko izobrazbo, je ravnateljica ljubljanske srednje šole za medicinske sestre Anica Gradišek napisala, da njihovo znanje ni zadostno. Poleg rednega previjanja otroka, skrbi za zdravje, higieno, dieto, rekreacijo in tako naprej so imele medicinske sestre v vzgojno-varstvenih zavodih namreč še mnoge druge dolžnosti. Morale so na primer tudi pomirjevalno vplivati na otroka ob njegovi ločitvi od staršev, skrbeti za njihovo razvedrilo ter nenehno preučevati vzgojno pomembnost igre, igro po potrebi individualizirati ali kolektivizirati, v njej sodelovati ali pa jo po presoji samo nadzirati.

Gradiškova je v svojem članku citirala mnoge strokovnjake, med njimi Stanko Krajnc Simoneti, specialistko socialne medicine, ki je takrat pripravljala doktorat in ugotovila, da medicinske sestre zaradi pomanjkljivega izobraževanja na psihosocialnem področju niso ustrezno strokovno usposobljene za delo z zdravimi otroki. Ali pa razvojno pedagoginjo dr. Ireno Levičnik, ki je dokazovala, da sta nega in vzgoja otrok integralen in nedeljiv proces, za vzgojo pa medicinske sestre niso dovolj usposobljene. Gradiškova je zlahka zagovarjala tezo, da se morajo tisti, ki so odgovorni za dojenčke in malčke, tudi če so medicinske sestre, izobraževati na področjih psihologije in pedagogike.

V naslednjih letih so se. V vrtce so se uvajale še druge spremembe, in sicer da se tudi najmlajši v vrtcih ne smejo samo čuvati, ampak jih je treba vzgajati, in v samostojni državi smo dobili sistem, kjer za vsakega otroka v javni ustanovi skrbi univerzitetno izobražena vzgojiteljica. »To so ženske, ki dobro poznajo psihologijo, ki se znajo igrati z otroki, tudi nego obvladajo. Vedo, kaj je dobro za otroke,« danes pravi Stanka Krajnc Simonetijeva, ki je kot profesorica medicine poučevala tudi številne vzgojiteljice. »Imamo krasne vrtce, ki so že dolgo zgled tudi razvitejšim državam,« pa pravi Irena, danes se piše Koželj Levičnik. Obe sta se pred dnevi zdrznili, ko sta videli, kako želi ministrstvo za izobraževanje spremeniti sistem.

Vrtec kot farma

Vzgojiteljica najmlajših vsak dan preživi najmanj šest ur z do štirinajstimi otroki, starimi od enajst mesecev do treh let. Če bo ministrstvo za izobraževanje uspelo s svojim predlogom sprememb zakona o vrtcih, bo ena vzgojiteljica delala v dveh oddelkih najmlajših, ti pa bodo šteli do sedemnajst dojenčkov in malčkov. V enem oddelku bo tri ure na dan, preostali čas pa bo tam dodatna pomočnica vzgojiteljice.

»Kako naj vzgojiteljica z vsakim od štiriintridesetih otročkov vsak dan naveže tesne in pristne stike,« se sprašuje predsednica skupnosti vrtcev Božena Bratuž. »Zamisel, da bi bila nekakšna predmetna vzgojiteljica, ki pride v prostor, odpredava in gre drugam … To je najmanj zmedeno. To pomeni, da vrtce spreminjajo v neki azil ali farmo,« je šokirana.

Prepričana je bila, da je pripravljena na vse, kar lahko proizvedejo na ministrstvu, saj hočejo standarde in normative spremeniti že od spomladi. Poskus v okviru velevarčevalnega zakona za uravnoteženje javnih financ je aprila ustavila stavka, ministrstvo je umaknilo predlog, šolniki pa so privolili v znižanje plač pod pogojem, da bo ministrstvo spremembe pripravilo v sodelovanju z njimi. Zdaj ministrstvo pravi, da sindikati niso bili pripravljeni na pogovore, sindikat pa, da jih je vlada sama prekinila, češ da se je v tem času pomembneje pogajati o pokojninski reformi in o reformi trga dela. Generalni tajnik sindikata vzgoje in izobraževanja Branimir Štrukelj je že oktobra napovedal, da bo ministrstvo to zlorabilo kot alibi za »enostransko uvedbo drugih mehanizmov«. Je pa res ministrstvo malo pred tem pripravilo nov predlog sprememb normativov in standardov, ki so ga sindikati, stroka in deležniki ostro zavrnili.

Kako naj vzgojiteljica z vsakim od štiriintridesetih malčkov vsak dan naveže tesne in pristne stike?

Vendar nobenega od prejšnjih predlogov ni mogoče primerjati s sedanjim. Najbolj bi prizadel najmlajše, povečal pa bi tudi oddelke otrok, starih od tri do šest let, z največ štiriindvajset na največ sedemindvajset otrok. Vzgojiteljicam bi povečali tudi neposredno delovno obveznost s trideset na 32,5 ali 35 ur, odvisno od tega, s koliko starimi otroki delajo, njihovim pomočnicam pa s 35 na 36 ur.

Razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek se je prejšnji petek čisto resno spraševala, kako je sploh možno, da so kaj takega spisali ljudje z direktorata za vrtce ministrstva za izobraževanje, ki jih pozna. V soboto in nedeljo se je umirila in meni, da zdaj razume. »Razlog je v ceni programa. Očitno ima vsako ministrstvo naročilo, koliko denarja mora prihraniti, in verjetno na ministrstvu za izobraževanje pričakujejo, da bo pri vrtcih najmanj upora, saj je to vprašanje zanimivo za relativno majhen del staršev, če to primerjam z osnovnim, srednjim in univerzitetnim izobraževanjem.«

V vrtcih je najlažje varčevati pri vzgojiteljicah. Zaradi visoke izobrazbe in izkušenj jim pripada višja plača in so razmeroma velik strošek. Zato jih želi ministrstvo v veliki meri nadomestiti s pomočnicami vzgojiteljic, pri katerih sta dovolj srednješolska izobrazba in enoletna prekvalifikacija.

Zavajajoča obrazložitev

Na ministrstvu so se navajanja razlogov za ukrepe lotili po svoje. Napisali so, da so slovenski vrtci dražji kot drugod po svetu, a niso navedli nobene cene, niti za Slovenijo niti za katerokoli drugo državo. Napisali so, da je v Sloveniji zelo ugodno razmerje med številom v predšolsko vzgojo vključenih otrok in številom vzgojnega osebja, vendar so razmerja za države Evropske unije izračunali sami, ne da bi razkrili, natančno kako. Prav tako so sami pridobili podatke o delovni obremenjenosti vzgojiteljic v posameznih državah, ki naj bi dokazovali, kako dobro gre slovenskim vzgojiteljicam.

Verjetno so se na ministrstvu tega lotili na lastno pest, ker so vsi ostali, ki so to poskusili, ugotovili, da je skoraj nemogoče te podatke predstaviti tako, da ne bi bili zavajajoči. Preprosto števila otrok ne bi smeli samo deliti s številom učiteljev, kot je verjetno naredilo ministrstvo, opozarja Marjanovič Umekova. Treba je izhajati iz posameznega otroka in ugotoviti, v kakšni skupini je. Zavedati se je treba tudi, da vrtci v vseh državah še zdaleč niso celodnevni. Pa tudi tisti, ki so, niso kar tako primerljivi. V Franciji, kjer so otroci v vrtcu do osem ur, kot v Sloveniji, se ti sredi dneva za dve uri zaprejo in v tem času morajo za otroke poskrbeti starši. V nekatere vrtce na Norveškem in Švedskem morajo otroci sami prinesti hrano. Morda bi vrtci in starši lažje privolili v spremembe na teh področjih kot v spremembe, ki jih predlaga ministrstvo.

Glavni razlog za spremembe zakona o vrtcih je seveda »poslabšanje javnofinančnih razmer v državi, zaradi katerih je treba sprejeti nujne ukrepe tudi za zmanjšanje stroškov v občinskih proračunih«. Ministrstvo tako opozarja, da je državnozborska komisija za nadzor javnih financ že maja lani ministra spraševala, ali razmišlja, da bi v kriznem obdobju skušal v predšolski vzgoji enake učinke doseči z manjšimi stroški. Seveda pa ministrstvo ni navedlo, kaj je tedanji minister dr. Igor Lukšič odgovoril komisiji, ki jo je takrat vodil poslanec SDS in sedanji minister za delo Andrej Vizjak. »V Sloveniji imamo enega najboljših sistemov predšolske vzgoje na svetu,« je rekel Lukšič, »dobra predšolska vzgoja ima ugodne posledice tudi kasneje, zato ne bi smeli zniževati kvalitete in ne moremo zniževati sredstev za te namene. Mogoče bi morali ob finančni krizi za ohranitev nivoja storitev razmisliti tudi o kakem novem viru proračunskih prihodkov.«

To ni več pogajanje o enem otroku več ali manj. To je popolna sprememba koncepta predšolske vzgoje.

Najpomembnejša leta

Razvoj nevroznanosti je še dodatno spodbudil akademske raziskave na področju prvega obdobja človekovega razvoja. In vsaka raziskava znova potrdi, kaj vse je zamujeno, če se do dojenčkov in malčkov ne pristopi strokovno, navaja Marjanovič Umekova: »Razvoj na nekaterih ključnih področjih, zlasti kognitivnih, je najhitrejši v obdobju od enega do treh let. Spremembe najvišjih psihičnih funkcij v tem obdobju so tako pomembne, da so ireverzibilne. Kar je takrat zamujeno, se pozneje ne da nadoknaditi.« To velja zlasti za govor, ki je tudi kulturni kapital, ki ga nosimo s seboj vse življenje. Marjanovič Umekova je sodelovala v raziskavi na ravni OECD, ki je ugotovila, da je bralna pismenost petnajstletnikov povezana z njihovo vključenostjo v vrtce, predvsem pred njihovim tretjim letom. »In vsak raziskovalec je jasno povedal, da so pozitivni učinki vrtca odvisni od njegove kakovosti,« poudarja.

Slovenske vrtce z uveljavljenim konceptom, da so vsi otroci, tudi najmlajši, deležni strokovne vzgoje, je na primer pohvalil Unicef leta 2010. Da smo zgled mnogim državam, kaže tudi to, da si te želijo poslušati naše strokovnjake. Le naša vlada jih noče. »Sprememba vzgojitelja v predmetnega vzgojitelja je popolna sprememba koncepta, kaj predšolska vzgoja je, in popolna sprememba pogleda na otroka. To ni več tisto, ko se pogajamo, en otrok gor ali dol – kar je zelo pomembno, da ne bo pomote – to je premik v razmišljanju, kaj se dogaja z našimi otroki,« jasno pove Marjanovič Umekova.

Z vladnim predlogom se po njenem vračamo desetletja nazaj. V čas, ko je bilo v vrtcih veliko otrok, zanje pa so skrbele srednješolsko izobražene medicinske sestre. V čas, ko smo začeli udejanjati zavedanje pomena strokovne vzgoje dojenčkov in malčkov. Naslednja desetletja so potrdila pravilnost teh korakov. Morda vlada tega res ne ve. Raje to, kot da drži ocena Stanke Krajnc Simoneti: »Ne marajo tega, kar je zdaj. Hočejo sužnje, hočejo butaste ljudi.«