Ministrovi iskalci podpisov

Referendum

Minister za notranje zadeve Vinko Gorenak je na dan, ko je v državni zbor poslal odgovor na interpelacijo, zavrnil obtožbe, da policijo zlorablja za preprečitev referenduma o državnem holdingu. Odgovornosti za policijske vpade v državni zbor se je otresel z besedami, da jih je usmerjala tožilka in torej sam pri tem ni mogel imeti nobene besede. In da je za vso afero tako ali tako kriv vodja poslanske skupine Pozitivne Slovenije Jani Möderndorfer, češ da je kriminalistom najprej naročil, kdaj in kam naj pridejo, potem pa naznanil, da je treba delo državnega zbora prekiniti, ker imajo v hiši kriminaliste. Ministra na laž postavljajo v obeh državnih organih, ki delujeta pod njegovim okriljem, v policiji in na tožilstvu.

Časnik Večer je v ponedeljek, 12. novembra, pisal, da policija preiskuje pet do šest poslanskih podpisov. To so potrdili tudi v Pozitivni Sloveniji, saj so kriminalisti med opravljanjem pogovora z Melito Župevc, petek pred tem, 9. novembra, v državnem zboru želeli pridobiti seznam vseh arhiviranih poslanskih podpisov poslancev Pozitivne Slovenije, a jim ni uspelo. Ljubljanski kriminalisti so torej od vsega začetka iskali vsaj en ponarejen podpis oziroma preiskovali kar vse podpise na referendumski zahtevi, čeprav pri večini teh podpisov niso imeli niti najmanjšega razloga za sum, da niso avtentični. Da se ovadbe nanašajo na več domnevno ponarejenih podpisov, so v petek, 16. novembra, potrdili tudi na policiji: »Ovadbi sta se nanašali na domnevno ponarejanje podpisov na referendumski zahtevi.« Sočasno so priznali, da policija v tej zadevi deluje samostojno, ne da bi obvestila tožilstvo, kot zahteva zakon, pač pa naj bi šele »o ugotovitvah obvestili pristojno tožilstvo«. Vodja pristojnega, ljubljanskega okrožnega tožilstva Tamara Gregorčič je štiri dni kasneje, v torek, 20. novembra, ob 12.37 potrdila, da tožilstvo »v vpisnikih ne beleži obvestila o začetku postopka. Ne beležimo podanih usmeritev policiji. Tožilstvo ni prejelo poročila o zaključku postopka.«

Dan za tem, v sredo nekaj čez poldne, so kriminalisti ponovno prišli v državni zbor zaradi preverjanja poslanskih podpisov na referendumski zahtevi, že tretjič v štirinajstih dneh. Tokrat v dogovoru z vodjo poslanske skupine Pozitivne Slovenije, ki je kriminalistki pomagal zagotoviti prisotnost vseh šestih osumljenih poslancev. Möderndorfer kriminalistke ni povabil v državni zbor, kot trdi Gorenak, pač pa je privolil, da v državni zbor pride. Čas obiska, ko je zagotovil prisotnost vseh poslancev, je res določil on. A dejansko niti to ne drži. Kriminalisti so bili v tej zadevi v državnem zboru prej že dvakrat, ne prvič ne drugič vodja poslanske skupine Pozitivne Slovenije o tem ni bil obveščen. Celo več, v pisarno poslanske skupine so se za zaslišanje poslanke Melite Župevc kriminalisti napovedali šele po tem, ko so že bili v državnem zboru. Kdo laže, poslanec Möderndorfer ali minister Gorenak?

Pravila sodelovanja med policijo in tožilstvom so do potankosti opredeljena v dveh zakonih, dveh podzakonskih aktih in vladni uredbi. Policija je kršila vsa.

Zakrivanje sledi

Podobno vprašanje, ali lažeta policija in tožilstvo ali minister Gorenak, smo poslali tudi ljubljanski policijski upravi in ljubljanskemu okrožnemu tožilstvu. Dobili smo odgovor, ki kaže, da lažejo prav vsi. Na policiji zdaj trdijo, da so 16. novembra dobili še tretjo, tokrat anonimno kazensko ovadbo v tem primeru. Seveda, dobili so jo kmalu po tem, ko so že odgovorili na naša vprašanja. In da so o tej tretji ovadbi vendarle obvestili tudi tožilstvo, čeprav so štiri dni kasneje na ljubljanskem tožilstvu še zagotavljali, da o tem ne vedo nič. Torej lažejo na tožilstvu? Vodja tožilstva Tamara Gregorčič zdaj pojasnjuje, da »sem bila vodja tožilstva dne 20. 11. 2012 v popoldanskem času po telefonu obveščena s strani policista o prejemu anonimne ovadbe, pri čemer mu je bilo pojasnjeno, da policija postopa v skladu z zakonskimi pooblastili, ki jih ima«. Seveda, obveščena je bila nekaj ur po tem, ko je zatrdila, da policija tožilstva doslej o dveh obiskih v državnem zboru ni niti obvestila. Kaj že piše v zakonu o kazenskem postopku? Če je kazenska ovadba podana na policiji, jo ta pošlje »pristojnemu državnemu tožilcu«. In kaj pravi uredba o sodelovanju tožilstva in policije o tem, kako policija obvešča tožilstvo? Da obvestilo prejme »dežurni okrožni državni tožilec«. V našem primeru policija ni obvestila pristojnega ali dežurnega državnega tožilca, pač pa je policist telefoniral vodji največjega tožilstva v državi in jo obvestil, da preiskuje opozicijske poslance. Kdo je v resnici telefoniral komu? Policist vodji tožilstva ali vodja tožilstva policistu? Odgovor na to vprašanje najbrž niti ni bistven. Očitno je, da ne bi nihče telefoniral nikomur, nihče nikogar obveščal, če ne bi mi telefonirali na Gregorčičevo. Vsaj dokler nismo, se niso pogovarjali, pa so sprejeli in preiskali dve kazenski ovadbi ter zaključili primer. In to čeprav ves čas ponavljajo, da je »tožilstvo edini pristojni organ, ki odloča o dokazih«.

Po svoje drži, kar pravi Gorenak, čeprav gre dejansko za vzpostavljanje zakonitega stanja za nazaj. Policisti so nazadnje vendarle vstopili v državni zbor s soglasjem tožilstva. No, s soglasjem Tamare Gregorčič, tožilke, ki je leta 2009 po nareku takratne vodje tožilstva Barbare Brezigar (zdaj Gorenakove državne sekretarke za tožilstvo) zavrnila pravosodni nadzor v odvodu zadeve Patria, v zadevi Berglund. In tožilke, ki je zaposlila sina Barbare Brezigar.

Nedvoumna zakonodaja

Zakonske določbe, ki urejajo odnose med policijo in tožilstvom, so zapisane v zakonu o kazenskem postopku, zakonu o državnem tožilstvu, vladni uredbi o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov, v politiki pregona in splošnem navodilu o obveščanju o zadevah širšega pomena, ki imajo posebno odmevnost. Glede na uredbo je policist dolžan tožilca obvestiti takoj po zaznavi izvršitve kaznivega dejanja, ki zahteva ogled ali »drugo preiskovalno dejanje«. V našem primeru sta to odvzem poslanskih podpisov in izjav o avtentičnosti podpisov ter forenzična preiskava podpisov. Politika pregona določa, da mora biti pretok informacij med pristojnim tožilcem in policijo zagotovljen »že v zgodnji fazi predkazenskega postopka«. V našem primeru je policija primer začela in končala sama. Navodilo o obveščanju tožilstva dodatno izrecno zahteva obvestilo tožilca, tudi kadar gre za zadeve, v katerih »so osumljenci ali oškodovanci nosilci javnih funkcij«, in zadeve, kjer »je možno pričakovati poseben interes in zanimanje javnosti«. Da ta primer sodi med takšne, je očitno. Državni tožilec pa mora v takih primerih po zakonu o državnem tožilstvu nemudoma obvestiti vodjo tožilstva, ta pa vrhovno državno tožilstvo. Te določbe so se, ne glede na okoliščine primera, spoštovale na primer v zadevi Baričevič, kjer je v resnici šlo za manjše kaznivo dejanje (mučenje živali), a je zaradi smrti lastnika in zanimanja, ki ga je primer zbudil v javnosti, primer vodilo tožilstvo, celo vrhovno državno tožilstvo. Nič od tega se ni zgodilo v primeru, o katerem govorimo, saj na policiji niso upoštevali temeljnega določila iz zakona o kazenskem postopku, ki pravi, da mora sodišče, policija ali nepristojni državni tožilec, ki je prejel kazensko ovadbo, to sprejeti, potem pa jo »takoj poslati pristojnemu državnemu tožilcu«.

Pristojni državni tožilec ni bil obveščen, ko je na podlagi prvih dveh ovadb policija odšla v državni zbor, in tudi vse do danes o tej zadevi ni bil obveščen. Policist naj bi bil, tako trdi vodja ljubljanskega tožilstva, obvestil kar njo, neposredno po telefonu. In sicer šele o tretji ovadbi v tej zadevi, šele pred tretjim obiskom državnega zbora in seveda po tem, ko so na policiji že priznali, da so kršili zakonodajo oziroma vse zakone in podzakonske akte, ki veljajo na tem področju.

Bo pa tožilstvo, ki ga je policija tokrat obšla, da je lahko ravnala v nasprotju z zakonodajo in prakso, na koncu vendarle imelo zadnjo besedo. In sicer, podobno kot v zadevi Baričevič, bo zadeva epilog doživela na oddelku za preiskovanje uradnih oseb s policijskimi pooblastili na specializiranem državnem tožilstvu. Po domače, na oddelku za preiskovanje kaznivih dejanj, ki jih storijo policisti.

Policija je preiskovalna dejanja opravljala v državnem zboru, čeprav za to ni bilo nobenega opravičljivega, kaj šele zakonitega razloga.

Demonstracija moči

Kriminalisti so minule tedne veliko hodili po državnem zboru. A obisk se od obiska razlikuje. Kar zadeva preiskovanje izgubljenih 394 podpisov na referendumski pobudi sindikatov, je njihov obisk hrama demokracije morda še opravičljiv. Poslopje državnega zbora je bilo potencialni kraj storitve kaznivega dejanja, torej kraj, kjer bi se podpisi lahko »izgubili«. Kot bi bil opravičljiv policijski obisk državnega zbora, če bi se tam zgodil umor; zavarovati bi bilo treba kraj kaznivega dejanja, opraviti nujna preiskovalna dejanja, poiskati sledi. Ustavni pravnik dr. Andraž Teršek pojasnjuje, da sme policija vstopati v ustanove, kakršna je parlament, le izjemoma, »bodisi, da nemudoma prime osumljenca ali pa zavaruje dokaze«, nikakor pa ne zato, da »bi tam opravila razgovore s poslanci, ki jih lahko kadarkoli opravi zunaj poslopja parlamenta. Še manj bi smeli zaradi tega prekiniti delo parlamenta.« Kraj storitve domnevnega kaznivega dejanja je v tem primeru nepomemben. Da bi preiskovalna dejanja lahko opravili kjerkoli, kaže sama narava preiskovalnih dejanj. Ko so kriminalisti obiskali opozicijske poslance v državnem zboru, so od vsakega posebej zahtevali zgolj izjavo, da je njegov podpis avtentičen, in dvanajst njegovih lastnoročnih podpisov na prazen list papirja.

Tudi sicer gre za ravnanje policije, ki je v nasprotju z dosedanjo prakso. Policijski obisk osumljenca ali preiskovanca na njegovem delovnem mestu, za poslance je to poslopje državnega zbora, je skrajni ukrep, kadar policija drugače ne more priti v stik z osebo, ki jo želi zaslišati. Gre za ukrep, ki se uporabi, ko policija, navadno zaradi izmikanja osumljenca, z njim ne more opraviti pogovora na policiji ali na drugem dogovorjenem kraju. Bistvo takšne prakse je izogibanje nepotrebni stigmatizaciji zaslišanih, ki veljajo za nedolžne, dokler jim krivda ni dokazana pred sodiščem. Še posebej če, kot uradno trdi policija v našem primeru, je šlo zgolj za informativne pogovore, zbiranje obvestil. Tedaj je brez dvoma za pogovor najprimernejši nevtralen kraj, zatem policijska postaja, dom zaslišanega, potem šele delovno mesto.

Potem ko je policija preiskala sume iz dveh kazenskih ovadb, ne da bi o tem obvestila tožilstvo, ga je za mnenje povprašala o tretji ovadbi z enako vsebino.

Prihodi policije v državni zbor imajo zato po Terškovem mnenju »velik in očiten simbolni pomen in delujejo kot sugestija, da državo preplavlja ’policijska logika’. In da se, v tem smislu, država spogleduje z idejo, da bi postala vse bolj ’policijska država’.« Učinek takšnega vstopa policije v parlament pa je po njegovem mnenju tudi dejanski: »Zagotovo ima pomembne psihološke učinke na poslance, na zaposlene v parlamentu in na javnost. Takšen policijski eksces se ne bi smel zgoditi. Kakršnakoli aktivna vloga ministra za notranje zadeve pri takšnem ekscesu je lahko razlog za ugotovitev njegove objektivne odgovornosti, ki poziva k odstopu s funkcije.« Še toliko bolj, opozarja Teršek, če policija preiskuje ugotovljene nepravilnosti, v katere je vključen tudi minister. In še dodatno, če gre za ministra, ki je javnost nedavno nagovoril »z očitno sugestijo, da je dobro obveščen o konkretnih preiskovalnih ravnanjih policije v konkretnih postopkih, da si za takšno obveščenost prizadeva in da se nad takšno obveščenostjo posebej razveseljuje, kadar policijske preiskave neposredno ali posredno zadevajo politične tekmece stranke, ki ji minister pripada.«